Aktualno
Streznitev ali nova rast
|Trgi se po šoku konec januarja počasi umirjajo. Korekcija ni bila nepričakovana, je pa močno presenetila njena hitrost. Približno 10-odstotnega padca v nekaj dnev nismo videli že nekaj let, a tako hitro, kot je korekcija prišla, se je tudi razblinila. Močan odboj v preteklem tednu je tečaje vrnil na izhodišče z začetka leta. A pri tem se postavljata dve vprašanji: ali nas letos čaka še kaj podobnega in zakaj Evropa zaostaja?
Odgovor na obe vprašanji ni enoznačen, imata pa vsaj eno stično točko. Politiko centralnih bank oziroma pričakovanja o dvigu obrestnih mer. Če so vlagatelji še konec leta 2017 pričakovali dva ali tri dvige obrestnih mer v ZDA, so se ta pričakovanja letos okrepila in sedaj se trije dvigi zdijo zelo verjetni, mogoče doživimo celo štiri. Razlogi za to tičijo predvsem v nadaljnji močni gospodarski rasti in krepitvi inflacijskih pričakovanj. Povedano enostavneje, višje cene surovin (predvsem materiali in nafta) so se prelili v višje cene končnih izdelkov, krepi pa se tudi pritisk na rast plač. Davčna reforma v ZDA je širokemu krogu zaposlenih v začetku leta prinesla enkraten denarni bonus, statistika pa beleži tudi hitrejšo rast plač. Podobno se krepijo pritiski tudi v Evropi, kjer se nemški sindikati pogajajo z delodajalci o višjih plačah. Največji sindikat elektroindustrije in industrijskih delavcev je že dosegel dogovor, drugi se še dogovarjajo, a v splošnem lahko pričakujemo tri do štiri odstotke višje plače v naslednjih 12 do 24 mesecih. Vse to se odraža tudi v rasti inflacije oziroma inflacijskih pričakovanjih, ki so v ZDA po zadnjih podatkih že presegla 2 odstotka, kar je ciljna Fedova inflacija. Od tu tudi strah pred hitrejšim dvigom obrestnih mer v ZDA in nekoliko kasneje tudi v Evropi. Posledično namreč rastejo zahtevani donosi na obvezniških trgih. Desetletna ameriška državna obveznica se približuje trem odstotkom, 10-letna nemška pa 0,8 odstotka. To so ravni, ki jih nismo videli že leta, v ZDA praktično od leta 2011. In te ravni oziroma njihova nadaljnja rast pomenijo veliko preoblikovanje portfeljev. Predvsem vlagatelji, ki imajo manj tvegane naložbe, so po letu 2010 zaradi nizkih obvezniških donosov selili velik del naložb v delniške, kjer so želeli nadomestiti zaostanek donosov zaradi nizkih obrestnih mer. Zdaj se ta tok počasi obrača. A taki obrati nikoli ne tečejo mirno, saj mnoge ujamejo nepripravljene oziroma v napačnih naložbah. Tako smo videli, kako je izpuhtelo nekaj milijard dolarjev premoženja vlagateljev, ki so dobesedno stavili na to, da indeks »strahu« VIX ne bo več rasel, saj je zadnjih nekaj let upadel na zgodovinsko nizke ravni. Odgovor na prvo vprašanje bi tako bil, da je povečana nihajnost letos pričakovana in nova normalnost.
Kompleksnejši je odgovor na vprašanje o zaostajanju Evrope. Poleg naštetega se še najbolj racionalna razlaga zdi močna rast evra v primerjavi z dolarjem v zadnjih mesecih in s tem povezana pričakovanja o nižjih dobičkih evropskih podjetij. Dejansko vse več evropskih podjetij opozarja, da rast evra zmanjšuje pričakovane dobičke, kar negativno vpliva na borzne tečaje. Po drugi strani rast plač in surovin dodatno pritiska na profitabilnost, kar zmanjšuje privlačnost evropskih delnic. To je tudi eden izmed razlogov, ki ga Ray Dalio, lastnik največjega hedge sklada na svetu, navaja za svojo rekordno, 18 milijard evrov težko »kratko« pozicijo v evropskih delnicah. A kljub vsemu sam nisem tak pesimist, saj so evropske delnice vrednotene nižje kot ameriške, gospodarska dinamika pa se zdi v Evropi trenutno hitrejša kot v ZDA. A počakati je treba vsaj na marec, da vidimo razplet italijanskih volitev ter potrditev nemške koalicijske vlade. To bo na evropske trge zopet prineslo nekaj mirnosti.
