Italijanski pat

Ko smo že imeli občutek, da se obvezniškega trga brez močnega posega centralne banke ne da več premakniti, se je zgodila Italija. Zahtevana donosnost 10-letne obveznice se je namreč v zadnjih štirinajstih dneh dvignila za 66 bazičnih točk na 2,36 odstotka na leto. Kar se je po državnozborskih volitvah nakazovalo, je v zadnjih tednih postalo resničnost. Dve med seboj različni populistični stranki (Lega in 5*) sta se uskladili na skupnem imenovalcu, in sicer na populizmu in želji po vladanju.

 

Zadnje je vodilo v kopico kompromisov. Med drugim so se odpovedali pobudi po referendumu o članstvu v evru, izvoljenem mandatarju (nominiran je pravnik Guseppe Conte) in drugim, radikalnejšim pobudam. V programu je še vedno ostalo protievropsko vzdušje in želja po znižanju davkov ter povišanju izdatkov. Vladna pogodba še najbolj spominja na Trumpovo politiko v Ameriki.

Razlogov, zakaj trg z nelagodnostjo sprejema politične pretrese, ni težko poiskati. Italija je lahko najboljši primer z manjšo napako. Investitorji namreč vedno presojamo željo in sposobnost po odplačevanju dolga posamezne države. Pri analizi Italije hitro ugotovimo, da ima velike težave z velikostjo dolga (predstavlja 131,8 odstotka BDP). Na drugi strani pa ima že dolgo dokaj varčno tekočo bilanco javnega financiranja s primanjkljajem 2,3 odstotka. Če prištejemo še strošek za obresti, vidimo, da so izdatki manjši od prihodkov. S tem potrdimo tezo, da je strošek za obresti eden najpomembnejših podatkov.

Glavna problem Italije je stagnacija. Ekonomija že dolgo nima neke materialne gospodarske rasti. Zdi se celo, da država stoji na mestu že več kot 20 let. Najdemo lahko tako zunanje (prenos industrije v Azijo) kot notranje (od restriktivne proračunske politike do mafije) razloge. To priliva olje na ogenj populistom. Od Berlusconija do Conteja. Država se je samo s kratkimi izleti obrnila v pravo smer (tehnokratska vlada Montija). Omenjeno ne dviguje kazalca višanju zaupanja po plačilu dolga.

Napaka, o kateri sem pisal zgoraj, je, da v neskladju z Ameriko Italija ne ustvarja sama denarne politike, ampak si jo deli s preostalimi članicami evrskega območja. Prav tako nima povsem zadnje besede pri oblikovanju fiskalne politike, saj Evropska komisija bdi nad realizacijo. Je pa res, da po velikosti in pomembnosti Italija ni Grčija (da bi se togost pravil lahko dosledno upoštevala) in njen glas šteje več. Tako tudi razumem delovanje prihodnje vlade, ki si bo s svojim kljubovanjem evropskim institucijam želela izpogajati večji kos pogače. Bodo pa verjetno italijanski vrednosti papirji nihali bolj kot preostali. A za zdaj govorimo bolj o vlakcu smrti kot čem resnejšem.