Z Viktorijo v Tokio

Tina Mrak in Veronika Macarol, jadralki v razredu 470, odhajata poleti na Dansko na svetovno prvenstvo, na katerem se bodo delile prve norme za olimpijske igre
v Tokiu leta 2020.

Primorki Tina Mrak in Veronika Macarol sta danes najboljši slovenski jadralki. V razredu 470 skupaj jadrata že vse od leta 2008. Letošnje leto sta začeli sanjsko z zmago na svetovnem pokalu v Miamiju. Prvi vrh sta dosegli letos maja z osvojenim naslovom evropskih prvakinj z zmago v bolgarskem Burgasu, drugi vrhunec njune letošnje sezone pa prihaja poleti, ko bo v Aarhusu na Danskem svetovno prvenstvo, kjer se bodo delile prve norme za olimpijske igre v Tokiu leta 2020.

Z dekletoma, ki jima KD Skladi kot ponosni sponzor pomagamo na poti k uresničitvi ciljev, smo se pogovarjali ob splavitvi njune nove jadrnice, za katero upata, da ju bo popeljala do novih zmag v letošnji sezoni in na olimpijske igre v Tokio. Zato verjetno ni naključje, da sta jo poimenovali prav Viktorjia.

Je pri jadrnici podobno kot pri Formuli 1, ko se dirkalnik spreminja glede na izkušnje iz prejšnje sezone in postaja vse bolj aerodinamičen? Kako pomembna je vajina nova pridobitev?

Tina: S to novo jadrnico bova lahko konkurenčni z ostalimi posadkami, s katerimi se potegujemo za najvišja mesta. Treba je vedeti, da so razlike med najboljšimi zelo majhne in da vsaka malenkost lahko odloči tekmo. Zato je nova jadrnica, nov material ključnega pomena.

Veronika: Ta jadrnica je skoraj enaka prejšnji, skupaj s proizvajalcem smo prilagodili zgolj nekaj malenkosti. To je že tretja jadrnica, ki smo jo kupili pri nemškem proizvajalcu Ziegelmayer. Z njo sva zelo zadovoljni. Pri jadrnicah gre predvsem zato, da se material s časom obrabi, plastika postane mehkejša in s tem je mehkejša tudi jadrnica, kar pa ni optimalno. Zato je potrebno kupiti novo, s katero sva lahko hitrejši in konkurenčni. Ni čisto tako kot pri dirkalnikih, da bi spreminjali jadrnice iz sezone v sezono. Ko najdemo tisto, kar nam ugaja, pri tem vztrajamo. Za hitrost lahko največ naredimo jadralci sami in seveda pravi veter.

 

Kako dolgo bo jadrnica Viktorja z vama? Je to jadrnica za olimpijski šampionki 2020? Katerih uspehov se nadejata z njo?

Veronika: Če sem popolnoma odkrita še nismo povsem 100-odstotni, ali bo to jadrnica za v Tokio, ali pa bomo pred igrami kupili še eno. Običajno je tako, da najboljše ekipe eno leto pred olimpijskimi igrami kupijo novo jadrnico, ki se jo zgolj preizkusi, nastavi in nato počaka do olimpijskih regat.

Tina: To je jadrnica, s katero si želiva prijadrati na olimpijske igre. Ali bova z njo jadrali tudi v Tokiu, pa se bomo še odločili. Z njo bova kot najpej lovili olimpijsko normo na svetovnem prvenstvu poleti na Danskem.

 

Se je težko posloviti od jadrnice, s katero sta tako odlično začeli letošnjo sezono … ali je navdušenje nad novo tolikšno, da prekosi nostalgijo?

Tina: Tudi te stare jadrnice se še ne bova poslovili. Z njo bova jadrali še kar nekaj časa. Vsaka vrhunska ekipa mora imeti namreč na voljo dve jadrnici, da lahko spelje celoten letni program tekmovanj. Ena jadrnica običajno potuje po svetu v zabojniku, druga pa se uporablja za regate v Evropi. Tako bo stara jadrnica letos potovala na Japonsko in prihodnje leto v Združene Države Amerike v Miami.

Kakšen pa je sicer vajin odnos do stvari v življenju? Se zelo navežeta na kak predmet ali sta bolj praktične narave in predmet, ki ni več v uporabi, hitro zavržeta?

Veronika: Jaz se na pomembne stvari kar navežem. Ne na vse, ampak na nekatere pa se navežem in jih zato tudi hranim.

Tina: Tudi jaz, ja. Ne hranim čisto vsega, se pa na pomembne predmete dokaj navežem.

Veronika: Gotovo pa se naveževa na vsako jadrnico.

 

Material imata, trenirata trdo. Kaj še manjka za uspeh? Sreča, srečni predmet? Ste jadralci vraževerni, imata tudi vidve morda kak predmet, ki vama prinaša srečo?

Veronika: Ne, vsaj jaz s seboj na regate ne nosim nobenega predmeta, ki bi mi prinašal srečo. Bi pa rekla, da imava skupaj s Tino kako rutino, kak običaj, ki ga narediva pred čisto vsako tekmo.

Tina: No, jaz pa sem nekoliko vraževerna. Sicer nimam enega posebnega predmeta, ki bi me spremljal iz tekme v tekmo. Odločam se bolj priložnostno. Če en dan na primer zelo dobro jadrava, nato drugi dan spet oblečem isto majico ali pa izberem enako barvo kapice. Kot je omenila že Veronika, pa imava tudi ritual pred vsako regato. Vedno si dava petko pred štartom.

Veronika: Na tak način se motivirava.

Kaj je poleg trdega dela še najpomembnejša naložba v dobre rezultate in uspešno športno kariero?

Veronika: Najpomembnejša sta delo in vztrajnost. Potem pa še malo več trdega dela (smeh).

Tina: Zelo pomembno je, da sprejemaš odločitve, ki jih kasneje ne obžaluješ. Ko si izbereš pot profesionalnega športnika, moraš vedeti, da to poleg veliko veselja prinese tudi veliko odrekanja. Pomembno je, da po koncu kariere svojo športno pot čim bolje unovčiš. Sicer se ti lahko zgodi, da gre življenje mimo tebe in po koncu kariere nimaš več ničesar.

Veronika: Predvsem pa moraš uživati v tem, kar počneš in imeti ob sebi ljudi, ki te podpirajo in ti pomagajo. Na ta način je vse veliko lažje.

 

Kaj pa pravazaprav pomeni srečo na regati? Je to dober veter? Dobra štartna pozicija?

Veronika: Nama trener Tomaž Čopi, včasih sam odličen slovenski jadralec in olimpijec, vedno pravi, da je sreča na strani dobrih.

Tina: Ampak vedno tudi doda, da ni za računati na to, da smo na strani srečnih. Zato morava zato dobro trenirati in biti odlično pripravljeni, da lahko premagava nasprotnice.

Veronika: Tako ja. V našem timu ne računamo na srečo, ampak verjamemo v trdo delo. Sicer pa sreča na regati na primer pomeni to, da si v danem trenutku na pravi poziciji in da veter obrne v tvoje dobro. A morate vedeti, da pri nas za zmago ne šteje zgolj ena regata, pač pa imamo cel teden regat in zato se veter enkrat obrne v dobro ene, drugič v dobro druge ekipe. Na koncu, v boju za medalje, se vse to skupaj nekako izniči. Zato je veliko bolj pomembno, da si celoten teden konstanten, kot pa to, da v pravem trenutku zapiha pravi veter.

 

Obe sta športnici že od malih nog. Vama je bilo kadarkoli žal, da sta se podali na to pot? V intervjujih običajno na vprašanje o najtežjih trenutkih omenita oblačenje mrzlih in vlažnih jadralnih oblačil pozimi. Vama je kdaj res težko?

Tina: Seveda. Zagotovo pridejo tudi težki trenutki, ko moraš zbrati neko novo motivacijo, ko si na dnu in ti je težko. Ampak meni je jadranje postalo način življenja in brez tega si ne predstavljam več mojega vsakdana.

 

Kot jadralski team morata biti izredno povezani, skoraj »telepatsko« delovati na regatah. Je po vseh teh letih komunikacije med vama na tekmi veliko ali si že bereta misli?

Tina: Komunikacija je zelo pomembna. Res je tudi, da po tolikih letih skupnega sodelovanja in jadranja na isti jadrnici nekako približno že veva, kaj druga misli. Vseeno pa je bolje to skomunicirati, ker se lahko tudi zmotiš in taka napaka lahko zelo negativno vpliva na rezultat.

Veronika: Ena na drugo sva se zelo navadili, ampak kot je rekla Tina, je zelo pomembno, da med regato čim več komunicirava, da pride do čim manj napak.

 

Veronika, ti si pred leti kariero za nekaj mesecev tudi prekinila in se posvetila študiju. Si takrat kaj oklevala z vrnitvijo na jadrnico ali to nikdar ni bilo vprašanje?

Veronika: V tistem času sem čutila, da ne morem uskladiti vseh obveznosti. Želela sem končati študij. Sprva sem poskušala študirati in jadrati, a sem opazila, da so me med jadranjem motile druge skrbi in obratno. To ni bilo prav. Zato sem se odločila, da končam študij in se nato 100-odstotno spet osredotočim na jadranje.

 

Jadrata kdaj tudi za užitek? Vaju zamika, da bi šli tudi na počitnice kam z jadrnico ali pa dopust raje preživljata kako drugače?
Tina: Jaz po Jadranu še nikdar nisem plula s »čarterjem«.
Veronika: O, jaz pa. (smeh) Ko sem bila otrok, smo imeli majhno staro leseno jadrnico in počitnice smo preživljali v Dalmaciji. Moj oče je bil strasten jadralec, ki nikdar ni zagnal motorja. Vedno smo pluli le z jadri. Spomnim se, da sem se kot otrok takšnih počitnic kar malo naveličala. Zdaj med počitnicami ne jadrava, a dopust vseeno preživljava aktivno. Ne znava biti pri miru.
Tina: Jaz rada za dopust zamenjam tudi okolje. Večkrat se z morja podam na kak pohod ali pa na gorsko kolesarjenje. Obe imava radi tudi druge vodne športe. Jaz grem zelo rada na »sup«, Veronika pa »kajta«.

 

Se družita tudi na kopnem? Kakšno je vajino družabno življenje? Na jadrnici si ti, Tina, kot krmarka vodja tima, katera pa ima pobudo na večerni zabavi?
Veronika: Za zabave nama praktično ne ostane nič časa in so omejene zgolj na proslavljanje dobrih rezultatov ali druženje po kakšni prireditvi. Sicer pa preživiva toliko časa skupaj med treningi, da prosti čas večinoma preživljava vsaka po svoje. Seveda pa sva prijateljici in radi greva tudi skupaj v hribe za kak vikend.
Tina: Pa za kakšne večje in pomembnejše dogodke, kot so na primer rojstni dnevi, se tudi dobimo. Sicer pa imava različni družbi in se ne druživa vsakodnevno na kavi. Skupnih obveznosti imava veliko, zato si kdaj radi vzameva tudi odmor ena od druge (smeh).

 

Znanje, vztrajnost, disciplina in pogum: to so lastnosti, ki so potrebne za uspeh. Enako kot jih potrebujejo strokovnjaki v upravljanju vzajemnih skladov, so to kvalitete, ki vodijo na vrh tudi v športu. Tina Mrak in Veronika Macarol sta dobili z letošnjo sezono nov veter v jadra, ki ju vodijo v njunem tekmovalnem razredu 470 proti velikemu cilju, olimpijskim igram v Tokiu leta 2020.
V japonsko prestolnico, v kateri bosta merili na sam vrh, jima kot ponosni generalni pokrovitelj pot omogočajo tudi KD Skladi. Prepričani smo, da jima bo uspelo!

Tino in Veroniko boste lahko spremljali tudi na komunikacijskih kanalih KD Skladov ter na družbenih omrežjih. #SkupajDoCilja #KD Skladi