Brez predaha

Trgi v razvoju so že nekaj časa na muhi vlagateljev. Težave se stopnjujejo, saj je trgovinska vojna med Kitajsko in ZDA vse globlja in pušča vse oprijemljivejše gospodarske posledice, obenem pa zgrešene finančne odločitve iz preteklosti preganjajo vse več držav. FED še naprej draži dolar, kar povečuje pritisk na finance in valute držav v razvoju. Na gospodarstva večine trgov v razvoju, ki so neto uvozniki energentov, so začele vplivati še visoke cene nafte in plina na svetovnih trgih, ki imata negativen vpliv tako na valutne tečaje kot na višjo inflacijo.

Politika in odločevalci v hitrorastočih državah so zdaj pred vrsto bolj ali manj slabih odločitev. Nekaj morajo žrtvovati, da poizkusijo stabilizirati svoja gospodarstva. V zadnjih tednih smo videli kopico aktivnosti na praktično vseh hitrorastočih trgih, a z omejenim uspehom. FED in ZDA s svojo ekonomsko močjo sta velikanska težnostna sila, ki ji je le težko ubežati. Največje centralne banke so od začetka krize v finančni sistem porinile 13.000 milijard dolarjev dodatne likvidnosti. Ko bodo sedaj centralne banke del te likvidnosti zaradi strahu pred baloni na trgih (obvezniških, nepremičninskih, borznih trgih in tudi na trgu umetnin) postopoma umaknile, bo to delovalo kot velikanski sesalnik, kjer bodo določene investicije, ki jih je poganjal poceni (zastonj) denar, nasedle. FED je letos dejansko začel z umikanjem te dodatne likvidnosti in za zdaj umaknil nekaj več kot 5 % te likvidnosti oziroma približno 250 milijard dolarjev. Po drugi strani je ECB izjavila, da za zdaj ne namerava zmanjševati likvidnosti, bo pa do decembra letos nehala dodajati novo likvidnost (15 milijard evrov na mesečnem nivoju). Na trgih se sicer trguje s pričakovanji, kar pomeni, da se ob padcih vlagatelji odzivajo na svoje videnje prihodnosti, ki se jim glede na odzive zdi precej črna, a skrb vzbujajoče je, da le majhen upad likvidnosti povzroča tako velike premike na trgih.

Odvisnost gospodarstev od poceni denarja, ustvarjenega v zadnjih 10 letih, je velika, kar ustvarja možnost večjih in nepričakovanih šokov. Povedano drugače, gospodarstva so postala odvisniki, poceni denar pa njihova droga. Tveganje za abstinenčno krizo narašča. To se morda najlepše pokaže kot razlika v donosu med ameriškimi in svetovnimi delnicami (brez ameriških). V zadnjih 10 letih je evrski donos ameriških delnic skoraj 250 %, donos preostalega sveta pa le dobrih 73 %. Največ poceni denarja se je investiralo na največji, najbolj likviden in pravno najvarnejši trg.

Ob dveh ekonomskih vplivih (FED in energija) pa je tokrat na tehtnici še politika. Največja investicijska banka JP Morgan je pretekli teden spremenila svoj pogled na svetovno gospodarstvo, predvsem Kitajsko. Njihov osnovni scenarij sedaj vključuje popolno trgovinsko vojno leta 2019, ki bo trajala vsaj nekaj let. To pomeni upočasnitev rasti tako ZDA kot Kitajske, a negativni vpliv na Kitajsko bo vsaj v prvi fazi precej močnejši. Videli smo upad zaupanja v proizvodnji, ki je na meji, da zdrsne v krčenje. Kitajska poizkuša z znižanjem obveznih rezerv pri bankah stimulirati kreditiranje, a odziv vlagateljev je bil v ponedeljek zelo negativen. Glavni indeks je zdrsnil za 3,7 % in tuji vlagatelji so množično prodajali kitajske naložbe. Glede na pričakovane dobičke leta 2018 šanghajski indeks kotira pri 11-kratniku, s čimer so dosegli dno iz leta 2012 in s tem rekordno poceni vrednost v zadnjih 15 letih. To za potrpežljivega vlagatelja pripravlja odlično nakupno priložnost, a stanje na trgih narekuje potrpežljivost in majhne korake.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 10. oktober 2018