Ujemi ritem

Kuhaj žabo počasi, pravi znan slovenski pregovor. V tem duhu se bo marsikomu zdelo nesmiselno govoriti o finančni represiji. A sam še vedno ugotavljam, da smo v Evropi še vedno v omenjenem okolju. Če se spomnim, da je bila včasih nekakšna zdravniška praksa za zdravljenje puščanje krvi, bi lahko rekli, da je trenutna monetarna politika ravno to. Guverner Evropske centralne banke Mario Draghi je v središče svoje politike postavil za cilj imeti realno negativno obrestno mero. No, ker omenjeno ni bilo dovolj in si Nemci niso želeli imeti višje inflacije, moramo imeti zdaj v območju evra celo negativno nominalno obrestno mero.

Skratka okolje omogoča, da lahko kakršna koli poslovna ideja hitro ustvarja pozitivno dodano vrednost. Na drugi strani pa državam omogoča znižanje relativne zadolženosti. Nemški dolg v BDP se je znižal z 81 odstotkov leta 2010 na 60 odstotkov, ocenjen konec leta 2018. A na žalost Evropa ni monolitna tvorba, kjer bi bile vse ure enako nastavljene. Tako imamo nekatere države, ki jih je kriza bolj udarila, in nekatere politike, ki po svojem bobnu tolčejo v drugem ritmu.

Na tej točki pa vstopi v igro neko spoznanje v zadnjih mesecih, ki je marsikoga ujelo na levi nogi. Ameriška centralna banka je sporočila, da namerava resno nadaljevati dvige obrestne mere tudi v prihodnjem letu na kvartalni ravni. Trg si je namreč dolgo časa zatiskal oči in v svoja vrednotenja vgrajeval maksimalno en dvig v letu 2019. Hitra prilagoditev je dvignila zahtevano donosnost ameriške 10 letne obveznice za 40 bazičnih točk, na 3,2 odstotka.

Skratka neka sitna reč za vzdrževanje finančne represije v Evropi. A glej ga, zlomka, zgodba sovpada z znižanjem odkupovanja obveznic s strani ECB. Omenjeno in ponovna obuditev tveganja trgovinskih vojn sta spet pripeljala nekaj sivih oblakov nad staro celino. Da pa lahko tečaj evra vzdržujemo nizko (pod 1,15) in je lahko pribitek med evropskimi in ameriškimi obveznicami istih ročnostih na zgodovinsko rekordnih nivojih, potrebujemo še dodaten dejavnik.

Tukaj pa ritem italijanskih populistov odlično odigra svoj del. Če se je na neki točki že mislilo, da bo nova italijanska vlada odigrala konstruktivno in v Bruselj poslala sprejemljiv proračun, so se čez noč premislili. Načrtovani primanjkljaj so zvišali na 2,4 % BDP. Kar z drugimi besedami pomeni, da se zadolženost v višini 130 odstotkov BDP ne bo opazno znižala v prihodnjih desetih letih. Temu sta seveda sledila nova razprodaja državnih obveznic in znižanje bonitetne ocene prepoznanih bonitetnih hiš.

Seveda ne preseneča, da je italijanski finančni minister s pismom Evropski komisiji dne 22. oktobra že stopil na žogo in odprl možnost za konstruktivno pogajanje. Vprašanje pa ostaja, ali je ta politična delitev predstava za množico ali bo od drugačnega ritma ostal v Italiji samo še boben. Italija pa na bobnu.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 24. oktober 2018