Alternative ni?

Zadnji teden smo po dolgem času spet spremljali močno, a vse bolj se zdi, zelo kratko korekcijo na delniških trgih, predvsem pri tehnoloških delnicah.

 

To je povsem razumljivo, saj so vrednotenja izredno visoka, vlagatelji in analitiki pa v ta vrednotenja vse bolj vključujejo »domišljijske« predpostavke, kot so poslovanje v letu 2040 ali 2050 (razmislimo samo, kaj se je zgodilo v zadnjih 30 letih in komu je to uspelo predvideti), izjemno visoke stopnje profitabilnosti (konkurenca bo zaspala in odmrla, mar ne) in pa razvoj tehnologije, ki temelji na vizionarstvu. Vsi ti razlogi so lahko del naložbene strategije, a za povprečnega vlagatelja, ki na borzi varčuje za povsem življenjske naložbene cilje kot je pokojnina, to ne more biti osrednja naložbena strategija. Predvsem tehnološka podjetja in tako imenovana podjetja »delo od doma«, ki so se najbolje prilagodila koronakrizi, so v zadnjih mesecih zavzela največje uteži v portfeljih vlagateljev, obenem pa njihova visoka vrednotenja, ki vračunavajo visoka pričakovanja vlagateljev, kar kličejo k razočaranju. Zgodovina nas uči, da supervisoka vrednotenja s seboj prinesejo podpovrečne donose v daljni prihodnosti.

Poglejmo zadnja dva primera. Leta 2000 je bilo leto delnic iz balona pika com. Pa tudi telekomov in vsega kar je povezano s tehnologijo. Takratne zvezde so večinoma izginile, ali pa nosijo s seboj dve desetletji podpovprečnih donosov. Telekomi so taka industrija kot celota. Tudi Apple, Google ali Amazon takrat niso bili v središču zanimanja investitorjev. Podobno je bilo leta 2007, ko je bila pozornost usmerjena v finance, še zlasti v banke. Banke so kot panoga skupaj s telekomi najslabša investicija v zadnjih desetih let. Zato je na tej točki potrebna pri visokih vrednotenjih v tehnološkem sektorju dodatna previdnost. Treba se je zavedati, da so današnji tečaji delnic in obveznic tako visoki, ker so centralne banke ustvarile neskončno reko likvidnosti, ki napaja borzni trg. Po besedah centralnih bank naj bi se to dodajanje likvidnosti nadaljevalo v vsaj srednjeročnem obdobju (naslednji dve do tri leta), a pri centralnih bankah in njihovi politiki previdnost nikoli ni odveč. Zato je po takih močnih premikih, kot smo jih na trgih videli v zadnjih nekaj mesecih, preurejanje portfelja nujno. Govorimo o ponastavitvi uteži posameznih kategorij v portfelju in prilagoditvi teh naložbenim ciljem.

Izkušnje z vlagatelji govorijo, da slednji težko prenašajo pogled na portfelj, ko del portfelja visoko raste, s preostalim pa se ne dogaja nič. Želja je, da se večina portfelja premakne v hitrorastoče delnice. Nekaterim je celo uspelo zadeti trend in danes zmagoslavno gledajo na donos. A to so najbrž počeli tudi tisti, ki so v letu 2005 ali 2006 premaknili večino portfelja v finančne delnice. Vprašanje je namreč, kdo bo pravočasno izstopil s tega vlaka. Izkušnje učijo, da je takih potnikov bolj malo, ter da skozi borzne cikle najbolje pridejo tisti vlagatelji, ki so se naložbene strategije, prilagojene svojim naložbenim ciljem, držali tako v dobrih kot tudi v slabih časih.

V trenutku, ko se zdi, da alternative ni, da je treba portfelj vložiti v delnice s področja tehnologije oziroma podjetij, ki skrbijo za družbo, ki dela od doma, se zdi drugačno razmišljanje heretično. Tehnološki sektor je najbolj donosen v zadnjih desetih letih. Tehnologija je prodrla v vse pore družbe. A dejstvo je, da se tudi »stara« industrija prilagaja novim izzivom, obenem pa je tehnološki sektor pred širokim krogom izzivov, ki jih vlagatelji radi preslišijo. A kljub temu ti izzivi ne bodo izginili. Krepitev neenakosti, izkrivljanje in omejevanje konkurence, monopolizem ter igranje boga z osebnimi podatki drugih in njihovo zlorabo, so izzivi, na katere bodo odgovor dale države in politika, ne podjetja. Zato mora vlagatelj zdaj paziti predvsem na tveganja v svojem portfelju in pravilno razpršitev premoženja. Na tej točki borznega cikla morata biti preudarnost in razpršenost srce naložbene strategije.