Aktualno
Znižajmo izpostavljenost do le enega tipa naložb
|Letos smo odprli novo poglavje v opazovanju razkoraka med stvarnim svetom in človeškimi idejami in igrami. Realnost je namreč, da imamo še vedno probleme s pandemijo in minilo bo še kar nekaj časa, preden bomo dosegli čredno imunost. Cepljenje sicer omogoča, da bi proces pospešili, a nova tehnologija in različne igre številk verjetno preprečujejo svetlobno hitro precepljanje populacije.
Dejstvo je tudi, da imamo v svetu dovolj zalog za dokaj preprosto premostitev krize. Vprašanje pa je, koliko bo treba spremeniti prej v kamen zapisana »pravila in zakone«, da si zaradi svojih notranjih omejitev ne bomo preveč neživljenjsko zapletli prihodnosti.
Preveč denarja za premalo naložb
Da pa ne bom preveč teoretiziral, bi kot primer predstavil, za kaj se denar namenja (alokacija kapitala). Zdravstvena kriza je na začetku lanskega leta dala veter v jadra kolektivistični teoriji, kjer je za odločevalca postavljena centralna oblast.
Pri izbirah med povečanjem denarja v obtoku in alokacijsko neučinkovitostjo ali pa med sprejetjem hitrih popravkov v zameno za odlaganje dolgoročnega reševanja težav so centralne banke, državni proračuni ter naddržavne institucije »večjo ljubezen« pokazale do prvih možnosti – v ekonomski sistem so spustile okoli dvajset odstotkov novega denarja. S tem so ohranili marsikatera gospodarsko panogo, ki v zdravstveni krizi pač ne mora delovati za določen čas. Če bi jih pustili propasti, bi to povzročilo nepredstavljivo ekonomsko izgubo in bi bil čas okrevanja po krizi bistveno daljši.
A kapital ni pripadel samo tistim, ki ga nujno potrebujejo. Šel je tudi tistim, ki ga ne bi smeli dobiti in bi zaradi zastarelosti, neučinkovitosti in nekonkurenčnosti morali propasti. Takim subjektom pravimo »zombi podjetja in institucije«. Z vsaki evrom, namenjenim njim, država zavira gospodarsko rast. Ta pa je nujna, če želi država odplačati hitro nakopičen dolg.
Hitro pridemo v začaran krog, ki se na finančnih trgih v zadnjih mesecih v vsem blišču odvija. Individualistična misel nasproti centralno planskemu režimu. Ker je bilo na finančnih trgih tveganje preneseno s posameznika na institucije in nihče ni bankrotiral, sili evforija vse z viški premoženja v bolj tvegane naložbe, ki trenutno zagotavljajo višji donos.
Zaradi negativnih obresti je tveganje bolj sprejemljivo
Kar je povsem razumljivo, saj je vsakemu s kančkom zdrave pameti težko sprejeti negativne obrestne mere. A so te žal realnost, saj si (še posebej) v evroobmočju države ne morejo več privoščiti plačevati višjih obrestnih mer (povprečna zadolženost je preko sto odstotkov BDP). Z drugimi besedami, če bi bile obresti višje, bi to pomenilo manj subvencij, investicij, nižje plače, pokojnine, … kar pa so zelo nepriljubljeni ukrepi.
Tako trenutno okolje izkoriščajo državni zakladniki, ki izdajajo obveznice z zapadlostmi več kot 50 let. Slovenija je konec januarja letos izdala 60-letno obveznico v vrednosti 500 milijonov po ceni 0,75 odstotka.
Na drugi strani pa je v delniškem svetu prava evforija, saj najpomembnejši borzni indeksi dosegajo vedno nove vrhove. A zgodba je v resnici še bolj zanimiva, saj prihaja do neke spremembe trenda. Če smo bili v zadnjih 15 letih priča »pasivizaciji« trga, ki so ga vodili vzpon pasivnih skladov ETF in lastni odkupi delnic podjetij, je nova tehnologija (trgovalne postaje na telefonu, možnost nakupa delčka delnice) zdaj na trg vrnila majhnega investitorja.
Mali povezani vlagatelji gredo na živce velikim
Socialne platforme so omogočila njihovo povezovanje in tako so postali moteči člen velikim institucijam. Take zasebne ponudbe odpirajo možnost preseka začaranega kroga. Vprašanje pa je, ali se bodo voditelji institucij lahko odrekli svojemu egu absolutnega vladanja. Ponovna uvedba tveganja v enačbo pa lahko prinese tudi različne kratkoročne pretrese.
In na tej točki smo zdaj. Na obvezniških trgih je zaznati prve znake odpiranja gospodarstva in s tem prvo višanje zahtevanih donosnosti kot posledica pričakovanj o evforični »inflaciji«, ki naj bi sledila po koncu pandemije. Na drugi strani pa je na delniških trgih ta inflacija pozitiven fdejavnik, saj naj bi se povpraševanje po izdelkih povečalo.
»Ključnik« za razmislek na kratki rok je, koliko časa bo zahtevanim donosnostim »dovoljeno« rasti in kaj se lahko zgodi, če cepivo ne bo delovalo, kot si vsi želimo. Dolgoročno pa je smiselno razmišljati, kakšne družbene in statusne spremembe bo prinesel status quo v določenih razvitih gospodarstvih z vidika rasti realne blaginje. Zato se mi zdi smiselno znižati ekstremno izpostavljenost do kateregakoli naložbenega razreda (recimo samo depoziti, obveznice, delnice, nepremičnine, plemenite kovine) in dodobra razpršiti premoženje.
