Aktualno
Kako trdoživa bo rast cen?
|Od začetka epidemije pa do konca lanskega leta se je globalna količina denarja, ki jo poznamo tudi pod izrazom M2 (sem spadajo gotovina v obtoku in vpogledne vloge, vloge z dogovorjeno zapadlostjo do dveh let in vloge na odpoklic do treh mesecev), v največjih svetovnih monetarnih silah (Evropa, ZDA, Kitajska, Japonska, Južna Koreja, Avstralija, Kanada, Brazilija itd.) povečala za dobrih 20 bilijonov.
Za primerjavo, v letih 2018 in 2019 je ta ostala praktično nespremenjena, v letih 2016 in 2017 pa se je povečala za dobrih 10 bilijonov. Absolutna in tudi relativna rast količine denarja v obtoku od začetka leta 2020 je bila nekaj, česar v zgodovini še nismo videli. Konec epidemije v večini sveta je pomenil tudi nov začetek v gospodarstvu. Potrošniki in podjetja so bili v odlični finančni kondiciji in denar je začel krožiti. To je povzročilo visoke gospodarske rasti in posledično polno zaposlenost ter s časom tudi pomanjkanje določenih sestavin. Posledično so začele rasti cene. Nato se je zgodila še vojna v Ukrajini, ki je zaradi pribitkov tveganja določene surovine drastično podražila. Še naprej pa imajo ničelno toleranco do virusa na Kitajskem, kar dodatno ruši oskrbovalne verige. Te so praktično porušene in bodo potrebovale kar nekaj časa, da se ponovno vzpostavijo. To vodi v pomanjkanje določenih sestavnih delov, kar ponovno viša cene. Centralne banke pa so že stopile na zavoro. Donosnost do dospetja ameriške desetletne obveznice znaša tri odstotke. Obrestna mera za fiksni tridesetletni hipotekarni kredit pa se je v ZDA zvišala s treh na pet odstotkov. Pričakovanja za letošnje leto so, da se bodo obrestne mere še naprej višale. Seveda pa je meja, ko višanje obrestnih mer pripelje do recesije, zelo tanka. Previsoke obrestne mere ali prehitra sterilizacija denarja lahko pripelje do padca gospodarske aktivnosti. To v določenih segmentih v zadnjih tednih že lahko opazimo. Prodaja novih avtomobilov v ZDA je v maju znašala 12,7 milijona vozil, kar je padec za 12,6 odstotka na mesečni ravni in bistveno slabše od pričakovanj. Tudi nekatera podjetja že opozarjajo, da se gospodarska aktivnost ustavlja. Dejstvo pa je, da proti višjim cenam surovin centralne banke druge možnosti niti nimajo. Sektor materialov in surovin je bil drastično podinvestiran v zadnjem desetletju.
Po študiji Bank of America, bi moral letni izdatek podjetij iz panoge materialov za investicije na globalni ravni znašati okoli 160 milijard dolarjev, da ne bi prihajalo do pomanjkanj, številka pa je znašala okoli 80 milijard. Vidimo, da je pred nami desetletje višjih cen materialov in surovin, če bo gospodarska rast močna in če ne bo korenitega povečanja investicij v zmogljivosti pridobivanja materialov. Vidimo, da je razpoložljiv prihodek potrošnikov na zahodu pod udarom in da pomoč centralnih bank in držav ne pride v poštev, saj lahko cene upadejo samo z nižjo gospodarsko aktivnostjo, nikakor pa ne z dodatno likvidnostjo. Dosegli smo točko, ko se bodo razmere za potrošnike začelo poslabševati. Ali lahko pričakujemo tudi višji upad gospodarske aktivnosti pa je težko reči. Trenutno hodimo po tankem robu. Delniški trgi so takšne razmere do določene mere vračunali v tečaje, saj so trgi v zadnjem obdobju nekoliko bolj negotovi. Zdi se, da bo tako ostalo še nekaj časa. Centralne banke vseeno trenutno rešujejo Main Street in ne Wall Streeta.
