Aktualno
Enkratno vplačilo ali redno mesečno vlaganje? Strategija investiranja, ki dolgoročno nagradi potrpežljive
Tako kot investiranja v posamezne delnice in druge vrednostne papirje, se tudi vlaganja v vzajemne sklade lahko lotimo na veliko različnih načinov. Če metode vlaganja v sklade nekoliko posplošimo, največkrat govorimo o dveh različnih možnostih: vlaganje z enkratnim vplačilom (t. i. "lump sum"), in vlaganje po metodi povprečnega stroška (t. i. »DCA, Dollar-Cost Averaging«).
Kaj je DCA metoda?
V zadnjem času se po družbenih omrežjih veliko sliši o DCA metodi.
Metoda DCA je kratica za Dollar-Cost Averaging in je mednarodno uveljavljen izraz za strategijo investiranja, ki jo v slovenščini poznamo kot metodo povprečnega stroška. Gre torej za enako strategijo – razlika je le v poimenovanju (angleškem ali slovenskem).
Bistvo metode je preprosto: namesto da bi znesek vložil naenkrat (t. i. “lump sum”) vlagate enake zneske v rednih časovnih presledkih (npr. vsak mesec) v izbrano naložbo (npr. vzajemne sklade, delnice, ipd.), ne glede na to, ali so cene na trgu visoke ali nizke. Ko so cene višje, za isti znesek kupite manj enot, ko so nižje, jih kupite več. Prek te metode bi npr. vlagatelj vsak mesec vložil 100 € v vzajemne sklade in tako “zgladil” (dobil povprečje) nakupno ceno skozi čas in zmanjšal tveganje napačnega trenutka vstopa (ang. timing risk) in vpliv nihanj na trgu.
Vlagatelji z metodo povprečnega stroška (DCA) zmanjšajo predvsem naslednja investicijska tveganja:
- Tveganje napačnega trenutka vstopa (ang. timing risk)
Če ves denar vložiš naenkrat in ravno takrat trg pade, je lahko začetna izguba precejšnja. Z DCA strategijo to tveganje razpršiš, saj vstopaš postopoma – tako zmanjšaš vpliv slabega tajminga. - Čustveno tveganje oz. vedenjsko tveganje (ang. emotional/behavioral risk)
Redna vplačila zmanjšajo možnost impulzivnih odločitev, kot so panična prodaja ob padcih ali prehitri nakupi ob rasti. DCA ti pomaga ostati discipliniran in se izogniti nihanjem razpoloženja, ki so pogosto sovražnik dolgoročne rasti. - Tveganje kratkoročne volatilnosti
Na kratki rok so trgi lahko zelo nepredvidljivi. Z razpršenimi vplačili ublažiš vpliv teh nihanj – v povprečju kupuješ po bolj uravnoteženih cenah in zmanjšuješ vpliv ekstremov (zelo visoke ali zelo nizke cene). - Tveganje napačne presoje lastnega znanja ali izkušenj
DCA je enostavna strategija, ki ne zahteva napovedovanja trga ali naprednega znanja. Zato zmanjšaš tveganje napačnih odločitev zaradi pomanjkanja informacij.
Ta pristop je še posebej primeren za dolgoročne vlagatelje, saj omogoča disciplinirano investiranje, brez potrebe po iskanju »najboljšega trenutka za vstop na trg«.
Ali je metoda DCA zaslovela s kriptosvetom?
Metoda DCA (Dollar-Cost Averaging) sicer ni nastala v svetu kriptovalut, a je prav tam postala izjemno priljubljena. Razlog za to je izrazita volatilnost kripto trgov – cene se hitro in močno spreminjajo, zato je težko ujeti pravi trenutek za nakup. Z rednimi manjšimi vplačili (npr. tedensko ali mesečno) se vlagatelji izognejo poskusom ugibanja najboljšega trenutka za nakup. Čeprav je izraz DCA v kripto skupnosti zelo uveljavljen, gre za strategijo, ki se v tradicionalnih finančnih okoljih uporablja že desetletja – vselej pod istim imenom: Dollar-Cost Averaging oziroma metoda povprečnega stroška.
V nadaljevanju si poglejmo zakaj je ta metoda najbolj enostaven način vlaganja za povprečnega posameznika.
Postopno varčevanje v skladih ali enkratno vplačilo v sklade
Kot že prej omenjeno, pri investiranju v enkratnem znesku (“lump sum” strategija), vlagatelj v določenem trenutku naenkrat vsa razpoložljiva sredstva investira v izbrano naložbo. Prednost te metode je to, da se celotna vrednost denarja, ki ga imamo na voljo za investiranje, nemudoma pretvori v naložbo s potencialom za ustvarjanje donosov. Če bi bila rast vrednosti na borzah enakomerna in predvidljiva (tj. premočrtna), bi bila enkratna naložba najboljša odločitev.
A v praksi je rast vrednosti na finančnih trgih vse prej kot linearna. Zaradi padcev, ki so sestavni del dolgoročne rasti borznih tečajev, je pri investiranju v enkratnih zneskih uspeh oziroma donos močno odvisen od časa vstopa na trg.
Ker je napovedovanje kratkoročnih gibanj na finančnih trgih sila negotovo in odvisno od velikega števila težko predvidljivih dejavnikov, se lahko pred izbiro napačnega trenutka za vstop na trg obvarujemo z investiranjem po metodi povprečnega stroška, ki je manj tvegan in zlasti za neprofesionalnega vlagatelja v večini primerov dolgoročno bolj donosen način investiranja.
Najlažje si razliko med obema metodama predstavljamo s pomočjo namišljenega primera gibanja naložbe skozi obdobje enega leta. V primeru enkratnega vplačila vlagatelj enkrat vplača 12.000 evrov. V primeru rednega mesečnega vplačevanja pa se odloči, da enkrat na mesec na isti dan v mesecu vplača 1000 evrov.
| mesec | gibanje vrednosti naložbe | enkratno vplačilo | metoda povprečnega stroška |
| januar | 100 | 12.000 € | 1.000 € |
| februar | 90 | / | 1.000 € |
| marec | 120 | / | 1.000 € |
| april | 80 | / | 1.000 € |
| maj | 110 | / | 1.000 € |
| junij | 70 | / | 1.000 € |
| julij | 90 | / | 1.000 € |
| avgust | 100 | / | 1.000 € |
| september | 110 | / | 1.000 € |
| oktober | 130 | / | 1.000 € |
| november | 150 | / | 1.000 € |
| december | 120 | / | 1.000 € |
| Skupna vrednost vplačil po 12 mesecih |
12.000 € | 12.000 € | |
| končna vrednost naše investicije | 14.400 € | 15.215 € |
Opomba: izračun ne upošteva morebitnih stroškov davčnih obveznosti in provizije
V obeh primerih skupen vložek vlagatelja znaša 12.000 EUR, pri enkratnem vplačilu je celoten znesek vplačan januarja, pri metodi povprečnega stroška pa se razdeli na 12 mesecev. Če celotno vsoto investiramo na začetku leta v enem znesku, si konec leta lahko izplačamo 14.400 EUR. Vrednost investiranega zneska se spremeni v enakem odstotku, kot zrase vrednost naložbe (20 % rast), ne glede na gibanje vrednosti v vmesnem času.
Na drugi strani bi si z investiranjem po metodi povprečnega stroška konec leta lahko izplačali 15.215 EUR, torej 815 EUR več, kot z enkratnim vplačilom. Razlika nastane zato, ker je vrednost naložbe v vmesnem času padla, torej smo takrat lahko kupili več enot naložb (npr. več enot vzajemnega sklada ali več delnic) po nižji ceni, kar je pripomoglo k višji rasti, ko je vrednost naložbe ponovno okrevala.
Če bi se vrednost naložbe tekom leta zviševala postopoma, brez vmesnih padcev, bi bila slika obrnjena, v tem primeru bi bil namreč donos višji z enkratnim vplačilom. Metoda povprečnega stroška ni vedno najbolj donosna strategija, je pa pogosto varnejša za dolgoročne vlagatelje in zelo volatilne naložbe. Torej če posplošimo, prednost metode povprečnega stroška pride do izraza, ko cene naložb nihajo, kar je značilno za gibanje naložb kot so vzajemni skladi, delnice in vrednostne papirje nasploh.
Trgi nagradijo upoštevanje zadane strategije
Z metodo povprečnega stroška, lahko tudi manj poučen vlagatelj enostavno zmanjša učinek nihanja vrednosti naložb in si zagotovi svoj kos pogače pri investiranju na kapitalskih trgih. Ključno je, da se držimo zastavljene strategije in pri tem vztrajamo, četudi se vmes zgodijo padci. Trgi namreč na dolgi rok nagradijo vztrajne in potrpežljive vlagatelje. O tem zgovorno pričajo številke ob predpostavki povprečne donosnosti najbolj razvitega svetovnega delniškega trga, z investiranjem po metodi povprečnega stroška za obdobje 10, 20 in 30 let.
Povprečna donosnost indeksa največjih 500 ameriških podjetij S&P 500, ki se uporablja kot kazalnik uspešnosti ameriških borznih družb, upoštevajoč inflacijo znaša približno 6,5 %. Če bi v sklad z enako donosnostjo vsak mesec vložili 80 evrov, bi si po 10, 20 in 30 letih lahko izplačali sledeče zneske:
*Opomba: pretekli donosi niso zagotovilo za prihodnje rezultate
10 LET:
Vsota investiranega denarja tekom obdobja 10 let znaša 9.600 EUR (120 mesecev*80 EUR), preostalih 3.945 EUR predstavlja čisti donos.
20 LET:
Zaradi učinka obrestno obrestnega računa se z leti držanja naložbe delež čistega donosa v izplačani vsoti hitro povečuje. Ob danih predpostavkah za obdobje 20 let že presega delež vložka.
30 LET:
V obdobju 30 let, čisti donos predstavlja več kot dve tretjini izplačane vsote. Povedano drugače, v 360 mesecih (30 let*12 mesecev) je vložek znašal 28.800 EUR (360*80 EUR), zaslužen donos ob danih predpostavkah pa 60.174 EUR. Obrestno obrestni račun, ki naj bi ga Albert Einstein imenoval za najmočnejšo silo v vesolju oziroma osmo čudo sveta, potrpežljive vlagatelje torej bogato nagrajuje.
Za še več podobnih izračunov uporabite investicijski kalkulator.
PREIZKUSITE INVESTICJSKI KALKULATOR
Postopno varčevanje v varčevalnih načrtih
Eden izmed vlagatelju prijaznih in dostopnih načinov investiranja po metodi povprečnega stroška je prek investiranja v vzajemne sklade. Prek varčevalnih načrtov – paketi skladov ali Moj izbor – lahko vlagatelji že z mesečnimi zneski od 30 evrov naprej enostavno gradijo svojo naložbeno pot. Takšen pristop je primeren za različne osebne finančne cilje – od varčevanja za otroško prihodnost, lastno stanovanje, dodatek k pokojnini, pa vse do ustvarjanja varnostne rezerve ali doseganja finančne neodvisnosti.
Vlagatelji lahko z investiranjem v paketih skladov enostavno pridejo do ustrezne razpršenosti naložbenega portfelja, z vsakim vplačilom se denar namreč razprši med 3 ali 4 različne sklade. Prav tako so paketi skladov najcenejši način varčevanja v vzajemnih skladov, saj stroškov tako ob vplačilu, kot izplačilu ni. Znesek mesečnega vplačila se lahko kadarkoli prekine, začasno zamrzne, poveča ali zmanjša. Do privarčevane vsote lahko vlagatelj kadarkoli dostopa in jo v celoti ali pa delno dvigne. Varčevalni načrt Moj izbor pa jim nudi možnost sestave lastne strukture portfelja.
Vzajemni skladi so torej učinkovit in priljubljen način investiranja po metodi povprečnega stroška, ki vlagateljem omogoča preprost dostop do kapitalskih trgov. Pri družbi za upravljanje Generali Investments ponujamo tri različne možnosti mesečnega varčevanja v paketih skladov ali prek načrta Moj izbor. O izbiri optimalnega varčevalnega načrta zase, se lahko brezplačno posvetujete s finančnim svetovalcem.
