Soočenje Bidna in Trumpa ter njegove posledice

Sedanji predsednik in demokratski kandidat Joseph Biden se je 27. junija v 90-minutni razpravi pomeril z nekdanjim predsednikom Donaldom J. Trumpom. Mediji so se po debati osredotočili predvsem na (ne)primerno starost kandidatov, povsem pa so zanemarili politiko, ki sta jo kandidata uresničevala med svojim mandatom.

 

Kljub temu, da se je javnost osredotočila na uspešnost kandidatov na soočenju, je Wall Street dogajanje postavil na drugi tir, predvidoma zaradi PCE-podatkov o inflaciji, ki oznanjajo spremembe pri izdatkih za osebno potrošnjo. Cene so se na letni ravni maja dvignile le za 2,6 odstotka. Zakaj bi se torej mediji in udeleženci na kapitalskem trgu morali osredotočiti na posledice izbora posamičnega kandidata? Odgovor leži v prepletenosti kapitalskega trga in politike, ki jo kandidata zagovarjata.

Tisti, ki spremljate dogajanje v tujini, veste, da se je po mnenju tako desnih kot levih medijev v debati bolje odrezal kandidat Donald J. Trump. Kandidata sta bila pred dogodkom v anketah tako rekoč izenačena, zdaj pa se prednost napoveduje kandidatu republikanske stranke. Zmaga republikancev bi nedvomno prinesla spremembe tako v politiki kot tudi v gospodarstvu. V ospredju bi bile znova tarife na produkte, ki jih Amerika uvozi iz Kitajske ali iz EU. Najhitrejše spremembe naj bi občutili v prvih 24 urah predsedovanja nekdanjega predsednika ZDA, saj bi ta – tako je obljubil – že prvi dan končal vojno v Ukrajini in ponovno uvedel sankcije zoper Iran. Ta država s prodajo naftnih derivatov kljub sankcijam na leto zasluži 35 milijard dolarjev, s katerimi naj bi med drugim financirala teroristično skupino Hamas.

Trump je podobne sankcije zoper Iran uvedel že leta 2018, ko je Iranu povprečni dnevni izvoz surove nafte z 2,5 milijona sodčkov upadel na najnižjo vrednost 70.000 sodčkov. Če bi se to zgodilo danes –  Iran v minulih šestih letih ni še nikoli izvozil toliko surove nafte -, bi to pomenilo, da bi moral prenehati izvažati do dva milijona sodčkov na dan. To bi okrnilo svetovno ponudbo nafte za okoli dva odstotka. Manjša ponudba nafte na svetovni ravni bi povzročila skok cen nafte na kapitalskih trgih, ki ga ne bi občutili le na bencinskih črpalkah ali računih za ogrevanje. Višje cene nafte bi se poznale tudi na končni ceni hrane in drugih dobrin, saj bi podjetja višje stroške nafte prenesla na potrošnike. Posledično bi se lahko ponovno začel cikel zviševanja cen, kar bi zagotovo opazovali tudi pri ameriški centralni banki Fed, ki bi obrestno mero posledično obdržala na višji ravni dlje časa.

Drugo plat istega kovanca predstavlja Bidnova administracija, ki je visoke cene nafte med mandatom poskušala zamejiti s sproščanjem strateških rezerv ZDA. Zaradi znatne potrošnje strateške rezerve danes znašajo le še 360 milijonov sodčkov. V primerjavi z letom 2019 so se rezerve zmanjšale kar za 300 milijonov sodčkov ali nekaj manj kot 50 odstotkov. Trenutni predsednik Biden je s tem začasno zagotovil nižje cene nafte, a je hkrati povzročil znaten dolgoročni primanjkljaj strateških rezerv, ki ga bo moral prihodnji predsednik nedvomno nadomestiti. Lahko sklepamo, da bo zmaga tako republikancev kot demokratov pomenila začasni bikovski trend cene nafte, dolgoročni trend pa kljub preigravanju na političnem parketu ostaja odvisen le od svetovnega povpraševanja po tekočem zlatu.

 

 

O avtorju: Matej Krajnik