Ameriška rast proti evropski stagnaciji

Razkorak med evropskimi in ameriškimi delniškimi trgi se iz leta v leto povečuje. Letos je ameriški indeks S&P 500 dosegel 35-odstotno rast (v evrih), medtem ko je evropski MSCI Europe zabeležil skromen 11-odstotni donos. Čeprav so evropske delnice zgodovinsko veljale za stabilnejšo naložbo, je zadnje desetletje prineslo izrazito prednost ameriškim trgom. Od leta 2001 je donos ameriškega S&P 500 presegel 544 odstotkov, medtem ko je evropski primerljiv indeks zrasel za 190 odstotkov, merjeno v evrih. Kaj stoji za to razliko in kako bi Evropa lahko ponovno ujela ZDA?  

 

Razkorak med staro celino in Združenimi državami se ni začel letos, temveč ga na kapitalskih trgih opažamo že celotno desetletje. Od začetka milenija in vse do leta 2014 so evropski in ameriški indeksi beležili podobne donose. Nato pa so ameriški trgi začeli bistveno prehitevati evropske. Ta trend se je le še poglobil z razcvetom tehnološkega sektorja v ZDA in hitrejšim okrevanjem po finančni krizi leta 2008.

Razlike v donosnosti indeksov lahko delno pojasnimo z različnimi regulatornimi pristopi. V Združenih državah regulatorji pogosto izbirajo manj omejujoče ukrepe, kar omogoča podjetjem večjo fleksibilnost pri poslovanju in spodbujanje inovacij. V Evropi pa strožja regulativa pogosto predstavlja oviro za rast podjetij, zlasti v visokotehnoloških sektorjih. Eden izmed najbolj presenetljivih podatkov v tem kontekstu je dejstvo, da v Evropski uniji v zadnjih petdesetih letih ni bilo ustanovljeno nobeno podjetje, ki bi danes preseglo tržno kapitalizacijo 100 milijard evrov. V istem obdobju pa je v ZDA nastalo vseh osem največjih podjetij, katerih vrednost presega 1.000 milijard evrov. To jasno kaže na velik razkorak v inovacijskih in poslovnih dinamikah obeh regij.

Visokotehnološka podjetja, kot so t. i. »Magnificent 7«, so v zadnjem desetletju ustvarila izjemno dodano vrednost, ki se odraža tudi v njihovem dobičku na delnico. Medtem ko je v ZDA dobiček na delnico v zadnjih desetih letih rasel povprečno 10 odstotkov na leto, je ta rast za evropska podjetja znašala manj kot 5 odstotkov letno. Slabši finančni rezultati evropskih podjetij so privedli tudi do nižjih vrednotenj, ki poleg slabše konkurenčnosti odražajo še politično nestabilnost regije in visoko izpostavljenost do kitajskega gospodarstva.

Vlagatelji nestrpno pričakujejo spremembe v evropski regulativi, ki bi spodbudile inovativnost tehnoloških podjetij ter zmanjšale politično nestabilnost. To bi lahko vodilo k višjim dobičkom in večji konkurenčnosti evropskih podjetij. Ključni signal za izboljšanje bi lahko bila sprememba energetske politike v Nemčiji. Cene električne energije so se namreč v preteklem tednu povzpele na več kot 936 evrov na megavatno uro, kar je celo več kot v času energetske krize leta 2022. Večja energetska neodvisnost Nemčije bi pomenila nižje stroške za lokalna podjetja in izboljšanje konkurenčnosti evropskih tržnih podjetij.

V vmesnem času pa lahko pričakujemo nadaljevanje trenutnega trenda, večanja razkoraka med evropskimi in ameriškimi delniškimi indeksi, vse dokler se valutno razmerje med evrom in ameriškim dolarjem ne prevesi v prid dolarja. Nova valutna dinamika bi lahko evropskim proizvajalcem omogočila večjo konkurenčnost na globalnih trgih, zlasti pri izvozu v države zunaj Evropske unije.

 

 

 

O avtorju: Matej Krajnik