Globalna segmentacija

Od začetka finančno-gospodarske krize je že dobrih šest let, a njeni vplivi se še vedno čutijo na vsakem koraku. Različne države so se posledic krize sprva lotile zelo usklajeno, saj smo bili priča sočasnim znižanjem obrestnih mer, dodajanju likvidnosti v bančni sistem in nemotenemu delovanju deviznih trgov. V naslednjih korakih pa so posamezne skupnosti držav odločale drugače.

V ZDA smo videli hitro analizo stanja bank in še hitrejšo dokapitalizacijo bančnega sistem s strani vlade, ki je do danes že dodobra realizirala visok donos na vplačan kapital ter vodila izjemno visok proračunski primanjkljaj. Ameriška centralna banka (FED) je v vsem tem času vodila kar se da stimulativno monetarno politiko. Vse v smislu ustvarjanja gospodarske rasti, ki bi potem vodila v lažje odpravljanje preostalih velikih težav.

Kitajska se je težav lotila veliko bolj načrtno in predvidljivo, z nenormalno velikim povečanjem naložb v gradbeništvo in infrastrukturo. V prvih letih je bil ta ukrep izjemno blagodejen za globalno gospodarsko rast, a se je v poznejših letih izkazal za tipično centralno plansko napako, ki se kaže v alokacijski neučinkovitosti, mestih »duhov«, visoki ravni dolga lokalnih skupnosti in posledično bančnih težav.

Nemška preračunljivost in bolj dolgoročna ekonomska politika sta pustili izjemno močan pečat na dogajanje v Evropi. Če se je vpeljava skupne denarne politike zgodila pred svojim časom, torej brez vseobsegajoče politične složnosti, je bila kriza kot naročeno primerna za nov krog harmonizacije Evrope. Seveda pa je bila posledica evropska dolžniška kriza. Ta je državam v težavah omogočila začetek reševanja prej kronično nerešljivih težav in vpeljavo strukturnih reform, ki jim bo v prihodnosti omogočila izboljšanje dolgoročne konkurenčnosti.

Na podlagi različne zgodovine imajo v tem trenutku tudi centralne banke različne programe. Ti pa močno vplivajo na obvezniške trge. FED je v decembru začel zniževati nakupe ameriških obveznic. To so v preteklem letu v zahtevano donosnost vgradili tudi imetniki ameriških obveznic. Globalni dolarski obvezniški indeks se je v preteklem letu znižal za okoli 10 odstotkov. Na drugi strani pa je obvezniški indeks v evrih pridobil okoli dva odstotka.  Evropa namreč šele počasi izhaja iz krize in zato evropska centralna banka še ne kaže znamenj monetarnega zaostrovanja.

še več, na januarski novinarski konferenci so še v močnejšem tonu poudarili svojo sproščenost. Glede na novo retoriko Maria Draghija lahko pričakujemo nizke obrestne mere vsaj do sredine leta 2016. Želijo tudi, da bazične dolgoročne obrestne mere ne bi sledile ameriškim, pa še nadaljevanje velike normalizacije obrestnih mer med severom in jugom. V primeru drugačnega scenarija so pripravljeni odgovoriti z uporabo drugih nestandardnih orodij. Glavna neznanka pa v tem trenutku ostaja: Čemu tako drag evro?

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi, d.o.o.