Aktualno
Poletna razprodaja po kitajsko
Nedavni zlom kitajskih delnic je v mednarodno investicijsko javnost vnesel veliko nemira. Od junijskega vrha, je delniški indeks Shanghai Stock Exchange Composite, referenčna mera delniške donosnosti »notranjega« kitajskega trga, izgubil 27 odstotkov vrednosti (v evrih). V medijih včerajšnji padec delniških tečajev na Kitajskem že primerjajo z ameriškim, črnim ponedeljkom iz leta 1987.
Po dolgem obdobju zatišja je lani kitajski kapitalski trg kar izstrelilo v nebo. Zaradi hitrejšega ohlajanja gospodarske rasti je kitajska centralna banka začela izvajati ohlapno denarno politiko, veliko »cenejšega« denarja pa je končalo v delniških naložbah na največjih domačih borzah v šanghaju in šenzenu. Visoke donosnosti so sprožile pravi mali čredni nagon med domačimi vlagatelji. S Kitajske so redno prihajala poročila o novem rekordu odprtih trgovalnih računov, prav tako pa je strmo raslo število vlagateljev, ki so v želji po še večjem zaslužku na trg vstopali s posojenimi sredstvi. Od prvega reza obrestne mere, ki ga je izvedla centralna banka novembra lani, do junijskega vrha so delnice v šanghaju zrasle za 130 odstotkov (v evrih), s še višjo donosnostjo pa se lahko pohvalijo v šenzenu, kjer je delniški trg, v enakem obdobju pridobil skoraj 160 odstotkov. Kitajski delničarji so bili v sedmih nebesih, večina tujih vlagateljev pa je od zunaj nemočno opazovala, kako se veča diskont med hongkonško borzo in notranjim trgom. Danes so ti isti vlagatelji lahko zadovoljni s svojo odločitvijo, da niso izkoristili novembra lani odprte povezave med hongkonško in šanghajsko borzo, prek katere je bila prvič v zgodovini tujim (nekvalificiranim) vlagateljem omogočeno udeležba na kitajskem notranjem kapitalskem trgu.
špekulativni nakupi so v izredno kratkem časovnem obdobju pripeljali do nerazumno visokih vrednotenj, zaradi česar je večina tujih analitov že nekaj časa dvomila o vzdržnosti trenda rasti, še posebej v obdobju, ko s Kitajskega prihajajo vedno bolj skrb vzbujajoči makroekonomski podatki. Da so šle stvari na borzah nekoliko predaleč, je ocenila tudi kitajska centralna oblast, ki je v strahu pred pokom borznega balona začela omejevati vlaganje z gibljivim kritjem. Na njihovo žalost se je izkazalo, da je njihova intervencija na trgu povzročila ravno nasprotno, saj so tako s trga umaknili še tisti del udeležencev, ki je s svojimi nakupi podpiral rast trga. Omenil sem že, da se velika večina tujih vlagateljev, kljub odprti povezavi, zaradi nerazumnih vrednotenj in pomanjkanja likvidnosti ni odločila za vstop na notranji trg. Olje na ogenj je prilila tudi novica, da je v vodo padla za letos pričakovana več kot 300 milijard ameriških dolarjev velika vključitev notranjih kitajskih delnic v indekse MSCI. Brez tujega kapitala in ob odsotnosti domačih špekulativnih vlagateljev se je 15. junija začela velika poletna razprodaja kitajskih delnic. V samo treh tednih so delnice v šanghaju in šenzenu v povprečju izgubile več kot 30 odstotkov vrednosti, z borze pa je izpuhtelo več kot 4 bilijone ameriških dolarjev. Ponovno je na velika vrata vstopila centralna oblast, ki je ustavila trgovanje s četrtino podjetij, uvrščenih na borzo, katerih delnice so se znašle pod največjim prodajnim pritiskom. Poleg tega so prek posebnega državnega sklada borznim hišam in družbam za upravljanje odobrili denarna sredstva, s katerimi naj bi ti podpirali tečaje največjih domačih podjetij. Do nedavnega je kazalo, da jim je s temi dejanji uspelo stabilizirati trg, več kot 8-odstotni padec delnic včeraj pa kaže, da bo »nadzorovanje« kapitalskega trga bistveno težji zalogaj kot »zagotavljanje« ustrezne ravni gospodarske aktivnosti.
Sašo Smigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz
