Bim, bam, bom

V letu, ki si ga bomo zapomnili po tem, da so glavni oder prevzeli konvencionalni in predvsem populistični politiki, bo konec leta na kapitalskih trgih v znamenju centralnih bank. Tu še posebej mislimo na Evropsko centralno banko (ECB) in na ameriški FED.

ECB je pretekli teden že opravil zadnje letno zasedanje, a z naslovnic medijev še ne bo izginil, saj je postavil rok italijanski vladi, da mora izvesti sanacijo bank do konca leta. Pomenljiva je tudi prispodoba v duhu sanacije najstarejše evropske Banke Monte Pashi di Siena in koncepta Evrope. V Italiji populistične stranke pridobivajo moč. To je povsem razumljivo, saj njihova ekonomija že dolgo časa stagnira. A če apliciramo slovensko matriko sanacije bank na državno ekonomijo, lahko zaključimo, da »svež zrak v pljučih« finančnega sistema spodbudi gospodarsko dinamiko in s tem oslabi želje volivcev po velikih spremembah. Ohranitev evrskega območja znotraj obstoječih meja je bila po mojem mnenju glavna tema decembrskega zasedanja ECB. Ta je finančnim trgom napovedal vojno v primeru nadaljevanja sprememb političnega zemljevida Evrope in povečevanja drugih političnih ter geopolitičnih negotovosti. Predsednik ECB Mario Draghi je namreč ponovil, da bodo obrestne mere na obstoječih oziroma nižjih nivojih še dolgo časa. Hkrati pa je podaljšal odkupovanje obveznic še za devet mesecev, do decembra 2017. Sicer samo v višini 60 milijard na mesec, a še vedno je količina izjemno visoka glede na to, da se makroekonomski podatki v Evropi iz meseca v mesec izboljšujejo. še posebej je treba izpostaviti inflacijo in inflacijska pričakovanja, ki jih pri ECB ocenjujejo na nizkih ravneh, 1,7 odstotka leta 2019. Na drugi strani pa so se na naftnem trgu države Opeca dogovorile za znižanje proizvodnje nafte. To je povzročilo rast cene črnega zlata in obstaja možnost pozitivnega inflacijskega presenečenja. Tako je praktično edina razlaga, da je opazka potencialno še bolj stimulativne politike svarilo finančnim trgom.

V tem tednu so vse oči vlagateljev usmerjene na drugo stran Atlantika, kjer je ameriška centralna banka FED postavljena v bistveno bolj kompleksno situacijo kot lani, ko je Draghi povsem pripravil teren za neboleč prvi dvig. Pričakuje se zvišanje obrestne mere za četrt odstotka. V prihodnjem letu pa naj bi si dvigi postopno še sledili. Ameriško gospodarstvo okreva že nekaj časa in izgovorov za ohranjanje nizkih obresti ni več. še bolj pa bodo misli usmerjene v komunikacijo, v kakšnih časovnih intervalih in višini si bodo dvigi obrestne mere sledili v naslednjem obdobju. Ob napovedanih ukrepih novoizvoljenega predsednika Trumpa bodo težko opravičevali počasne dvige obrestnih mer. Tako se lahko zgodi, da bodo v FED presenetili z dvigi. Na drugi strani pa lahko Trump s fiskalno stimulacijo razočara, kar bo končalo bikov trend na borzi. Saj, kot pravijo, še noben »bik« ni preživel recesije. Po drugi strani pa bo kot edina še demokratska izbranka Janet Yellen v ameriški politiki posredno vplivala na volitve v senat in kongres čez dve leti in pol. Si mogoče upamo pomisliti, kje bo ameriški dolar takrat?

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj