Centralne banke

Oblikovanje denarne politike je zelo kompleksno, zato smo razvili glavne banke, ki imajo monopolno moč nad lokalnim trgom denarja. Skladno z navodili njihovega statuta sprejemajo ukrepe za doseganje ciljev, med katerimi so še najbolj poznane kratkoročne obrestne mere in zahtevane rezerve poslovnih bank.

Šele v bližnji preteklosti pa smo videli tudi vplivanje na dolgoročne obrestne mere v obliki kvantitativnega sproščanja. Zanimivo je spremljati interpretacijo statuta, pri čemer se veliko razpravlja o tem, ali je kupovanje državnih obveznic »državno financiranje«. Že na začetku programa so mnogi menili, da nas čaka jugoslovanska hiperinflacija, pri kateri se je ukrep zlorabil, a trenutna opažanja kažejo bolj pozitivno sliko, saj so nižje dolgoročne obrestne mere znižale kreditno tveganje in državam omogočile hitrejši izhod iz krize. Za končno oceno bo treba počakati vsaj še desetletje.

Če v realni ekonomiji v Evropi šele zdaj čutimo materialno okrevanje, smo v finančni ekonomiji že na visokih ravneh. Imetništvo denarja postaja že pravo breme, sredstva pa so bogato ovrednotena. Tako se odpira prostor za drugačne oblike naložb, ki so zunaj regulativnega okvira. Od kupovanja druge in tretje nepremičnine do investiranja v kriptovalute in kriptožetone. Še posebej slednji so po eni strani možnost za preprosto pridobivanje tveganega kapitala za podjetnike, po drugi strani pa odlična priložnost za različne oblike kriminala belih ovratnikov. Finančna zgodovina nas namreč uči, da se v časih evforije um ustavi. Rast sredstev pa še ne pomeni kakovosti in vzdržnosti podjetja. Žetoni tako ne pomenijo lastniškega ali dolžniškega pravnega statusa. Pogosto so bolj vera v nekaj, kar je samo zamisel.

Tu na trg vstopajo centralne banke s svojimi pooblastili. Če je bila ameriška centralna banka na prehodu v novo tisočletje premalo pozorna na podjetja »dot.com« in je dovolila balon, se zdi, da Kitajska centralna banka bolje razume svojo vlogo in je sprejela ukrepe za ustavitev kriptoevforije. Vprašanje pa je, ali bodo Kitajski sledile tudi druge centralne banke? Še posebej ob geopolitičnih spremembah in vprašanju, katera banka je zdaj glavna na svetu? Smo trenutno na točki preloma v zgodovini, ko se bo finančna moč iz ZDA prestavila na Kitajsko, ali pa gre zgolj za nadaljevanje zgodbe globalne dezintegracije, kot smo jo videli na primeru Googla, Uberja in podobnih.

Menim, da imajo zahodne centralne banke svoje statute preozko opredeljene. Ciljanje samo na potrošniško inflacijo in nizko brezposelnost v določenih državah je dokaj naivno, saj inflacija različnih sredstev (asset price inflation) ne zavzema. Ekonomija v senci pa je prepogosto vir novih težav. Tako bi bilo treba ugrizniti v kislo jabolko in preprečiti finančne balone. Že sam pogled na višino sredstev ETF (pasivni skladi, s katerimi se trguje na borzi) in likvidnost njihovih naložb mi zbujata pomisleke. Pomirja pa me dejstvo, da je še vedno mogoče svoje prihranke zaupati aktivnim upraviteljem.