Aktualno
Bo Kurdom uspelo z nafto »kupiti« lastno državo?
Vse kaže, da se bo več kot 35 milijonom Kurdov končno uresničila stoletna želja po neodvisnosti. Narodu, ki je poseljen na teritorialnih območjih Iraka, Turčije, Irana in Sirije ter so ga v njegovi zgodovini “gostitelji” vedno zatirali, se po dolgih letih krvavega boja za suverenost končno nasmiha možnost za nastanek lastne države, Kurdistana.
Seveda kaj takega ne bo mogoče brez izdatne podpore “zahodnih zaveznikov”, katerih interesi ne izhajajo iz empatije do tega v zgodovini pogosto trpinčenega naroda, ampak predvsem iz velikega naravnega bogastva, ki leži pod njihovimi nogami.
Začetki neodvisnosti so se pojavili kmalu po koncu prve zalivske vojne z umikom iraških vojaških sil s severa Iraka. Leta 1992 je Iraški Kurdistan postal tudi samostojna entiteta znotraj Iraka z lastno lokalno vlado in parlamentom. Kmalu zatem so sledili prvi obiski »najpogumnejših« naftnih podjetij. Navzočnost energetskih podjetij se je izdatno povečala po padcu Huseinovega režima leta 2003. Od tedaj se za pravice za iskanje nafte na območju severnega Iraka potegujejo domala vsi svetovni naftni velikani. Razlog za tako veliko zanimanje je dokaj enostaven. Kurdistan naj bi imel še zadnje neodkrite in lahko dostopne rezerve surove nafte in zemeljskega plina na tem koncu sveta. Tu ni treba vrtati globoko pod morskim dnom (Brazilija) ali v ledenem arktičnem mrazu (Rusija, Arktika), kar znatno vpliva na dobičkonosnost projektov.
Dodatna privlačnost kurdske nafte je v tipu pogodb med naftnimi podjetji in lastnikom naravnih virov, državo. Večina obstoječih pogodb na teritoriju južnega Iraka, Sirije itd. prinaša naftnim podjetjem zgolj fiksno nadomestilo na sodček načrpane nafte (največkrat med petimi in desetimi dolarji na sodček), preostalo pa se steče v državno blagajno. Zahodna naftna podjetja so vstopila v tovrstne posle predvsem zaradi velike mere predvidljivosti načrpanih količin. Poleg tega je razvoj tehnologije znanstvenikom danes omogočil, da lahko z veliko mero verjetnosti ocenijo količino potencialnih zalog nafte in zemeljskega plina na obstoječih najdiščih, tako da so tovrstni posli kljub nizkim maržam dolgoročno še vedno zelo donosni. V nasprotju s fiksnimi maržami lokalna kurdska oblast v severnem Iraku zahodnim naftnim podjetjem ponuja delitev dobička, s čimer se privlačnost »kurdske nafte« še dodatno poveča, in ravno to je kamen spotike med Kurdi ter centralno iraško oblastjo. Trenutno Bagdad prepoveduje kakršen koli izvoz kurdske nafte, ki se lahko tako steka (po nižjih cenah) zgolj v nacionalno naftovodno omrežje, tujim naftnim podjetjem pa je v primeru delovanja v Kurdistanu zagrozil z odvzemom licenc na poljih v južnem delu države. Glede na to, da tovrstna ureditev zagotovo ni vzdržna in da iraška politika do sedaj Kurdom (in naftnim velikanom) ni bila zmožna ponuditi ustrezne alternative, postaja odcepitev severnega Kurdistana z vsakim dnem vse bolj verjeten scenarij.
Sašo šmigić, upravitelj, KD Skladi
S skladom KD Surovine in energija, eno izmed zgodb iz pestre zbirke, pristopite na prihodkovno stran zgodbe rastočega trga energentov.
