Aktualno
Branik evropskega standarda
V zgodovini se je že marsikdaj izkazalo, da lahko večerje zelo močno vplivajo na udeležence in uskladijo določene neskladnosti. Nekaj takega se je zgodilo tudi pred zadnjo novinarsko konferenco Evropske centralne banke (ECB). Po dolgih mesecih čakanja so se mnenja centralnih bankirjev uskladila. S tem so se dvignila pričakovanja po konvencionalnem kvantitativnem popuščanju v Evropi.
Zaradi zapletenosti in različnosti evropske politike seveda ni mogoče pričakovati, da bi se omenjeni kontroverzni ukrep sprejel čez noč. V statutu ECB je namreč zapisano, da centralna banka ne sme monetarno financirati proračunov držav članic. Je pa res, da je poleg želje po ohranitvi evra glavni cilj ECB zasledovati stabilno inflacijo blizu dveh odstotkov na leto.
Se pa močno krha pri samem doseganju cilja. Beseda deflacija ni več tak tabu. Pojavljajo se že mnenjski voditelji, ki zatrjujejo, da niti ni tako slaba. Ob tržnih pričakovanjih januarske inflacije naslednjega leta pri 0,15 odstotka nam je popolnoma jasno, da se približujemo trenutku, ko načeloma ekonomisti »ostanejo brez sape«.
Kljub temu da je že slabo leto prisoten strah pred deflacijo, se je vsaj tveganje neaktivnosti krepko znižalo. V zadnjem govoru je namreč guverner ECB Mario Draghi poudaril, da je svoje zaposlene opozoril na pripravo »rdečega gumba« v primeru potrebe za aktivacijo »denarne bazuke«.
Razlogi za aktivacijo pa so sedaj povsem artikulirani. Ves odbor ECB se je podpisal pod izjavo, da bo v primeru nadaljnje šibitve gospodarske dinamike v Evropi, zniževanju inflacijskih pričakovanj in neučinkovitosti do sedaj predstavljenih nestandardnih monetarnih ukrepov dodatno ukrepal.
Med vrsticami, za evropski QE potrebujemo slabo povpraševanje po poceni posojilih TLTRO v decembru, znižanje inflacijskih pričakovanj na finančnih trgih in povečanje geopolitičnih napetosti v regijah, s katerimi ima Evropa veliko trgovinske menjave. Da pa bi pomirili nemško konsistentnost, bo moral italijanski premier Renzi verjetno preslišati tako lastno stranko kot sindikate. Z novo delovnopravno zakonodajo bo omogočil dotok svežega kisika v pljuča italijanskega bolnika, ki se kar krči od nekonkurenčnosti.
Seveda pa so bile v zgodovini tudi večerje, ki so se končale neuspešno in so njihovi udeleženci svojo udeležbo srečanja zapustili predčasno. Vse pa kaže, da bodo imele obveznice držav članic končno velikega brata, ki bo lajšal delo državnim zakladnikom.
Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj
