Zakaj vztrajamo »v varnem« zavetju bank?
Seveda so mi vsi pomisleki popolnoma razumljivi, saj, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Pri čemer je slovenskega človeka varčevati naučil Janez Evangelist Krek, ki je pripeljal hranilnice v naše kraje. A od njegove smrti leta 1917 je minilo več kot 100 let. V tem času pa smo doživeli številne spremembe. Od konca dveh svetovnih sistemov, menjave različnih političnih in denarnih sistemov ter tehnoloških sprememb. Bi bilo mogoče smiselno razmisliti in investirati nekaj svojega časa tudi v finančno opismenjevanje?
Težko mi je bilo namreč razumeti, da ob dveh velikih bančnih krizah, ki smo ju doživeli v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih, Slovenci še naprej slepo zaupajo samo bankam. Spomnimo, čeprav so slovenske banke potrebovale več kot 5000 milijonov evrov državne pomoči, da so preživele, smo Slovenci močno povečevali varčevanje v depozitih (v zadnjem desetletju z dobrih šest milijard evrov na skupaj dobrih 20 milijard konec meseca julija).
A kaj bi se zgodilo z svetniki, če bi zamrznil pekel? Bi bilo v svetu več greha? No, na srečo se s tem varčevalcem ni treba ukvarjati. V prenesenem pomenu pa se postavlja resno vprašanje, kaj storiti z vsemi temi nakopičenimi depoziti, ko bodo banke začele tudi za fizične osebe zaračunavati ležarine, kar z bolj sofisticirano besedo pomeni plačilo za parkiranje denarja pri banki.
V zadnjem času prejemam številna vprašanja, zakaj se bo to zgodilo. Dobra plat enačbe je, da nisem edini, saj je morala prihajajoča guvernerka Evropske centralne banke na zaslišanju v evropskem parlamentu kar nekaj časa nameniti tej tematiki. Slabša plat pa je, da je žal naša Evropa v širšem političnem, družbenem in gospodarskem stanju, ko brez cenenega denarja take blaginje ne bi mogla več ohranjati. Veriga višje dodane vrednosti se namreč seli v druge svetovne regije. Ob slabih demografskih kazalnikih pa se tudi »življenjska« celini zmanjšuje. Če pa v enačbo dodamo prihajajočo guvernerko, si lahko obetamo, da bodo negativne obrestne mere z nami še kar dolgo.
Morda se zdi moja premisa nekoliko radikalnejša, a pridobi težo že ob bežnem pogledu na zahtevane donosnosti državnih obveznic. Neverjetno je, da morajo investitorji plačevati Nemčiji za izdane obveznice katerihkoli ročnosti (za 30 let okoli 0,15 odstotka na leto). No, tudi Sloveniji ne gre veliko slabše. Trg za posest plačuje desetletne obveznice 0,18 odstotka na leto, kar je neprimerno manj, sploh če vemo, da je januarja, ob izdaji, Slovenija še plačeva dobrih 1,3 odstotka letno. Vladi se verjetno smeji, da bo ob izdajanju novega dolga še služila.
Za varčevalce pa je to veliko breme. Še posebno za tiste, ki so vajeni živeti samo od obresti. Je pa tudi priložnost za tiste, ki so pripravljeni na sto letni premik zavesti, da si pridobijo nova znanja, pokličejo finančne svetovalce in si oblikujejo svoje varčevanje, da lahko plemenitijo svoje premoženje tudi v »krasnem« novem svetu. Ker nismo več v Avstro-Ogrski.
Objavljeno v časniku Delo, 9. september 2019.