Ivica Flis Smaka, dr. med., prejemnica priznanja Moja zdravnica 2017, se je strokovno izobraževala v Ljubljani, Zagrebu, Dobrni, Bruslju, San Diegu, Londonu, Dubaju, na Floridi in Kitajskem. Živi v Mariboru, kjer ima družino in ambulanto. Brez omahovanja pove, kako in kaj bi spremenila v našem zdravstvenem sistemu, če bi bilo tudi to v njeni moči.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kaj kot zdravnica priporočate za kvalitetno življenje – prava mera spanja, urejeni odnosi, zdrava hrana, gibanje, blaženje stresa, preprečevanje izgorelosti, optimističen pogled na svet -, se v mnogočem bije z zahtevami našega časa. Kako jih vi usklajujete?

»Ojoj, videti je, kot spisek obvez in seznam za izvedbo tekom dneva! V svetu, ki nas je vpel v svoj neizprosni ritem in v sistemu, ki ni nič kaj pozitivno naravnan, je to videti kot nekaj neizvedljivega. Sama to dosegam na način, da se postavim v svoje mikrookolje, v svoje telo in kot otrok – v svoj peskovnik. Vsak dan znova. In se zavem, da sem samo ena izmed mnogih v tem trenutku na tem svetu. Imam vse, kar potrebujem, krasnega sina, svoje znanje in čudovit krog pravih prijateljev. Dnevne obveze so del poriva, da se premikam naprej, da srečam nove ljudi in nova znanja, spoznanja. Gibanje je del vsakodnevnega urnika, če le uspem, je jutranji sprehod prva dnevna obveza in prva radost, ki me napolni in spremlja v energiji dneva: ob Dravi do Otoka in v Kamnico, nato čez Račji dvor na Kalvarijo in v mestni park, za tem počasi domov. Maribor je res prečudovito mesto in rada sem tukaj. Stres je v resnici samo naše dojemanje in naš odziv na zunanje dražljaje. Oksidativni stres lahko nadzorujem s primerno hrano, okoljem in družbo. Umetnost je »živeti z manj«, saj v svoj svet nakopičimo vsega preveč. Z leti sem prečistila kroge svojih znanstev in se umaknila od vseh, ki so me izčrpavali. Ob tem živim v lepem okolju tega mesta in me siceršnja vsesplošna okoljska umazanija ne skrbi tako zelo kot če bi živela v enem izmed velemest. Spanje je rutina in disciplina ter zasluženi pobeg v svet, ki si ga pričaram kot otroci pravljico. Rada slikam, šivam, berem, rada hodim, kolesarim in obožujem naravo, glasbo, še najbolj zvok narave.«

 

A notranje najedanje je po vašem lahko hujše od vseh zunanjih dejavnikov in agresorjev. Zasebnica specialistka s koncesijo ste več kot deset let. Ali opažate, da se tako notranje najedanje pri ljudeh povečuje ali zmanjšuje?

»Zasebnica sem res vsaj 10 let, pred tem sem delala v zdraviliščih in bolnišnici in zdravstvenem domu. Na ta način sem spoznavala in se v praksi učila o pestrosti bolezenskih stanj, ki jih sicer na enem samem delovnem mestu ne bi nikdar tako globoko spoznala. Iz okolja poškodbene kirurgije in žilne rehabilitacije sem se premaknila v področje kožnih obolenj in zlasti luskavice, v Zagrebu sem na podiplomskem študiju delala z otroci z motnjami v razvoju, nato v Dobrni maligna in ostala obolenja dojk, rodil, sečil, tudi prostate, med tem predvsem osteoporoza v vsej svoji širini in vzporedno nadaljevala in zaključila študij Tradicionalne Kitajske Medicine (TKM), v Bruslji in drugod po svetu še revitalizacijo, spolno zdravje, prehransko svetovanje in metabolno endokrinologijo – praktična znanja iz hormonskega (ne)ravnovesja -, športno medicino in sedaj poglabljam znanja o odvisnostih. Ja, lahko trdim, da se sami najbolj rušimo, da najedamo sebe in svojo okolico. Da praviloma ne znamo videti sončnih žarkov, prej se zgrozimo nad oblačkom, ki se bliža iz daljave. In res je, da nismo samo Slovenci takšni, zagotovo pa je ta nota v našem okolju bolj poudarjena. Ne znamo – ali nočemo? – se veseliti, kakor da smo raje žalostni in zaskrbljeni. V svetu so ljudje kljub krizi bolj orientirani v svoje cilje in bolj optimistični, čeprav tudi tam ne padajo cekini iz neba.«

 

Opozarjate, da ima pri nas zdravnik manj časa za pacienta kot frizer za svojo stranko. Kaj naredite najprej, ko pacient vstopi v vašo ordinacijo?

»Zmeraj težje se naravnam na delo z napotnicami, ki mi odmerjajo zelo malo časa za bolnika. Četudi si dovolim vzeti  denimo 20 minut za nekoga, imam ob tem že slabo vest, saj bo naslednji naročeni nergal, ker bo moral vsaj 10 minut dlje počakati. Vse to me bolj in bolj omejuje v delu, še bolj v razmišljanju. Zato se ob takem delu težko osredotočim na bolnika, lahko se le na težavo, s katero prihaja. V tako kratkem času namreč ni moč temeljito izprašati nekoga, ki ga prvič vidim, ga ob tem temeljito pregledati, razmisliti, pregledati izvide in določiti terapijo, napisati potrebne recepte, napotnice in delovni nalog ter spisati izvid. Nekateri potrebujejo za en odstavek več kot en dan, mi pa moramo spisati izvid in vsaj 20 izvidov na dan – brez odmora, enega za drugim. Lažje je, kadar delam brez časovnega pritiska, to je kadar delam pro bono ali tiste, ki plačajo pregled. Takrat s časom nisem tako zelo na tesnem, imam vsaj eno uro za vsakega bolnika. Zagotovo vsakega bolnika, ne glede na plačnika, najprej pozdravim in vprašam po počutju, težavah in kaj ga najbolj pesti.«

 

Ali že lahko diagnosticirate kako značilno deformacijo, ki je rezultat načina življenja v tem času?

»Slaba drža, prevelika telesna teža, utrujenost, nespečnost – jih je precej, ni le ena sama!«

 

Ali drži, da kriza v družbi pušča večinoma slabe posledice tudi na zdravju ljudi?

»O tem lahko razmišljam in opazujem, lahko poslušam, ne morem pa podati točne ocene stanja. Veliko škode zdravju naredi večno nezadovoljstvo, nerganje in preobilje vsega, tudi informacij – preobilje hrane je, denimo, povezano s številnimi boleznimi, preobilje nasploh pa z razvratom. To so zagotovo sestavni elementi družbene krize. Slabe razmere in nenehni pritiski in slabe razmere na delovnih mestih (mobingi, stres, izgorevanje …) so neposredno povezani s čustvenim neravnovesjem in obolevanjem, večje je tveganje za poškodbe.«

---

Notranja umirjenost in čustvena stabilnost sta v resnici temelj za zdravo telo in primeren način življenja.

---

Ali se vam zdi, da se obolenja ljudi v Sloveniji po čem razlikujejo od obolenj ljudi v najbogatejših zahodnih državah?

»V najbogatejših zahodnih državah se vse bolj soočajo z metabolnim sindromom ali »sindromom x«, kar preprosto povedano pomeni, da debelost z vsemi vzporednimi težavami predstavlja največjo nevarnost. Sočasno jih skrbijo tudi odvisnosti: od elektronskih medijev, zdravil, sladkorja, drog, alkohola, nakupovanja, hrane, odnosov, tudi zasvojenost s športom in igrami na srečo je vse bolj pereča, enako travmatizem. V Sloveniji se, v primerjavi s svetom, na tem področju uradno še borimo s paleto klasičnih bolezni: sladkorna bolezen, povišan pritisk, kapi, depresije in psihične stiske – tako pravijo statistike. V realnosti in praksi pa je veliko depresij in stisk, veliko odvisnosti in motenj hranjenja.«

 

Kaj bi vi naredili, če bi bilo v vaši moči, da bi sistem pri nas funkcioniral bolje?

»Ljudi je treba motivirati, postaviti skupne cilje, v sistemu pa moramo zagotoviti socialno varnost vsem slovenskim državljanom. Priznam, da mi je blizu vsak model, ki jasno opredeljuje vloge posameznih akterjev, zelo dober je model zdravstvenega varstva oziroma zavarovanj na Švedskem, v praksi pa ima organizacijsko zdravstveni sistem zelo dobro organizirana Avstralija. Do obeh nam manjka veliko – zlasti nam manjka poštenja in jasnega interesa sistema, v katerega se ne meša politika. Zato bi jaz, če bi imela to možnost, v prvi vrsti osamosvojila zdravstvo od politike, nastavila dobre organizatorje in vpeljala avstralski sistem v sistem javnega zdravstva ter izobraževanja zdravnikov in vseh zdravstvenih kadrov, nastavila jasna pravila zavarovalnici in naredila popolnoma transparenten plan delitve razpoložljivih sredstev iz naslova osnovnega zavarovanja. Zdaj namreč najmanjši delež denarja dobimo izvajalci v zdravstvu, večina sredstev se izgubi v zavarovalnici, na režiji, v farmacevtskih lobijih in sistemu uničevanja odpadkov iz zdravstva, informacijskih sistemih in vzdrževanjih in podobno. To je milo povedano krivično, v jasnem jeziku bi rekli temu prevara sistema.«

 

Ste med pionirji pri uporabi drugih medicin poleg zahodne. Sistemu to povzroča veliko večje težave kot ljudem. Zakaj je sistem tako izključujoč?

»Če nadaljujem misel iz prejšnjega vprašanja, bi rekla, da zato, ker odločilnim ljudem v tej verigi ni do tega, da se kaj spremeni. Očitno je tako neurejeno stanje nekomu povšeči in se v takem sistemu brez jasno začrtanih pravil lahko hitro najde (nedolžnega) krivca. V vsaki dobro urejeni državi bi dejansko najprej poskrbeli za temeljne pravice in potrebe državljanov, med katere zagotovo sodita varovanje zdravja in učinkovita zdravstvena mreža. Pri nas, žal, ni tako. In zato ni pričakovati, da bi bilo komu mar za napredek, za vpeljevanje novih idej in znanj, če pa ne znamo primerno poskrbeti za obstoječe. In ne delajmo si utvar, da so vsa druga področja v življenju enako pomembna, ker niso. Zdravje je temeljna dobrina vsakogar izmed nas in je definitivno najpomembnejša. In na tem bi morala država graditi. A ji ni mar niti za mlade in tudi ne za stare bolnike in ne za zdravnike. Še pred kratkim so mladi zdravniki zaključili šolanje, ki je državo stalo toliko kot en ferrari, nakar so pristali na zavodu za zaposlovanje in moledovali za delo. Bi vi temu rekli dober gospodar? Država, ki je z lahkoto pokrila milijardne izgub v bankah, dovolila razprodajo državnega premoženja, se upogiba in kremži ob izgubah v bolnišnicah, ki v svoji osnovi in poslanstvu niso profitne. Z nekaj več skrbnosti in z vestnostjo dobrega gospodarja je medicina lahko več kot dobičkonosna. Tudi v našem okolju. Dokaz teh mojih besed leži v samostojnih in od države neodvisnih klinikah, v zdravstvenem turizmu in uspešnih zdraviliščih – tudi pri nas. V tujini najdemo primere bolnišnic, klinik in turističnih zdravstvenih ustanov, ki so po prihodkih med vodilnimi v svoji branži. Samo pri nas ne gre. Zato so ideje o holistični ali integrativni medicini na državnem nivoju pri nas samo sanje. A ne zaradi neznanja v stroki, temveč zaradi vseh administrativnih ovir in oseb, ki ne želijo in ne dovolijo sprememb in jim ta sistem ustreza. V medicinski stroki, ki je precej paralizirana ob sedanji ureditvi in organizaciji v zdravstvu, se zaradi izčrpanosti in preobremenjenosti ne najde energije in posluha po novostih. Nenehno samo krpamo finančne luknje, krpamo primanjkjaj v kadrih, primanjkljaje v opremi in storitvah – ob nenehnih obljubah, da bo tudi pri nas nastalo evropsko primerljivo zdravstvo. Vsak še količkaj razumen se vpraša, kako? Z absolutno manj denarja, namenjenega zdravstvu, infrastrukturi in razvoju, z izgorelimi zdravniki, ki oddelamo nekajkrat višje norme kot so evropski standardi, se ne da zastaviti dobrih temeljev – to vedo tudi manj sposobni managerji, le pri nas se igramo Butale in vsi kimamo. Zdravniki, ki so doma izgoreli, bili popljuvani od bolnikov in označeni kot nesposobni, so bili v tujini več kot prijazno sprejeti, zaželeni in so tudi uspešni. Ker delajo v normalnih razmerah, ker niso preobremenjeni  in se ne bodejo s standardi zavarovalnic, ker je njihovo delo dejansko povezano samo z bolniki in jih ne obremenjujejo z dodatnimi ekonomskimi in finančnimi standardi. Zato, ker so pravila v tujini jasna in v takem okolju lahko normalno delajo. V tujini se zavedajo, da je zelo nevarno in škodljivo za bolnike, če zdravnika preobremenijo, saj izgorelost poveča možnost napak in to direktno ogrozi bolnike.«

---

Izgubili smo vrednote, ki jih bo težko ponovno vzpostaviti v sistemu, ki omogoča in dopušča vse – samo k poštenosti ni naravnan.

---

Kaj pa lahko naredite za to, da bi ljudje več vlagali v zdravje, v življenje?

»Lahko vzgajamo mlade, lahko vzgajamo skozi jasno promocijo športa, gibanja, zdrave hrane in tudi spanja. Lahko vzgajamo z lastnim vzorom in primerom, čeprav je izgorelost med zdravniki slab vzor za mlado populacijo. Morali bi postaviti stroga pravila in omejiti promocije slabih izdelkov, obstajati bi morali filtri, ki bi preprečevali slabe in škodljive reklame. Tudi tega nimamo. Zaspala je prava promocija zdravega življenja, ker se lahko oglašuje prav vsak za zdravilca, svetovalca  v prehrani, ker lahko vsak dela vse, tudi zdraviti znajo zadnje čase vsi. Izgubili smo vrednote, ki jih bo težko ponovno vzpostaviti v sistemu, ki omogoča in dopušča vse – samo k poštenosti ni naravnan.«

 

Nihče ne more biti popoln. Kako danes zgleda človek, za katerega lahko rečete, da je zdrav telesno, čustveno in mentalno?

»Bolj v šali kot zares – vse bolj dobivam vtis, da so v tej dolini Šentflorjanski še najbolj zdravi upokojenci. Imajo čas za sprehod, za pogovor, za telovadbo in rekreacijo v naravi, za golf in jogo, igranje šaha in obisk kina ali gledališča, lahko gredo na terapije in k zdravniku brez strahu pred izgubo službe …

Notranja umirjenost in čustvena stabilnost sta v resnici temelj za zdravo telo in primeren način življenja. Vsaj uro dnevne rekreacije, vsaj pet manjših obrokov dnevno, vsaj sedem ur krepkega spanja, redne počitnice pozimi in poleti in čim več sproščanja čez vikend, kreativno ustvarjanje – tako nekako bi zaokrožila lastnosti in osnove za zdravega človeka. Obseg trebuha je eden od pokazateljev, ob tem še nivo jutranjega sladkorja, homocisteina, glikiranega hemoglobina in CRP so nadaljnji zdravstveni kriteriji, ki pa že zahtevajo daljšo obravnavo.«

 

Vas kličejo tudi ob nemogočih urah? Vas v družbi ali ob srečevanjih na ulici velikokrat sprašujejo o zdravstvenih težavah in nasvetih?

»Odkar ne delam več v turizmu in zdraviliščih praviloma ni nočnih klicev, le včasih kdo od prijateljev ali znancev išče pomoč. Na cesti ali v trgovini me pogosteje ustavijo tisti, ki bi želeli nekako čim prej na pregled in jih čakalna vrsta omejuje pri tem. V prijateljskih razgovorih je tema zdravja enako pogosto kot katera druga – morda zato, ker me vsi že poznajo kot silno zagovornica zdravega načina življenja in novih pristopov v zdravljenju, ki jih tako ali drugače takoj vpeljem v svoje življenje in med svoje bližnje.«