Ali tudi vi tako dobro poznate svoje naložbe? Vedno več se nas sprašuje, kam z denarjem, ki nam zaradi nizkih bančnih obrestnih mer leži na bančnih računih ter čaka na »boljši jutri«. Alternativo bančnim depozitom nam lahko ponudijo vzajemni skladi, pri katerih pa svetujem, da se pri izbiri odločate glede na zgodovino delovanja, velikost sredstev v upravljanju, uspešnost in strokovnost upraviteljske ekipe, profesionalnost in etičnost finančnih svetovalcev ter glede na stroškovno učinkovitost. Izberite strokovnjake, ki jim lahko zaupate.

Naj povem kot zanimivost, da so vzajemni skladi izvirna ameriška stvaritev, ki jo je davnega leta 1924 izumil nekdanji trgovec s posodami in ponvami, Edward G. Leffler, ki je bil švedskega porekla. 21. marca 1924 je Leffler ustanovil prvi vzajemni sklad, Massachusetts Investors Trust in kot takšne jih poznamo še danes. Vzajemni skladi so relativno poceni, zelo primerni, na splošno razpršeni, profesionalno vodeni in strogo nadzorovani z zakonodajo. Področje vzajemnih skladov je v Sloveniji urejeno z Zakonom o investicijskih skladih in družbah za upravljanje. Ker pa je tudi pri nas kar velika izbira različnih vzajemnih skladov, mora modri vlagatelj sklade izbirati z veliko pozornostjo.

Povprečni vlagatelj, če sam izbira možnosti, investira v sklad, ki je v preteklosti najhitreje rasel, ker predpostavlja, da bo tako tudi v prihodnje. Po mnenju psihologov je ljudem prirojeno verjeti, da lahko kratkoročni rezultati pomenijo dolgoročen trend. Če torej sklad dela nadpovprečno, intuitivno sklepamo, da bo tako tudi v prihodnje. Na žalost pa je sreča na finančnih trgih pomembnejša od znanja. Če boste torej sklade izbirali na osnovi preteklih donosov, vaše možnosti za uspeh niso nične, so pa temu zelo blizu. In ker so pretekli donosi slab napovedovalec bodočih dogajanj, obstajajo tudi drugi faktorji, ki vam pri izbiri lahko pomagajo in ki sem jih omenila že na začetku vsebine. Predvsem pa je največja prednost vzajemnega sklada prav njegova razpršenost naložb – s tem ko na ekonomičen način razprši vaše investicije in vam privarčuje čas, ki bi ga porabili z izbiranjem delnic po lastni presoji.

Ob vsemu pa se pri tej alternativi varčevanja morate zavedati, da so tovrstna investiranja in varčevanja tvegana, saj vam donosnost, kot je to v primeru klasičnih produktov varčevanja, kjer vam banka garantira določeno fiksno donosnost, pri vzajemnih skladih ne morejo garantirati. Pri odločitvi torej ovrednotite tudi tveganje. Vsak sklad ima določen sintetični kazalnik tveganj in donosa, ki kaže razmerje med tveganjem in potencialnim donosom vaše naložbe v sklad. Prav tako ima vsak sklad na spletni strani objavljen dokument – ključni podatki za vlagatelje, kjer si lahko vsak, ki se odloča glede izbire sklada, pogleda preteklo uspešnost sklada.

Pred odločitvijo o izbiri je lahko prav tako smiselno preveriti rejting sklada. Neodvisna in mednarodno najbolj priznana agencija za ocenjevanje uspešnosti upravljanja skladov Morningstar, ustanovljena v Združenih državah Amerike, skladom po svetu podeljuje ocene že od leta 1985. Ocene so podeljene na osnovi tveganju prilagojene donosnosti, ki izhaja iz naložbene politike sklada in kjer se upošteva tudi stroškovna učinkovitost upravljanja.

Ko izberete za vas najbolj primeren vzajemni sklad se s časoma tudi vprašate, kdaj pa je čas za prodajo. Donosnost sklada je odvisna od prihodnjih razmer na kapitalskem trgu. Prav tako se lahko zgodi, da boste v določenem obdobju nekaj časa v nerealizirani izgubi. Vendar kot že večkrat poudarjeno so vzajemni skladi zaradi tveganja primerni za dolgoročnejši horizont, vsaj 5 let ali več. In če povzamem investicijskega stratega Charlesa Ellisa, ki je nekoč dejal: »Ne bi se smeli poročiti, če niste pripravljeni ostati poročeni.« Z investiranjem v sklade ni nič drugače. Če v sladu niste pripravljeni zdržati vsaj treh suhih let, tja nikakor ne smete vlagati. In vlagatelju v sklade je prav potrpežljivost najmočnejši zaveznik.

Samo za primer. Neka študija je pokazala, da so vlagatelji v vzajemne sklade med leti 1998 in 2001 izgubljali 4,7 odstotkov letno preprosto zato, ker so kupovali tisto, kar je bilo visoko, in prodajali, kar je bilo nizko.

Tveganja in negotovost je težko pravilno izmeriti in napovedovati prihodnjo korekcijo bi bilo kot bi brcali v meglo, saj nam je že eden največjih vlagateljev Benjamin Graham pojasnil, da prihodnost cen delnic ni nikoli mogoče napovedati. In če že ne moremo napovedati obnašanje borze, lahko skušamo napovedati in nadzirati svoje obnašanje. Tako lahko zaključim, da investirajte in varčujte modro in preudarno in investicija naj bo takšna, da vam po skrbni analizi obeta varnost glavnice in za vas primeren donos.

Če pa upoštevamo še inflacijo, ki sicer ni bila velika, a še vedno dober odstotek, lahko hitro ugotovimo, da naš »petstotak« danes kupi manj dobrin kot lansko leto. Ni jih malo, ki trdijo, da uradni način merjenja inflacije stvarnosti ne zaznava najbolje in da je dejansko rast cen povprečne košarice dobrin storitev še višja. Temu bi pritrdil tudi moj lokalni prodajalec jajc, ki je cene dvignil kar za 10 odstotkov. Drugi poraženec pa je realno gospodarstvo. Še posebej v Evropi, kjer smo imeli leto stagnacije. Tudi napovedi za prihodnje leto niso preveč obetavne, saj se brexitarska agonija še kar nadaljuje. Hkrati pa kitajsko-ameriški trgovinski duel ustvarja pravilo globalne menjave za naslednja desetletja in povzroča velike preglavice odprtim gospodarstvom, med katere se uvršča tudi Slovenija.

Zgodba v finančno pismenem svetu ne bi bila nič posebnega, a kaj ko v našem slovenskem okolju težko trdimo, da razmišljamo o svojem premoženju vseobsegajoče. Prvič, vsi se zavedamo, da je naš pokojninski sistem finančno nevzdržen. Hkrati pa v svoji delovni dobi nič kaj dosti dodatno ne varčujemo. Prvi steber pokojninskega sistema je v Sloveniji vezan na tekoče vplačevanje. Glavne spremenljivke so torej rast BDP ter inflacija prejemnikov in plačnikov. Ni težko oceniti, da nobena omenjenih predpostavk ni ravno rožnata. Trend rasti cen in BDP je negativen. O slabi demografski sliki pa verjetno ni treba veliko razpravljati.

Torej, kako si omogočimo dostojnejšo jesen? Razmislimo, koliko nas je vplačalo 5,844 odstotka bruto plače v davčno ugoden drugi pokojninski steber. Nekaj časa je sicer še do konca leta, a tudi če smo pri tem vestni vsako leto, dodatna pokojnina ne bo povsem pokrila padca prihodkov. Glavni vir dodatnih prihodkov bi tako moral biti tretji steber. Tukaj ne moremo reči, da smo Slovenci varčni. Varčevanje se sicer povečuje, a kaj ko gre večino varčevanja v prej omenjeni najmanj donosen naložbeni razred – depozite. Namesto, da bi se naš kapital plemenitil, se topi kot sneg spomladi.

A nalaganje v delnice in druge finančne inštrumente ni brez sprejemanja tveganja. Od časa do časa se na finančnih trgih dogajajo korekcije in krize, ko lahko hitro izgubimo del premoženja. A temu obdobju sledijo tudi mirna leta prosperitete, ki omogočijo nadomestitev zaostanka. Skratka, danes naložba v depozit za pet let nekako nosi »garantirane« oportunitete izgube v višini dobrih desetih odstotkov (cilj inflacije ECB je 2 odstotka letno in nekaj stroškov opravnin ter ležarin). Če istih 10 odstotkov potencialne izgube uporabimo pri oblikovanju naložbenega portfelja, že lahko dobimo dobro razpršen naložbeni portfelj z bistveno višjim pričakovanim donosom. Je pa znanstveno dokazano, da se ljudje raje odločamo za jasno izgubo kot za nejasen dobiček. Ali pač ne?

Večina ljudi se mora za doseganje večjih materialnih ciljev v življenju odrekati tekoči porabi. Nakup avtomobila, stanovanja ali vikenda, šolanje otrok, … vse to zahteva varčevanje, pogosto tudi najem posojila.

Pričakovanje, da trenutni pokojninski sistem dolgoročno ne zagotavlja finančno varne starosti, nas ravno tako sili v dodatno varčevanje, ki bo zagotavljalo dodatna sredstva za črpanje dodatne rente ob upokojitvi.

Ciljev imamo veliko, sredstva za dosego teh ciljev pa so žal omejena. Da bi bilo odrekanja v aktivni dobi čim manj, je treba izbrati takšen varčevalni produkt, ki bo prinašal dovolj visoko donosnost in hkrati primerno stopnjo tveganja, da nas ne bo »bolela glava«.

Postopna varčevanja v okviru varčevalnega načrta gotovo predstavljajo zanimivo rešitev za opisano težavo.

S postopnim varčevanjem do dodatne pokojnine

Postopno mesečno varčevanje v okviru varčevalnega načrta predstavlja eno izmed najboljših možnosti varčevanja za dodatno pokojnino.
Na žalost je pogosto zmotno mnenje, da si postopnega mesečnega varčevanja ne moremo privoščiti oziroma je mnenje večine, da z majhnimi zneski ne bomo dosegli želenega učinka.

Ob dovolj dolgi dobi varčevanja in ustrezni disciplini, lahko že z majhnimi mesečnimi zneski dosežemo rezultate, ki so na prvi pogled nemogoči. Vendar, če pogledamo zgodovinsko nazaj, je včasih na prvi pogled nemogoče tudi dosegljivo.

Varčevanje v okviru varčevalnega načrta

Varčevalni načrt je zlasti ugoden za vlagatelje, ki želijo postopno vplačevati določen znesek in nameravajo varčevati v dolgem obdobju ter so pri varčevanju na tak način tudi disciplinirani.

Varčevanje na mesečni ravni lahko začnemo že s 30 EUR mesečno. Varčevanje v varčevalnem načrtu je zelo fleksibilna oblika varčevanja, saj lahko višino mesečnega zneska varčevanja prilagajamo navzgor ali navzdol, kadarkoli. V primeru nepredvidenega dogodka ali situacije, lahko višino mesečnega zneska varčevanja začasno zamrznemo in nadaljujemo spet takrat, ko nam finančno stanje spet dopušča varčevati. V skrajnih primerih lahko v vsakem trenutku privarčevana sredstva tudi izplačamo – delno ali v celoti, čeprav je to s strani finančnih svetovalcev najmanj priporočljivo.

Za več informacij o varčevanju v vzajemnih skladih na mesečni ravni ali z enkratnimi vplačili pa se po nasvet lahko obrnete na svojega finančnega svetovalca. Ta vam bo pomagal pri vaši odločitvi in vam glede razmer na trgih tudi ustrezno svetoval.

Pa srečno.

Vzajemni sklad je premoženje, ki ga sestavljajo naložbe v prenosljive vrednostne papirje. Vzajemni sklad upravlja družba za upravljanje, ki je ustanovljena v skladu z Zakonom o investicijskih skladih in družbah za upravljanje. Družba za upravljanje lastnikom vzajemnega sklada praviloma ne delijo čistega dobička. Čisti dobiček in dividende se namreč ponovno investirajo v vzajemni sklad, tako da se povečuje vrednost enote premoženja vzajemnega sklada.

Izberite zase primeren vzajemni sklad
Velja pravilo, da so naložbe v lastniške vrednostne papirje (delnice) donosnejše, a zato bolj tvegane in naložbe v dolžniške vrednostne papirje (obveznice) manj donosne, a zato varnejše. Zaradi večje volatilnosti, to je nihajnosti, v delnicah varčujemo na dolgi rok (10 in več let), v obveznicah pa lahko tudi na krajši rok. Nič pa seveda ni narobe, če ste vso dobo varčevanja izpostavljeni v pretežni meri obveznicam, še posebej v kolikor imate zadržano stališče do tveganja in imate raje varnost. In enako velja za vzajemne sklade. Donosnost je bolj ali manj v obratnem razmerju s tveganostjo. Za vsak tip vlagatelja praviloma obstaja zanj primeren vzajemni sklad oziroma košarica skladov. To pomeni razpršitev vplačil v več ali manj skladov, z različnimi naložbenimi politikami, s čimer naložba postane stabilnejša in varnejša. Kljub visoki likvidnosti vzajemnih skladov, imejte vselej oblikovano varnostno rezervo npr. v obliki depozita, varčevalnih vlog z različno ročnostjo. Za povprečnega vlagatelja je priporočljivo, da večino sredstev, namenjenih varčevanju v skladih, razporedi v sklade z globalno naložbeno politiko. Vzajemni skladi z ozko usmerjeno naložbeno politiko, pa so primerni kot dolgoročna dopolnitev globalnim skladom.

Vlagateljem prijazno varčevanje – v kolikor se držite pravil!
Večina vzajemnih skladov, tako doma kot po svetu, ponuja vlagateljem poleg klasičnega investiranja v investicijske kupone vzajemnih skladov, še druge, različne oblike nalaganja sredstev. Tak način nalaganja se vrši pod določenimi, v pravilih upravljanja zapisanimi, pogoji, za katere se je uveljavil skupni izraz varčevalni načrti. Za razliko od že omenjenih varčevalnih načrtov, ki si jih zastavi vsak posameznik in se nanašajo na njegov profil, gre tukaj za oblikovane varčevalne načrte v vzajemnih skladih v smislu pogojev in ugodnosti ob zavezi k rednim vplačilom v vzajemne sklade. Ti varčevalni načrti so v bistvu nadaljnji korak našega osebnega varčevalnega načrta. Obstaja veliko različic varčevalnih načrtov. Na splošno bi lahko rekli, da jih obstaja toliko, kolikor je v družbah za upravljanje prodajnih idej na eni strani in ciljnih skupin vlagateljev z različnimi potrebami na drugi strani. Nekateri so vezani na višino vplačanih obrokov, nekateri na obdobje varčevanja, nekateri na povratno nagrajevanje iz že plačanih vstopnih stroškov, pri nekaterih varčevalnih načrtih pa ste celo popolnoma oproščeni plačila vstopnih stroškov. V kolikor se zavežete k pravilom nalaganja po varčevalnih načrtih in se jih tudi držite, boste vsekakor plačali manjše vstopne stroške v primerjavi z enkratnimi vplačili. Zaradi vplačevanja po metodi povprečnega stroška, pa obstaja tudi velika verjetnost, da boste ob zaključku varčevanja pri donosih uspešnejši, kakor pri enem ali več enkratnih vplačilih v enakem skupnem znesku. Vplačevanje po metodi povprečnega stroška v praksi pomeni, da za isto višino vplačanega obroka pridobite več točk vzajemnega sklada, ko je vrednost točke nizka in manj točk, ko je vrednost le-te visoka.

Porazdelitev sredstev med različne naložbene razrede pa ima pomen v tem, da le-ti v različnem obdobju med seboj delujejo različno. Drugače povedano, ko določen naložbeni razred raste, lahko drugi pada in različna porazdelitev znotraj vašega portfelja prispeva k večji stabilnosti tudi iz stališča izogibanju večjih negativnih učinkov.

Za ponazoritev pojma »asset alocation« oz. porazdelitve sredstev oz. premoženja, si lahko investicijski portfelj predstavljamo kot nakupovalni voziček. Ta nam lahko najbolje približa razumevanje, kako natančno deluje porazdelitev znotraj portfelja. Ko greste v trgovino vzamete nakupovalni voziček in vanj razmestite vse nabavljene izdelke, ki jih boste kupili in v prihodnje potrebovali. Te izdelke lahko potem razvrstimo v različne segmente od mesnih, zelenjavno-sadnih do mlečnih izdelkov. Tako se porazdeli tudi vaš investicijski portfelj, kjer lahko imate na desetine različnih naložb in v vsakem od njih so delnice, obveznice in gotovina. Jesti samo eno vrsto hrane ni zdravo. In tudi pri investiranju ni »zdravo« imeti vse investicije oz. varčevanje samo v enem naložbenem razredu, na primer vse v denarju ali vse v delnicah ali delniških skladih. Cilj vaše pravilne porazdelitve premoženja je ustvariti najbolj primerno mešanico naložb, ki vam bo prinesla največje dolgoročne koristi za sprejemljivo količino tveganja. Najenostavneje lahko posameznikov odnos do tveganja opišem kot naklonjenost oz. nenaklonjenost posameznika do nepričakovanih scenarijev.

Namen pravilne porazdelitve sredstev znotraj portfelja je, da se ustvarja pričakovan donos vloženega denarja ob obvladovanju tveganja. Ob tem naj podarim, da je tveganje trga oziroma tržno tveganje le eden od tveganj s katerim se soočajo vlagatelji in gre za sistematično tveganje, ki je vseskozi prisotno. To pomeni, da kljub pravilni porazdelitvi vašega portfelja, zaradi zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na tržne cene vrednostnih papirjev, tveganje trga vseskozi ostaja. Primer tega tveganja so spremembe v obrestnih merah, recesija, nove regulative, spremembe v cenah življenjskih potrebščin (t. i. inflacija) ter drugo. Ti makro dejavniki lahko v veliki meri vplivajo tako na podjetja in na tržne cene njihovih vrednostnih papirjev, kot tudi na kapitalski trg in s tem povzročijo visoka nihanja vrednosti vašega portfelja. S takšnim tveganjem smo se soočili med letoma 2008 in 2009, ko so se vednosti skoraj vseh naložbenih razredov drastično znižale. Res da tveganja ne morete eliminirati v celoti, kljub temu tudi varčevanje samo v denarju ni rešitev. Kar se sedaj dogaja je to, da inflacija presega nizke obrestne mere na varčevalnih računih in vam ustvarja negativni donos. Prav s tem tveganjem se srečujemo v zadnjem obdobju, ko za depozit na banki prejmete nižjo obrestno mero kot znaša letna inflacija. Diverzifikacija ali razpršenost vašega portfelja med različne naložbene razrede, vam zmanjšuje tveganja in hkrati daje možnost dosegati povprečni donos.

Če sledimo pojasnilu enega od največjih investicijskih svetovalcev 20. stoletja – Benjaminu Grahamu – pravi, da tisti, ki si ne more privoščiti tveganja, mora biti zadovoljen z relativno nižjim donosom svoje investicije ali investicijskih skladov. Drugi zelo pomembni dejavnik pa je časovni horizont investiranja ali varčevanja. Daljši kot je, več tveganja lahko vlagatelj prevzame in obratno. S tem, ko boste imeli svoj portfelj stalno razpršen, in s tem, da boste zavračali razmetavanje vašega denarja zaradi zadnjih »modnih muh« gospoda Trga, si boste zagotovili, da posledice vaših napak ne bodo katastrofalne.