Kje so danes priložnosti?
MG: Podjetniško priložnost vedno iščem v sferi kupca, vprašam se, kje je zanj dodana vrednost. Za male vlagatelje vidim priložnost predvsem v vzajemnih skladih.

LG: Popolnoma se strinjam. Kapitalski trgi, na katerih delujemo, so po moje preveč zapleteni, da bi lahko povprečen vlagatelj neposredno investiral v zgodbe, o katerih ne ve dovolj. Prepričan sem, da se je z vidika malega vlagatelja varneje odločiti za vzajemne sklade. S tem lahko dosežemo praktično vse svetovne trge, izbire je veliko. V KD Skladih imamo celo paleto različnih produktov. Produkt, ki je meni osebno zelo všeč, je sklad KD Galileo, globalni fleksibilni sklad, ki je dobra izbira za tiste, ki bi radi plemenitili svoje premoženje na daljši rok, ne da bi morali medtem sprejemati celo vrsto odločitev o alokaciji med različnimi naložbenimi razredi, panogami ali geografskimi območji. Primer regionalnega sklada pa je na primer KD Balkan, pri katerem smo se izkazali kot eden največjih specialistov za to regijo v globalnem smislu.

Omenili ste KD Galileo, ime oziroma znamko, ki je na vlagateljskem trgu priznana že leta. Zaupanje, trdnost, dolgoročnost, to so danes najbrž še posebno pomembne komponente?
MG: Če s produktom na trgu ohranjamo zaupanje ljudi 10 ali 20 let, je to gotovo znamenje kakovosti. Ko govorimo o pravih vzajemnih skladih, torej tistih, ki so bili kot taki ustanovljeni, je KD Galileo še danes največji. Seveda pa ponujamo in bomo še naprej ponujali vrsto produktov. Pokojninska varčevanja in skladi so na primer v Sloveniji danes še nekaj nedoločljivega, kolektivnega, na tem področju vsekakor pričakujem, da bo v prihodnje vsak posameznik lahko izbiral med več različnimi možnostmi.

LG: KD Skladi že vrsto let dobivamo nagrade za najboljše upravljanje, osmič zapored smo že najbolj zaupanja vredna blagovna znamka med vzajemnimi skladi. KD je najboljši »brand« na tem področju in to je ključno tudi za prihodnost. Ohranjamo najvišjo kakovost upravljanja, cilj je vedno preseganje primerjalnih indeksov in to je merilo kakovosti. Seveda pa vedno razmišljamo in tudi pripravljamo nove produkte, tudi danes je tako.

Kako bi se opisali kot vlagatelj, ste konservativni ali bolj nagnjeni k tveganjem?
MG: Sam se imam za konservativnega vlagatelja, čeprav bi me nekateri po kakšnih tablicah, ki jih uporabljajo, verjetno uvrstili med tvegane. Odvisno od tega, kako opredelimo tveganje. številni finančni ekonomisti ali matematiki bodo zagovarjali mnenje, da so najbolj trdne investicije z netveganimi obrestnimi merami na primer po diskontnih stopnjah centralnih bank. Delnice ali vlaganje v sklade se jim zdijo veliko bolj tvegani, ampak jaz se s tem ne strinjam. Trenutna evropska slika mi daje prav. Bi danes rekli, da so bile na videz varne državne obveznice lepe in stare države Grčije »safe haven«? Najbrž ne. Tudi v slovenski zgodovini imamo podobne zgodbe. Sam bolj zaupam tistim, ki ustvarjajo. Tisto, kar ustvarja vrednost in jo zvišuje, so navsezadnje vedno podjetja. Dobro podjetje je tisto, ki ima dober izdelek in kupce in ki zdravo raste. In če ima vlagatelj razpršen portfelj, če vloži v sklad, v katerem je več takih podjetij, mislim, da je daleč na najbolj varni strani.

LP: Tveganje v obdobjih, ko si ga kot vlagatelj lahko privoščiš, je po mojem mnenju vsekakor dobra odločitev. Kot vlagatelj sem osebno v svojem starostnem obdobju še vedno bolj naklonjen tveganju, kot mu bom recimo čez 20 let. Menim, da bi bila škoda za moje dolgoročne prihranke, če jih ne bi želel oplemenititi ob obvladljivem tveganju. Zato imam tudi sam velik del svojega premoženja v naših delniških vzajemnih skladih.

Klišejsko vprašanje: kam bi dala danes milijon evrov, če bi jih morala nekam vložiti?
LP: Če bi imel kakšno res dobro podjetniško idejo, bi jo podprl in vložil del sredstev vanjo. Sicer pa v vzajemne sklade, prav gotovo.

Kako si razlagate formulo 1 + 1 = 3? Lahko kje zdrži in kdaj?
MG: To je klasično podjetniško vprašanje. V podjetništvu je pri uspehu formula vedno taka, seštevamo vložke, dodatna enica, ki jo dobimo v primerjavi s klasično matematiko, pa je seveda profit.

LG: Presežek je dodana vrednost. Enako je pri timskem delu, delo je vredno več, če ekipo dobro povežemo in delamo skupaj.

Gospod Gantar, pri pogovoru z vami beseda praviloma nanese tudi na vašo mladostno ljubezen, punk. Je v njem kakšna povezava z vašim delom?
MG: še vedno poslušam dobro glasbo, nazadnje sem bil recimo na koncertu Patti Smith. Ampak punka nisem nikoli dojemal samo kot glasbo, sam bi rekel, da je šlo bolj za nekakšno nenasilno upiranje režimu. Pač smo si na glas morda malo pred drugimi upali povedati, kaj si mislimo. Morda je res, da so bili tudi moji poslovni koraki kdaj pred časom. Tako vsaj pravijo drugi.

Gospod Podlogar, kje se vi najdete v prostem času?
LP: V športih. Vedno sem rad preskušal nove stvari, tako da nisem zapisan le eni panogi, sem pa zelo rad aktiven. Vse mogoče sem počel, kot otrok streljal z lokom, plaval, se začel pozneje ukvarjati z borilnimi veščinami, na smučiščih sem začel zavijati zunaj urejenih prog v pršič, se okrog 30. leta spravil na desko in začel surfati. Pri nas se vse več ljudi loteva triatlona, morda bom šel tudi na triatlon. Ampak Slovenci smo posebni: na Otoku je bil triatlon vroč že pred kakimi desetimi leti, ampak povprečen Anglež se je na svoj prvi triatlon odpeljal z mestnim kolesom s košarico, pri nas pa se zdi ljudem nujno, da si najprej omislijo tekmovalno uro za več sto evrov … To ni zame.

Oba imata otroke, kaj bi svetovala mladim?
MG: Treba je delati, delati, trdo delati.

LP: Točno to. In biti skromen, moralen in vztrajen. Nič ne pride samo in nič nam ne pripada samo po sebi. Včasih je videti, da generacija Y tako razmišlja. Ko sam govorim o vrednotah, sem prepričan, da morajo mladi sčasoma prevzeti – ali pa jim morajo to vcepiti starši –¬ ključne, torej skromnost, integriteto in pogum. Poleg tega pa voljo do trdega dela. Če pogledamo raziskave, je v povprečju ura in pol dela na dan več tista stvar, ki nekako ločuje ljudi, ki so bolj uspešni, od manj uspešnih. Ni nobene magične formule za uspeh. Sem ter tja kdo najde in izkoristi priložnost ter pride do uspeha »po bližnjici«, za vse druge pa je trdo delo edina zanesljiva izbira.
Mladi imajo danes izjemne priložnosti. Ko je študirala moja generacija, je bila recimo možna ena izmenjava, danes gre lahko študent po vsem svetu. Ima evropske programe in možnosti, da gre še dlje, v šanghaj ali Hongkong, če hoče.

Kaj bi svetovala staršem te nove generacije, imenovane Y?
MG: Zdržite.
LP: (Smeh.)

Celotni intervju je objavljen v reviji Optimum