Ameriške zaloge surove nafe v vzponu

 

Trg je tako radikalen rez v proizvodnji pozdravil z okrevanjem cene surove nafte, ki je, ne pozabimo, letos zabeležila najnižje vrednosti v zadnjih dvajsetih letih. Podatki iz ZDA, od koder poročajo o naraščajočih zalogah, so ta trend okrevanja v zadnjih dneh ponovno postavili pod vprašaj.

Zaradi pandemije Covid-19, smo v letošnjem letu priča izjemno močnemu padcu agregatnega povpraševanja po surovi nafti in njenih derivatih. S ponovnim odpiranjem ekonomij večina analitikov pričakuje okrevanje povpraševanja, je pa le-to močno pogojeno s hitrostjo okrevanja gospodarske aktivnosti. Zgodovinski ukrepi centralnih bank nas sicer navdajajo z določeno mero optimizma, da naj bi bilo okrevanje gospodarstva hitrejše kot v zadnji krizi iz leta 2009, vendar pa zadnje objave statističnih uradov kažejo, da okrevanje poteka nekoliko hitreje kot smo sprva pričakovali (močnemu padcu BDP v 2020 naj bi sledilo hitro okrevanje že v 2021) in predvsem neenakomerno v različnih delih sveta. Iz zadnjega poročila ameriške centralne banke FED lahko razberemo, da naj bi se po njihovem mnenju okrevanje ameriške ekonomije “podaljšalo” v 2022, kar je nekoliko prestrašilo vlagatelje na kapitalskih trgih, slabši obeti glede okrevanja največje svetovne ekonomije pa so zamajali tudi blagovne borze in posledično tudi ceno surove nafte. Olje na ogenj so prilili še zadnji podatki o strmi rasti ameriških zalog surove nafte, kjer ameriški proizvajalci surove nafte več kot očitno ne sledijo tempu Opeca in načrpajo bistveno večje količine črnega zlata, kot ga trg lahko absorbira. Po podatkih EIA (Energy Information Administration) naj bi v preteklem tednu ponudba surove nafte v ZDA dosegla najvišjo vrednost po letu 1982. Ameriška administracija poskuša del presežne ponudbe s trga umakniti s krepitvijo ameriških strateških rezerv, vendar bo to zagotovo premalo za ponovno vzpostavitev tržnega ravnotežja. Veliko večjo vlogo na kapitalskih kot tudi na blagovnih borzah bo imela hitrost in oblika krivulje okrevanja globalne gospodarske aktivnosti.

 

 

Komentar ekipe upraviteljev Generali Investments na trenutno dogajanje

 

 

Pregled dogajanja:
– Pandemija globalno očitno še ni dosegla vrha, saj vidimo močno rast okuženih v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, so pa bile pri obvladovanju zelo uspešne Evropske države ter v Aziji bolj razvite države kot so Japonska, Južna Koreja, Tajvan in Kitajska. ZDA so nekje vmes, a v luči nasilnih protestov v ZDA je pandemija mesto na naslovnici prepustila slednjim. Države v Evropi so že odpravile večino omejevalnih ukrepov in gospodarski kazalci so se obrnili navzgor. Zaenkrat kaže, da je bila to najgloblja, a hkrati tudi najkrajša recesija po 2. svetovni vojni. Konec prejšnjega tedna so močno presenetili podatki ameriškega trga dela, ko se je namesto povečanja števila nezaposlenih število le-teh močno zmanjšalo, saj so delodajalci v ZDA dodatno zaposlili več kot 2,5 milijona ljudi. Tudi gospodarski podatki s stare celine se izboljšujejo in optimizem se krepi. Vse več je podjetij, ki delujejo s polno zmogljivostjo, odpirajo se meje za turizem. 15. junija Nemčija odpira meje, kar bo po pričakovanjih okrepilo prihod turistov predvsem v sredno in jugovzhodno Evropo. Španija in Italija sta tu nekoliko v zaostanku, a vseeno so krivulje obrnjene navzgor. Tudi pretekli teden smo videli, da so države sprejele dodatne stimulativne ukrepe za pomoč gospodarstvu, izstopajo ukrepi Nemčije, ki podpirajo nakup čistih, električnih avtomobilov in krepitev investicij v »zeleno« energijo. To bo imelo pozitiven vpliv tudi na Slovenijo, saj ekonomske študije kažejo, da imajo nemški stimulativni ukrepi celo večji efekt v državah srednje Evrope kot v sami Nemčiji. Protesti v ZDA, brexit, napetosti na relaciji ZDA – Kitajska so tiste globalne teme, ki še naprej zaposlujejo tako politike kot vlagatelje, a v preteklem tednu niso pokvarile vzdušja na borzah.

– Optimizem na kapitalskih trgih se je nadaljeval. Videli smo močan tedenski prirast tečajev. Vlagatelji vse bolj iščejo racionalne razloge, ki bi pojasnili ta optimizem, a drugo razen ogromne količine (18 trilijonov) sveže natisnjenega denarja težko pojasni optimizem, ki ga spremljamo. Donosi na obvezniških trgih in v bankah so večinoma negativni, nepremičnine z oddajanjem niso več tako zanesljiv posel kot pred krizo, saj je vse več pritiska k delu od doma, on-line trgovini in poslu, pa tudi turizem in oddajanje prek on-line platform še dolgo časa ne bo enako kot pred krizo. Zato denar sili v delnice, ki kljub svojemu tveganju zaenkrat prinašajo pozitiven donos. Optimizem se je sedaj preusmeril v najbolj prizadete panoge. Močno so zrastla celo podjetja, ki so v prisilnih poravnavah ali celo stečaju, kar kaže na pretirano evforijo na delu delniških trgov. Situacija pri teh delnicah spominja na obdobja iz dotcom mehurčka leta 1999-2000 ali pa pred finančno krizo 2007. Previdnost zato ni odveč. Na drugi strani imamo panoge, ki jih lahko definiramo kot zmagovalce krize in kjer so vrednotenja še vedno na privlačnih nivojih. Sem uvrščamo predvsem zdravstvo, oskrbo s prehranskimi artikli, del IT-ja, panogo oskrbe s komunalnimi dobrinami (elektrika, voda itd.), telekomunikacije in še kaj bi se našlo.

NASVET ZA VLAGATELJE:
Ohranjamo mnenje, ki ga sedaj ponavljamo že nekaj tednov. Delnice se spet zdijo precej drage, a ni čas za ekstreme. Celotnega portfelja ni priporočljivo imeti ne v delnicah in ne v obveznicah oziroma denarju. Centralne banke in države še naprej kreirajo ogromno svežega denarja in star ameriški borzni pregovor pravi, da se s centralnimi bankami nima smisla boriti, ker imajo neomejeno moč. Likvidnostna podpora tako obveznicam kot tudi delnicam sili v rast tečajev in ta trend se lahko nadaljuje. Po drugi strani je položaj svetovne ekonomije še vedno šibek in prihodnost zelo nejasna. Dodatno negotovost na trge vnašajo obnovljene trgovinske napetosti med ZDA in Kitajsko ter nasilni protesti v ZDA, ki vnašajo nemir na največji in najvarnejši svetovni delniški trg. Uravnotežen pristop k investiranju je zato zelo priporočljiv, utež v obliki posameznih skladov pa lahko predstavljajo prej omenjene panoge, ki bodo po pričakovanjih bolje prestale to krizo. Trgi ostajajo nepredvidljivi. Razpršitev portfelja je korak v pravo smer. Vlagatelji z dolgimi varčevalnimi cilji naj vztrajajo in nadaljujejo s periodičnimi vplačili, tisti ki bi investirali večji znesek pa naj le tega razporedijo na daljše časovno obdobje. Trgi lahko v luči trenutnega optimizma in sveže natisnjenega denarja nadaljujejo z rastjo, a smo sredi marca videli, kako so se le v mesecu dni iz novih rekordov kar naenkrat znašli v globoki, 30 % luknji. Take premike lahko pričakujemo tudi v prihodnje, zato na tej točki, ko smo blizu novih rekordov, razpršitev predstavlja nujen način ščitenja portfelja.

 

 

Odgovor na covid-19, ki ga rišejo finančni trgi

 

Da ima koronavirus, in s tem povezana ustavitev gospodarstev, močan vpliv na naše življenje in finančne trge, nam verjetno ni treba spet poudarjati. A vse bolj opazimo, da imajo popotresni sunki gospodarskega zastoja že močne politično-socialne vplive, ki se še bolj kažejo v ZDA, kjer je brez dela v dobrem mesecu dni ostalo več kot 45 milijonov ljudi.

Če pa zavzamemo strateško stališče, vidimo, da je ustavitev pospešila spremembe, ki so bile že dolgo na »nakupovalnem seznamu« želenih. V Ameriki je zmaga Trumpa preprečila demokratom izvedbo njihovih politik in bodo verjetno poskusili narediti vse za zmago na volitvah na začetku novembra. Tako lahko v ZDA pričakujemo razgreto politično kampanjo na eni strani in ukrepanje Ameriške centralne banke, ki bo s poplavo likvidnosti poskušala miriti finančne trge.

Na drugi strani Atlantika pa prebivalstvo v povprečju bistveno manj čuti posledice recesije, saj daje socialno tržni kapitalizem določeno oporo v težkih časih. Tudi Evropska unija je začela kazati neke prave obrise unije. Dolgo je namreč na finančnih trgih veljalo, da je bolj brezzobi tiger, ki se skrije, ko nastopijo težave in jih rešuje s počasnim, polžjim, tempom (še pomnite grško agonijo?). Rešitve so bile pred vrati, in sicer narediti fiskalno ter politično unijo, ki bi se manifestirala v skupni evropski obveznici. A prave politične volje ni bilo.

Vse do korone, pa še pri tem smo najprej videli »stornacijo« ideje v marcu, a sta Merklova in Macron kmalu našla obvod v napovedanem investicijskem skladu v višini 500 milijard eur nepovratnih sredstev ter 250 milijard poceni posojil (Slovenija bi po idejnem predlogu dobila neto 1,2 milijarde oziroma 2,4 odstotka BDP). Sredstva pa bi se zbrala s skupnim zadolževanjem (skupno obveznico) ter novimi davki, ki bi se pobirali na ravni Unije). Jasno namreč je, da ima socialna mreža svojo ceno, ki si jo zelo zadolžene države težko privoščijo (Italija, Grčija, Španija), še težje pa ob plačevanju višjih obrestih.

Seveda pa sprejeti denarni transferji med severom in jugom niso padli na plodna tla v državah plačnicah. Predlog evropske komisije mora potrditi vseh 27 članic. Razpoke pa se kažejo tudi v odnosu do Evropske centralne banke, kjer je nemško ustavno sodišče poslalo jasno sporočilo, ki bi nemški centralni banki lahko preprečilo sodelovanje v odkupovanju obveznic na trgu. Glavno vprašanje ostaja, ali se bo s tem odprla pandorina skrinjica, ker bi se lahko vsako »lokalno« ustavno sodišče mešalo v avtonomnost monetarne politike ECB. To pa bi spet postavilo vprašanje prihodnosti skupne valute.

A trg nekako živi v prepričanju, da bodo odločevalci našli nekakšne »ne-travmatične« rešitve in so pred nami lepša in plodnejša leta. Delniški trgi rastejo, kreditni pribitek bolj tveganih obveznic pada (cene rastejo). Najvarnejše obveznice pa so še vedno zelo zaželene, kar omogoča državam zelo poceni zadolževanje. Vse lepo in prav, če ne bo močnejšega drugega vala pandemije. Tako je smiselno dobro razpršiti svoje premoženje.

 

Vlagatelji nimamo jasne slike

 

Delniški trgi so relativno dragi in zgodovinsko gledano blizu rekordnih vrednosti. Tudi drugi naložbeni razredi so v podobnem stanju. Obveznice, največkrat uporabljena alternativa delnicam, so z donosi večinoma v negativnem območju, preostale pa prinašajo komaj merljiv pozitiven donos ali pa so izredno tvegane. Nepremičnine s seboj nosijo vprašanje, kako bo videti posel po koroni. Podjetja se selijo na spletne platforme, kar pomeni, da potrebujejo manj dražjih nepremičnin v mestnih središčih. Tudi nakup stanovanjskih nepremičnin, ki jih je nato odplačevala najemnina (mogoče pa je še nekaj ostalo), v časih z rastočim številom nezaposlenih ni videti več tako zanesljiva pot do solidnih donosov.

Velika večina vlagateljev v delnice je zamudila odboj na delniških trgih. Zdaj smo v fazi spraševanja, ali bomo videlo dvojno dno, mogoče novo dno, ki bo nižje od prejšnjega, ali pa je to začetek nekega novega, pozitivnega (bikovskega) trenda. Čeprav je faza koronavirusa in s tem zaprtja gospodarstev v vseh največjih svetovnih gospodarstvih že dosegla svoj vrh, je dvomov veliko. Prehajamo namreč v fazo pokoronske recesije. Vaše ugibanje o tem, kako globoka bo in koliko časa bo trajala vrnitev na predkrizne ravni, je skoraj tako dobro kot moje. Mnenja so zelo različna, še večja razlika je med samimi regijami. Zlasti zato, ker ne moremo potegniti ostre črte med vplivom koronavirusa in drugimi dejavniki, kot so na primer zaostritev odnosov med ZDA in Kitajsko in grožnje z »odstranitvijo« delnic kitajskih podjetij z ameriških borz. Ali pa pogajanja med EU in VB o izstopu slednje iz EU. Koronavirus nam je pogled s prej omenjenih tem usmeril na neko drugo točko, a nerešena vprašanja niso čudežno izginila z mize. Po dveh ali treh mesecih se vračajo v ospredje in upočasnjujejo in zamegljujejo pozitivne ukrepe za zmanjšanje vpliva koronavirusa na gospodarstvo, obenem pa zamegljujejo sliko o stanju na trgu in vprašanje, kam bo trg šel v prihodnje.

Trenutno se zdi, da je negativnih novic precej več kot pozitivnih, zato so vlagatelji zelo previdni, a zgodovina nas uči, da vlagatelj iz boja s centralno banko le stežka izide kot zmagovalec. Centralne banke so skupaj z državnimi ukrepi poskrbele za finančno injekcijo težko več kot 15 trilijonov evrov (ja, prav ste prebrali, 15.000 milijard). Ves ta denar mora nekam iti. Išče naložbe. To je torej velik del odgovora, zakaj na trgih optimizem. Povejmo drugače: čeprav ima veliko delnic relativno visoka vrednotenja in nizko dividendno donosnost, je ta v luči optimističnih pričakovanj o poslovanju na dolgo obdobje še vedno višja, kot ničeln ali negativen donos na obvezniških trgih oziroma velika negotovost na nepremičninskem trgu. Zato denar sili v naložbe in s tem dodatno niža donosnost. Denar je poceni (oziroma za nekatere zastonj) in to s pridom uporabljajo.

V taki situaciji ni čas za skrajnosti. Dobro je, če nimamo vseh naložb ne v delnicah, ne v obveznicah in ne v denarju. Katera koli skrajnost nas bo v primeru dobrega razpleta nadpovprečno nagradila, a verjetnost takega razpleta je relativno majhna. Če bo situacija nekje vmes, kar je najbolj verjetno, pa bomo v skrajnostih nadpovprečno zaostali za trgom. Zato je pametna razporeditev med posamezne naložbene razrede in zastopanost vseh v našem portfelju trenutno najboljša strategija, kako previhariti te turbulentne čase. Že res, da bo tudi ta kriza, kot vse druge, naplavila nove zmagovalce, a verjetnost, da bomo ravni mi »zadeli« te posamezne naložbe, je majhna, tveganje pa precejšnje. S strategijo razpršitve se bomo izognili tudi drugi plati krize, naložbam, ki jih bo pogoltnila črna tema insolventnosti in bankrotov.

 

 

Delničarji bodo za zavarovalnici predlagali dividendo

 

Pred vrati so finančna poročila, ki bodo pokazala kako so v resnici poslovale borzne družbe v prvem tromesečju letos. Karantena, ki je bila uvedena sredi marca, je odvzela zadnja dva tedna normalnega poslovanja, saj je večina podjetij svoje delavce poslala na delo od doma, na čakanje ali pa celo med brezposelne. Družbe so bile do zdaj razmeroma skope pri ocenjevanju poslovne škode, ki je nastala zaradi koronavirusa, tako da bomo prihajajoči teden lahko prvič realno ocenili posledice in dobili jasnejšo sliko o tem kako, je covid-19 prizadel bilance slovenskih družb.

V četrtek, 14. maja, bomo začeli s finančnimi rezultati banke NLB in Zavarovalnice Triglav, naslednji teden pa nadaljevali s Savo Re, Krko in Petrolom. Rezultati obeh zavarovalnic bodo še posebno zanimivi z vidika odločitve o (ne)delitvi dividend za leto 2019. Sava Re in Zavarovalnica Triglav sta kljub rekordnim dobičkom od Agencije za zavarovalni nadzor (AZN) dobili priporočilo, naj se dividenda za lani zaradi tveganega poslovnega okolja letos ne izplača najmanj do konca septembra.

Koliko je to priporočilo na utemeljeno, obstajajo različna mnenja, borzni analitiki pa mislijo da zaradi odlične finančne kondicije in visokega presežnega kapitala po merilu Solvency 2 priporočilo ni potrebno. Poleg tega je Sava Re na svoji spletni strani objavila tudi rezultate stresnih testov, ki so pokazali, da je tudi v času, ko so bili delniški tečaji marca na najnižji ravni, raven kapitala še vedno močno presegala minimalni zahtevani količnik.

Upravi obeh zavarovalnic sta priporočilo AZN upoštevali in tako iz sklica letošnje skupščine delničarjev umaknili predlog delitve dobička. Ker pa gre za priporočilo in ne prepoved, bo zanimivo kaj se bo zgodilo skupščinah.

Društvo VZMD, ki združuje male delničarje, je za obe objavilo nasprotni predlog, v katerem predlaga dividendo – 1,05 evra bruto za delničarje Save Re in 2,5 evra bruto za delničarje Zavarovalnice Triglav.

To je višina, ki je v skladu z dividendno politiko obeh družb in bi jo po vsej verjetnosti predlagali tudi upravi. Ali bo ta predlog sprejet, je težko napovedati, glavne niti odločitve bodo seveda v rokah paradržavnih skladov. Pri Savi Re sta to Slovenski državni holding (SDH) in Modra zavarovalnica, v Triglavu pa SDH in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Zadnja imata skupaj 62,5 odstotka glasovalnih pravic v Triglavu, kar pomeni, da brez državnih glasov uprava Triglava dividende ne more izplačati. V Savi Re pa ta možnost obstaja, saj imajo paradržavni skladi namreč skupaj manj od 50 odstotkov kapitala in tako obstaja teoretična možnost, da bi mali delničarji državo lahko preglasovali.
Nekaj dni za obema zavarovalnicama letošnje poslovanje v prvem tromesečju razkrivata tudi Krka in Petrol. Prva po oceni uprave posluje odlično tudi v pandemiji medtem ko se bo Petrol zaradi zdravstvene krize in uvedbe karantene verjetno soočal z močnim upadom prihodkov.

 

 

Virus ostaja, življenje teče dalje

 

Prvi šok je povzročil kolaps na različnih področjih. Razpočilo se je kar nekaj finančnih produktov in bojazen je bila, da se bo kroženje denarja, ki je bistveno za zdajšnji sistem, popolnoma ustavilo. Vstopile so centralne banke in zagotovile neomejeno likvidnost. To je povzročilo, da so obrestne mere padle oziroma ostale rekordno nizke. Delniški trgi, ki so bili v marcu preprodani kot že dolgo ne ter je bila v njih vračunana podobna količina strahu kot leta 2008, so se normalizirali. Ko so ustaviti padanje domin, pa je bilo treba razmišljati, kako naprej.

Države so trenutno v različnih fazah epidemije. V večini držav je vrh epidemije minil, nekaterim pa število okuženih še vedno narašča. Dejstvo je, da pred virusom ni varna nobena država, so samo različne poti, kako se z njim spopademo. Zadnji podatki nakazujejo, da je okuženih precej več, kot so jih identificirali s testiranjem. Različne raziskave so pokazale, da je teh od 40- pa tudi do 80-krat več, kot so jih ugotovili s testi. Kar seveda pomeni, da je brez znakov oziroma so ti zelo blagi okoli 60 do 80 odstotkov vseh okuženih. Ker imajo ljudje oslabljen imunski sistem, pa še vedno relativno veliko število ljudi posledicam vstopa novega virusa v telo podleže. Vseeno pa je smrtnost precej nižja od prvih ocen tako WHO kot tudi drugih ocen, ki so jih strokovnjaki z epidemiološkega področja sporočali na začetku. Seveda se ta od države do države razlikuje, razlogov za to pa je več. Glede na te, bolj »optimistične« podatke glede nevarnosti virusa, pa se pojavlja vedno več apelov, da je trenutno stanje tako ekonomije kot družbe na daljši rok nevzdržno ter da bo kolateralna škoda, ki pa je ne vidimo tako jasno, lahko celo večja. Države gredo v rahljanje ukrepov, ekonomija pa se počasi vrača v stare tirnice. Naučiti se bo treba živeti z virusom, pridobiti o njem čim več znanja ter upati na uspešno cepivo. V vmesnem času pa je treba predvsem zaščititi ogrožene posameznike in skrbeti, da se virus čim počasneje širi med populacijo. V primeru drugega vala pa se zdi, da bomo vsi bolje pripravljeni in se bomo lahko uspešno soočili z njim.

Na globalnih delniških trgih je zaznati, da bo okrevanje prišlo. Vendar bo to zelo različno po panogah oziroma posameznih podjetjih. Zavedati se je treba, da je že nekaj let potekala transformacija ekonomije ter da so zdajšnje razmere to dodatno pospešile. Spreminja se način dela, način nakupovanja in samega poslovanja. Vidimo, da so zmagovalci krize trenutno tehnološka podjetja, ki sploh omogočajo, da svet tudi v karanteni teče naprej. Kdor do zdaj še ni uporabljal videoklica, spletnega nakupovanja, sestankov na daljavo, učenja na daljavo itd., se je bil zdaj s tem prisiljen soočiti. Kdor pa bo dobro prakso obdržal tudi v prihodnosti in spremenil svoj poslovni model, bo lahko na tem jadral še nekaj let. Vsaka kriza je namreč priložnost, ki prinese nove zmagovalce.

Panoge, podjetja ter tudi države, ki so bili zdaj najhuje prizadeti, pa so bili že pred tem kar vrsto let v zahtevnem položaju in se niso dovolj osredotočali na prihodnost. Trenutne razmere pa so jih s tem dejstvom soočile v zadnjih dveh mesecih. Kot posamezniki pa tudi lahko veliko pripomoremo k manjšemu prenosu virusa in seveda tudi boljšemu lastnemu imunskemu sistemu.

 

 

Prihaja pomoč prijateljem iz Teksasa

 

Dogodki zadnjih tednov so me še enkrat opomnili, kako nepredvidljivo je življenje in kako nerobustni in – roko na srce – v večini primerov neuporabni so ekonomski modeli pri napovedovanju gospodarskih kriz. Na dogajanje na naftnih trgih pa ni vplivala zgolj pandemija koronavirusa. Zaradi nje se je dobesedno ustavilo svetovno gospodarsko kolesje in zaradi tega je strmoglavilo povpraševanje po energentih. Cestni prevozi in industrijska proizvodnja so usahnili do te točke, da v najbolj onesnaženih delih sveta prebivalci znova vidijo modro nebo podnevi in zvezde ponoči. Že samo to bi bilo dovolj, da bi se cena surove nafte na trgu znižala za polovico. Da je bil ta upad še večji, pa se lahko zahvalimo Savdski Arabiji (in najverjetneje tudi Rusiji). Ta ne bi mogla izbrati boljšega trenutka za zaritje bodala v srce ameriški naftni industriji, ki je zadnja leta s svojo renesanso naftne industrije trn v peti naftnemu kartelu Opec. Po nekaterih ocenah naj bi trenutna agregatna presežna ponudba na trgu znašala od 10 do 20 milijonov sodov surove nafte na dan.

V preteklosti bi takšne šoke uravnaval Opec z zniževanjem lastne proizvodnje in s tem vzdrževal ceno nafte na trgu, zadnja leta pa ni več tako. Člani kartela želijo z nizko ceno nafte izčrpati ameriške tekmece in jih izriniti s trga. Ne pozabimo, da je večina nekonvencionalnih proizvajalcev nafte v ZDA močno zadolžena, zaradi nizke cene nafte pa se pod vprašaj postavlja njihova zmožnost odplačevanja dolga. Da so stvari resne, kaže tudi Trumpov poziv k rešitvi spora, ameriški predsednik se namreč do zdaj ni hotel pogovarjati z Opecom. Slednjega je še pred tedni imenoval za kriminalno organizacijo, s katero se ZDA ne bodo pogajale. Bogati darovalci za njegovo predsedniško kampanjo iz Teksasa (prestolnice ameriške naftne industrije) postajajo nestrpni, saj verjetno tudi njih bančniki cukajo za rokav in sprašujejo kako bodo odplačali posojila. Prišel je trenutek, ko je treba vrniti uslugo. Že govorice o morebitnem zgodovinskem sestanku med ZDA, Rusijo in Opecom so poskrbele za odboj cene črnega zlata, od uspešnosti pogajanj pa bo odvisno, kaj se bo na naftnih trgih dogajalo v prihodnjih mesecih.

 

Po koronavirusu

 

Pravilno pozicioniranje upraviteljev vzajemnih in pokojninskih skladov lahko prinese nadpovprečne donose in s tem vlagatelje nagradi za potrpežljivost. O čem govorim? Le redko so panoge izpred krize najdonosnejše v naslednjem ciklu po krizi. Zato so prilagoditve v portfelju nujne, to pa lahko ponudi le aktiven pristop k investiranju. V času pred zadnjo finančno krizo so bile borzne zvezde finančne institucije; najbolj so izstopale banke. V svetu so kotirale pri 2-kratniku knjižne vrednosti, lokalno pa je veljalo, da je vse, kar je pod 4-kratnikom, poceni. Kje smo bili zadnjih pet let? Kar ni propadlo ali bilo podržavljeno, se je gibalo na ravni 0,5-kratnika pa tja do 1-kratnika knjižne vrednosti, za najbolj učinkovite banke. Zvezde pred pokom dot.com balona leta 2001 so bili telekomi in nekatera IT-podjetja z absurdnimi vrednotenji. Nemški Telekom še danes kotira pri 10 odstotkih vrednosti iz leta 2000. Podobno je s slovenskim Telekomom.

Največja kriza 20. stoletja, druga svetovna vojna, je prinesla razpad imperijev, stotnijo novih držav, prerazporeditev globalne moči ter dokončno emancipacijo žensk. Koronakriza seveda ni druga svetovna vojna, a vseeno se zdi, da bo prinesla večje spremembe kot zadnji dve krizi.

Zadnja leta se je vse bolj poudarjala delitvena ekonomija, car-sharing in javni prevoz, Airbnb in podobne novotarije. Psihoanalitiki že ocenjujejo, da se bodo po krizi pri nekaterih pojavile določene motnje, podobne stresu, ki ga doživijo vojaki. Ljudje bodo dvakrat premislili, ali bi sedli v avto nekega tujca, ali se bodo vkrcali v omejen prostor na križarki še z drugimi 4000 potniki … Kitajska po karanteni odpira kinodvorane, vendar ostajajo prazne, ker si ljudje ne upajo v kino. Po drugi strani razcvet doživlja nakupovanje na medmrežju, zlasti tehničnega blaga, močno raste dostava hrane. Najnovejši hit so elektronske lekarn; standardi in regulatorne omejitve so najtrši oreh. A izkušnje kažejo, da se kupec, ko enkrat zamenja nakupni kanal, le redko vrne na prvotnega. Na Kitajskem so odkrili, da je bila gotovina eden od osnovnih prenašalcev virusa. Verjetno bo podobno v Evropi in ZDA. Zato se je okrepilo elektronsko plačevanje.

Podjetja v karanteni ugotavljajo, da se da posel voditi tudi preko interneta in medmrežja, da vsakokrat le ni potreben sestanek v živo. Manj bo poslovnih hotelskih nočitev in potovanj, ponudniki medmrežnih storitev pa bodo zaslužili več. Nabavne verige se bodo spremenile in prilagodile, več bo lokalne proizvodnje. Tukaj lahko pridobi tako Slovenija kot tudi preostale države Južne Evrope. Pričakujemo lahko selitev dela proizvodnje iz Azije v Evropo. Podjetja namreč ugotavljajo, da je poleg nizke cene pomembna tudi stabilnost dobavnih verig.

Največje spremembe pa gre pričakovati v zdravstvu. Gledanje izključno na dobiček se vrača kot bumerang. Rezanje števila postelj in aparatur se namreč maščuje. To nakazuje tudi poteza EU, ki je napovedala ustanovitev sklada, ki bo skrbel za medicinsko opremo in zdravila. Strateško in zdravstveno je bilo neodgovorno dopustiti, da sta se dve tretjini proizvodnje zaščitne medicinske opreme skoncentrirali na Kitajskem. Zato ker je bilo tam ceneje. Z rezanjem in pritiski na zdravstvene proračune so velika farmacevtska podjetja vlagala le v raziskavo zdravil, kjer so videla dobiček. V bodoče bodo morale države podpreti raziskave tudi v segmentih, ki morda tisti trenutek niso tržno najbolj zanimivi, so pa pomembni za ljudi. Vse te spremembe bodo močno vplivale na kapitalski trg, ki bo čez nekaj let izgledal drugače kot danes. Prišli bodo novi zmagovalci. Vlagatelj pa si mora zastaviti prava vprašanja ter poizkušati najti odgovore nanje, da bo uspešen. In če slovenska vlada resno misli izpeljati zdravstveno reformo, jo mora v šestih mesecih po krizi, ko bodo ljudje pripravljeni na spremembe. Z oddaljenostjo krize bo tudi volja za spremembe upadala.

 

 

Sove delajo ponoči

 

Presenetilo me je, da si je tudi nova guvernerka Evropske Centralne banke, Christine Lagarde, ki se je sama oklicala za sovo, prizadevala, da bi poslanstvu ECB ob cenovni stabilnosti dodala še zeleno politiko. Vse za svoj lastni PR.

A zgodila se je pandemija, svet se je ustavil, v beneške kanale so zaplavale ribe in delfini. Politiki in centralni bankirji pa panično rešujejo, kar lahko, da bi preprečili zastoj gospodarstva oziroma da bi se svet še naprej vrtel z isto hitrostjo.

Moram priznati, da sem kot človek kar malo zmeden. Kot ekonomistu in finančniku pa se mi zdi smiselno, da pustimo populizem in alkimijo za nekaj časa na strani ter rešujemo realne probleme. Dejstvo je, da je pandemija predvsem zdravstveni problem, ki ga je treba do iznajdbe zdravila in cepiva reševati z izolacijo. S tem pa trpi marsikateri del gospodarstva.

Problem je, da ima večina razvitega gospodarstva že zdaj veliko težav (od strukturnih do finančnih), tako ta pacient ni ravno dovolj dobro pripravljen na pandemijo.

Matematika, kako rešiti realno in finančno ekonomijo, je zelo preprosta. Izvedba na podlagi različnih omejitev pa precej kompleksnejša. Glede na že predstavljene ukrepe centralnih bank in vlad lahko ocenimo, da se bo v času mirovanja BDP zmanjšal za okoli desetino, nadomestili pa ga bomo lahko zgolj s povečanim trošenjem države.

Spodbude bodo morale biti v obliki financiranja kratkoročne likvidnosti podjetij, refinanciranja zapadlih dolgov med trajanjem krize, finančnih spodbud podjetjem in prebivalstvu. V Ameriki bodo verjetno šli celo tako daleč, da bodo ljudem domov pošiljali kar čeke. Spisati take zakone je preprosto, izvedba, brez večjih zlorab, pa je lahko težka. Pridobiti vire ob zadolženosti držav blizu 100 odstotkov BDP pa v normalnem svetu še bistveno bolj kompleksno.

Razmere v Evropi so po zadnjem zasedanju ECB, 12. marca, zelo neprijetne, saj je predsednica z izjemno neposrečeno izjavo »da ni tu, da bi skrbela za kreditne pribitke držav«, sprožila pogrom na obvezniškem trgu. Virtualno je podražila zadolževanje držav za odstotek letno, in stanje pripeljala celo tako daleč, da je bila Italija blizu bankrota in je pismo napisal celo italijanski predsednik. V njem je zapisal »naj se nehajo norčevati z državo v stiski«.

Po odzivu na trgu so tudi v vrhu ECB hitro ugotovili, kakšno škodo je naredila Lagardova, in so se začeli javljati vsi drugi člani sveta, predsednica pa je napisala pojasnilo in se opravičila.

 

 

Tako so s srede na četrtek, na nočnem kriznem zasedanju, sklenili, da je vrag vzel šalo in so pripravljeni plačati za stroške sanacije virusa v višini najmanj 750 milijard evrov oziroma 6,3 odstotka BDP. Svojo izjavo je ECB spet podala pisno in brez podpisov. Je pa po daljšem molku presenetila guvernerka, ki je v »čivku« povedala, da so pripravljeni iti še dlje, če bo treba.

Glede na pretekle izkušnje je verjetno bolje pisati kot govoriti. Nočna zasedanja pa dajo dober izkupiček. S tem se finančni trgi lahko pomirijo. Ko je problem financiranja umaknjen z mize, je čas za pametno zapravljanje proračunskega denarja, da se s sanacijo »virusnega hurikana« škoda ne bo še dodatno povečala.

 

 

 

Z virusom bomo morali živeti tudi v prihodnje

 

Tudi strokovnjaki imajo na voljo vedno več informaciji. Za zdaj velja, da en oboleli okuži od dva do štiri ljudi in da je smrtnost od 2- do 3-odstotna; ta številka naj bi se v prihodnosti zniževala. Podatki po različnih regijah variirajo, odvisni so od socialnih navad tamkajšnjih prebivalcev. Poleg tega je pomembna tudi temperatura in povprečna starost v okolju. Prav tako so si epidemiologi in virologi vedno bolj enotni, da bo virus ostal z nami tudi v prihodnosti. Tako naj bi se v prihodnjem letu po grobih ocenah okužilo od 30 do 70 odstotkov vse svetovne populacije. Klinična slika okuženih je precej različna. Kaže, da pri otrocih resnejših oblik ni, pri mlajši populaciji virus večinoma povzroča blažjo vročino in suhi kašelj, pri starejši populaciji pa je težava, da se pojavijo sekundarne težave, ki lahko v večjem odstotku v smrt.

Kot rečeno, virus naj bi krožil med ljudmi tudi v prihodnjih letih oziroma dokler ne najdejo cepiva. Tega je po najbolj optimističnih scenarijih mogoče izdelati v dvanajstih do osemnajstih mesecih. Pa tudi potem bo veliko težav: vprašanje je, kako hitro nam bo uspelo cepiti več kot sedem milijard ljudi. Zdi se, da se bomo morali navaditi živeti z virusom. Seveda pa ga je treba čim bolj omejiti, kajti če ne bomo sprejeli drastičnih ukrepov in bo zbolelo veliko ljudi bo to nevzdržen pritisk na zdravstveni sistem. Lahko zmanjka zdravnikov, medicinskega osebja, postelj; ljudem ne bomo zagotoviti osnovne zdravstvene oskrbe.

Novi koronavirus ustavlja globalne tokove ljudi in denarja. Prizemljema so letala, ladje so v pristaniščih, mesta so zaprta, ljudje se gibljejo samo v svojem okolju.

Delniški trgi so zgrmeli v prepad, nafta je izgubila skoraj polovico vrednosti. Globalni delniški trgi so izgubili okoli 20 odstotkov, kar pomeni za okoli 13 bilijonov evrov (1300 milijard) manjšo tržno kapitalizacijo. Delno se rušijo dobaviteljske verige, krči pa se tudi povpraševanje. Ali je trenutni padec že vračunal najbolj negativen scenarij, ki ga lahko virus prinese, je težko oceniti.

Spremenljivk pri širjenju virusa je ogromno in tudi strokovnjaki imajo različne poglede na prihodnost. Življenje seveda teče dalje in nekatera podjetja bodo iz krize izšla še močnejša. Se pa lahko karte premešajo in kar nekaj podjetij bo v prihodnosti zaradi virusa tudi propadlo. Ključno je, da se na nove razmere čim prej prilagodijo in naredijo ustrezne reze, če so potrebni. Panika seveda pa ni potrebna.