Seveda so mi vsi pomisleki popolnoma razumljivi, saj, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Pri čemer je slovenskega človeka varčevati naučil Janez Evangelist Krek, ki je pripeljal hranilnice v naše kraje. A od njegove smrti leta 1917 je minilo več kot 100 let. V tem času pa smo doživeli številne spremembe. Od konca dveh svetovnih sistemov, menjave različnih političnih in denarnih sistemov ter tehnoloških sprememb. Bi bilo mogoče smiselno razmisliti in investirati nekaj svojega časa tudi v finančno opismenjevanje?

Težko mi je bilo namreč razumeti, da ob dveh velikih bančnih krizah, ki smo ju doživeli v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih, Slovenci še naprej slepo zaupajo samo bankam. Spomnimo, čeprav so slovenske banke potrebovale več kot 5000 milijonov evrov državne pomoči, da so preživele, smo Slovenci močno povečevali varčevanje v depozitih (v zadnjem desetletju z dobrih šest milijard evrov na skupaj dobrih 20 milijard konec meseca julija).

A kaj bi se zgodilo z svetniki, če bi zamrznil pekel? Bi bilo v svetu več greha? No, na srečo se s tem varčevalcem ni treba ukvarjati. V prenesenem pomenu pa se postavlja resno vprašanje, kaj storiti z vsemi temi nakopičenimi depoziti, ko bodo banke začele tudi za fizične osebe zaračunavati ležarine, kar z bolj sofisticirano besedo pomeni plačilo za parkiranje denarja pri banki.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja, zakaj se bo to zgodilo. Dobra plat enačbe je, da nisem edini, saj je morala prihajajoča guvernerka Evropske centralne banke na zaslišanju v evropskem parlamentu kar nekaj časa nameniti tej tematiki. Slabša plat pa je, da je žal naša Evropa v širšem političnem, družbenem in gospodarskem stanju, ko brez cenenega denarja take blaginje ne bi mogla več ohranjati. Veriga višje dodane vrednosti se namreč seli v druge svetovne regije. Ob slabih demografskih kazalnikih pa se tudi »življenjska« celini zmanjšuje. Če pa v enačbo dodamo prihajajočo guvernerko, si lahko obetamo, da bodo negativne obrestne mere z nami še kar dolgo.

Morda se zdi moja premisa nekoliko radikalnejša, a pridobi težo že ob bežnem pogledu na zahtevane donosnosti državnih obveznic. Neverjetno je, da morajo investitorji plačevati Nemčiji za izdane obveznice katerihkoli ročnosti (za 30 let okoli 0,15 odstotka na leto). No, tudi Sloveniji ne gre veliko slabše. Trg za posest plačuje desetletne obveznice 0,18 odstotka na leto, kar je neprimerno manj, sploh če vemo, da je januarja, ob izdaji, Slovenija še plačeva dobrih 1,3 odstotka letno. Vladi se verjetno smeji, da bo ob izdajanju novega dolga še služila.

Za varčevalce pa je to veliko breme. Še posebno za tiste, ki so vajeni živeti samo od obresti. Je pa tudi priložnost za tiste, ki so pripravljeni na sto letni premik zavesti, da si pridobijo nova znanja, pokličejo finančne svetovalce in si oblikujejo svoje varčevanje, da lahko plemenitijo svoje premoženje tudi v »krasnem« novem svetu. Ker nismo več v Avstro-Ogrski.

 

Objavljeno v časniku Delo, 9. september 2019.

 

Evropske banke že leta plačujejo ležarino ECB. Na leto to pri 0,4-odstotni obrestni meri za vse banke v sistemu evra znese približno 7 milijard evrov. To je denar, ki ga morajo banke vzeti od nekod drugod, zato smo v zadnjih letih videli podražitev kopice bančnih storitev. Premik obrestne mere ECB globlje v negativni nivo, na –0,5 odstotka, naj bi bankam odnesel še približno 700 milijonov. Problem ECB tako postaja vse večji: v želji po stimulaciji gospodarstva ustvarjajo problem v finančni industriji, saj ta politika najeda kapital bank. Ali bodo zaradi tega banke po Evropi v letu ali dveh potrebovale nov val državne dokapitalizacije, da bodo preživele? Tak korak je pri volilcih izredno nepriljubljen, zato se ECB pred septembrskim sestankom intenzivno ukvarja z rešitvami, kako omiliti vpliv negativnih obrestnih mer na finančno industrijo. Ker so vlagatelji do tega skeptični, so v zadnjem letu evropske finančne delnice izgubile skoraj 14 odstotkov, evropske bančne delnice pa kar dobrih 26 odstotkov. Negativne obrestne mere so pojav, ki ga v zgodovini še ni bilo. Varčuješ danes in veš, da boš imel naslednje leto manj. Varčevanje za pokojnino ne prinaša, ampak odnaša denar. Zakaj bi denar posodil podjetju za širitev, če veš, da boš čez leta dobil nazaj manj denarja. Skratka, na delu je obratna logika, ki prinaša prikrito deflacijo, ki se je vsi politiki in centralni bančniki najbolj bojijo. A svetovno gospodarstvo in javne blagajne so postale tako odvisne od zastonj denarja, da se zdi to edina pot. Druga pot je večje državno trošenje (krepitev fiskalne potrošnje), ki pa ima vsaj v Evropi zelo močnega nasprotnika v Nemčiji, ki je zelo močna zagovornica uravnoteženega proračuna. Drugače pa smo videli, kam je dolgoletno presežno trošenje držav pripeljalo Grčijo ali Italijo. Posledično se krepi zanimanje imeti v lasti nekaj oprijemljivega. Nepremičnine in zlato.

Iz zgodovinske perspektive so današnje cene na obvezniških trgih tvegane, saj so donosi obveznic zaradi ukrepov centralnih bank izredno stisnjeni. Po drugi strani se zdijo vlagateljem delniški trgi edina alternativa za doseganje donosa, ne glede na ohlajanje gospodarstev. Rešitev za vlagatelje je treba iskati v razpršitvi, saj se s tem izognemo tveganju, da nas preseneti močna ekonomska sprememba znotraj posamezne naložbene kategorije. Čeprav se zdi v takih razmerah denar še najboljša izbira, pa je tu dilema iz začetka komentarja. Koliko časa in kakšen delež ste pripravljeni plačevati v obliki negativnih obresti na denar v banki? Švicarski vlagatelj, ki kupi danes varno švicarsko desetletno obveznico, bo po 10 letih dobil le 90 odstotkov svojega vložka. To je velika premija za občutek varnosti.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 28. avgust 2019.

 

Predvsem v generičnem segmentu so bili upadi izraziti. Prvotni načrt vlade je bil, da podjetje, ki ponudi najnižjo ceno zdravil, dobi celotno naročilo. Pred kratkim pa so pravilo spremenili in po novem velja, da bodo posel pridobili najugodnejši trije ponudniki. Kitajska vlada se je tako sistematično lotila prevetritve trga. Na Kitajskem je namreč več kot 4000 farmacevtskih podjetij. Večina je manjših generičnih, kjer je nadzor slabši. Z ukrepi želijo zmanjšati število manjših podjetij in vzpostaviti red ter na drugi strani utrditi močna domača podjetja, ki bodo v prihodnosti lahko konkurirala zahodnim podjetjem. Zavedajo se, da je močna domača farmacevtska panoga na daljši rok nujna. S konsolidacijo na generični strani želijo omogočiti, da bodo imela obstoječa podjetja dovolj prostih denarnih sredstev, s katerimi lahko začnejo razvijati inovativna zdravila. Zdi pa se, da lahko v prihodnosti tudi na Kitajskem pričakujemo nekaj farmacevtskih imen, ki bodo svetovno znana. Glavna ovira ostaja znanje zaposlenih, vendar se stvari izboljšujejo. Kitajska tradicionalna medicina počasi izgublja veljavo, vedno več ljudi ima dostop do preverjenih zdravil. Tudi glede na število novih zaposlenih v agenciji za zdravila vse kaže na to, da se dogajajo resne spremembe.

Transformacija na področju kitajskega zdravstva je očitna in se bo nadaljevala tudi v prihodnosti. Spremembe so pozitivne in lahko največ prinesejo predvsem prebivalstvu. Na drugi strani pa bodo lastniki podjetij lahko prav tako lepo nagrajeni. Seveda pa pot ne bo lahka in bodo vmes tudi globoki padci. Eden takšnih se je zgodil tudi v lanskem letu.

 

 

Napetost med »zahodnimi« zaveznicami in Iranom se še vedno stopnjuje in glede na to, da vse strani trmasto vztrajajo pri svojem, kaže, da se bo ta zgodba v bližnji prihodnosti še bolj zapletla. Jedro spora ostaja iranski jedrski program. Iran vztraja pri trditvi, da je jedrski program usmerjen izključno v energetski program, ZDA pa trdijo, da je to zgolj krinka in da Iran pospešeno razvija vojaške jedrske zmogljivosti, s čimer bi se pridružil »ekskluzivni« druščini držav z jedrsko oborožitvijo. Seveda bi v tem primeru komunikacija Zahoda z Iranom (milo rečeno) potekala z nekoliko bolj blagim tonom. Doslej je Amerika za pritiske uporabljala ekonomske subvencije, s katerimi je poskušala ohromiti iransko ekonomijo do te mere, da bi nezadovoljno ljudstvo od oblasti zahtevalo, da naj se za izboljšanje življenjskih razmer uklonijo Američanom. V zadnjem mesecu so se razmere še dodatno zaostrile, novo vrelišče pa je nastalo na izjemno pomembni trgovski poti v Hormuški ožini, kjer naj bi iranska vojska napadla in onesposobila več tankerjev, ki naj bi pluli pod zastavami zahodnih zaveznic. Kaj od tega je res in kaj ne, je težko reči, vsekakor pa posledice teh dogajanj močno vplivajo na sentiment vlagateljev in posledično na ceno surove nafte.

Dejstvo je, da so zadnja dogajanja med vlagatelji še dodatno okrepila občutek negotovosti glede morebitne daljše motnje v oskrbi s surovo nafto. Samo ohlajanju globalne gospodarske aktivnosti lahko pripišemo, da cena črnega zlata ni poskočila bistveno višje. Tudi pri ohlajanju globalnega gospodarstva vidno, če ne celo glavno vlogo igrajo ZDA, saj večina analitikov vidi glavni razlog za upad ekonomske aktivnosti v skoraj leto dni trajajoči grožnji trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko. Američani so se očitno z novo administracijo odločili, da bodo svetovni javnosti pokazali, kdo je glavni. Vprašanje pa je, kako dolgo bodo lahko igrali to igro, ne da bi tudi sami občutili negativne posledice tovrstnih dejanj.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 25. julij 2019.

 

Po drugi strani je zanimiv vpogled v objavo Luke Koper, ki beleži rast prihodkov, a predvsem zaradi sprememb v strukturi tovora. Količinsko se je tovor zmanjšal za en odstotek, opazno pa je upočasnjevanje predvsem v segmentu avtomobilov, kjer smo padec prodaje zaznali globalno in kjer se koncentrirajo globalne trgovinske napetosti. Šestnajstodstotni padec količinskega pretovora avtomobilov je lahko pregovorno lakmusov papir, ki kaže na upočasnjevanje svetovne trgovine in predvsem industrije. Dejansko podatki, ki v zadnjih mesecih prihajajo iz svetovnega gospodarstva, ne vzbujajo velikega zaupanja, saj se zdi, da je evropska industrija že v recesiji, medtem ko se storitve (kamor spada tudi zavarovalništvo in bančni sektor) držijo relativno dobro in nad vodo držijo celotno evropsko gospodarstvo.

ECB posledično napoveduje ukrepanje. Pričakuje se še dodatno znižanje obrestne mere (z -0,4 na -0,6 odstotka) ter ukrepe vnašanja dodatne likvidnosti na trge (odkupe obveznic). To daje zagon ameriškim in evropskim delniškim trgom, vendar rast, ki temelji zgolj na višji likvidnosti, zahteva določeno mero previdnosti.

Če se vrnemo v Slovenijo, lahko z gotovostjo rečemo, da je pri nas gospodarski cikel zamaknjen za globalnim. Dolžina zamika je različna in odvisna od fleksibilnosti globalnih logističnih verig, a v praksi to pomeni v povprečju 6–12 mesecev. Tako nekateri slovenski avtomobilisti že čutijo ohlajanje, medtem ko ga, recimo, storitveni sektor še ne. A dejstvo je, da bo poslovno okolje v prihodnjih 12–24 mesecih manj dinamično, kot je bilo v preteklosti, in da bodo pritiski na dobičke večji. Prednost Slovenije je v majhnosti in fleksibilnosti, a to po drugi strani pomeni tudi, da se izzivom lahko le prilagajamo, težko pa ustvarjamo aktivne odgovore nanj. Še največ lahko na razmere vpliva slovenska politika, saj je za evropsko in slovensko gospodarstvo najpomembneje, da hitro dobimo učinkovit bruseljski aparat, ki se bo na globalni ravni sposoben pogovarjati z ameriško in kitajsko administracijo. Brez tega tvegamo parcialne dogovore, ki se bodo odvijali na relaciji ZDA Nemčija in ZDA Francija, pri tem pa nas ne bo zraven.

Letošnje leto bo z vidika poslovanja za slovenska podjetja dobro, verjetno boljše kot lansko. A črni oblaki na obzorju delajo prihodnja četrtletja precej bolj negotova. Pozitivna stran slovenskega delniškega trga je, da so podjetja nezadolžena in zelo nizko vrednotena v primerjavi s tujo konkurenco, kar še vedno ustvarja nakupne priložnosti za varčevalno naravnane vlagatelje.

 

Objavljeno v časniku Delo, 15. julij 2019.