Obresti padajo

 

Zakaj so take prispodobe na finančnih trgih danes tako aktualne? Ker so določeni realni problemi ob omejitvah preprosto nerešljivi. Še posebej, ko gre za strukturne reforme držav članic. Vsi se zavedajo demografskih težav v Evropi in prihajajočih težav pokojninskih blagajn. Resno pa se teh težav še niso lotili. Še več, prepogosto se dogaja, da se stvari slabšajo, ker si politiki želijo biti ponovno izvoljeni. Podobno je pri trgu dela, vsi bi fleksibilnost, a nihče si ne želi biti odpuščen. Veliko se govori o razvoju podjetništva, kapitalskih trgov, a nihče ne bi potopil velikih mastodontov – »živih mrtvecev«. Vsi bi imeli velike infrastrukturne projekte, ker bi se modernizirala dotrajana evropska infrastruktura, toda države so previsoko zadolžene, zaradi česar so fiskalno premalo fleksibilne. Državni, regijski in lokalni mikro-interesi pa večje projekte dodatno nepotrebno podražijo oziroma zaustavijo.

Če bi uporabljali zdravo kmečko pamet, bi lažje reševali težave. Sprijaznili bi se s kratkoročnim »trpljenjem« za dolgoročno izboljšanje, a kaj ko se tak način razmišljanja ne obnese in ljudje raje hitro zamenjajo politično garnituro. Še pomnite ZUJF? Vseeno pa je treba države na nek način voditi. Na tem mestu pride v igro pogled zunaj okvirjev. Če je višina dolga držav problem, naj postane rešitev. Z drugimi besedami, če so morale države v preteklosti plačevati obresti, naj jim zdaj to počno investitorji. Tako dolg postane vir dohodkov za proračun. Da se tak načrt lahko izvede, potrebujemo relativizacijo pravila centralne banke o prepovedi monetarnega financiranja ter angažiranja proračunskih strokovnjakov za vrhovne pozicije v centralnih bankah.

In glej ga zlomka. Predsednik evropske centralne banke je napovedal nadaljnje znižanje obrestnih mer in zvišanje maksimalne višine odkupa državnih obveznic na polovico. Še več, naslednja guvernerka naše centralne banke bo verjetno postala bivša finančna ministrica Francije (država z večjimi proračunskimi problemi) Christine Lagarde, pravnica, ki ni niti enega samega dneva preživela v poslovni banki, kaj šele centralni banki.

Monetarna politika (z visokimi standardi profesionalnosti) bo s tem prišla v roke fiskalnih strokovnjakov (z nižjimi standardi profesionalnosti). Vprašanje pa je, kateri standardi bodo prevladali, saj je ECB do zdaj veljala za branik suverenosti in kredibilnosti.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 10. julij 2019.

Lahko trgi še zrastejo?

 

Preprost odgovor na to vprašanje je seveda pozitiven. A ob tem je potrebno zavedanje, da je veliko dobrih informacij že vračunanih v cene in ob trenutnih razmerah se zdijo delniški trgi v nekakšni disonanci s stanjem v gospodarstvih in geopolitičnih tveganjih, ki se pojavljajo v svetu. Poglejmo glavne dejavnike. Trgovinska vojna si je vzela poletni predah, a podobno situacijo smo videli že letos zgodaj spomladi, potem pa se je situacija maja močno zapletla. Zato je predvidevanje nadaljnjega razvoja dogodkov zelo nehvaležno, vidimo pa obrise zaostrovanja retorike do Evrope. Celo bolj verjetno je odpiranje novih front kot zapiranje starih, saj Amerika in Kitajska pravzaprav nista razrešili nobene dosedanje težave, ki so izvor napetosti. Tudi FED in ECB morata upravičiti visoka pričakovanja vlagateljev. Obvezniški trgi kažejo, da vlagatelji pričakujejo tri znižanja obrestne mere, v Evropi pa eno in dodatno sproščanje likvidnosti (TLSTRO III). Ali lahko v tem okolju, sicer upočasnjene rasti, a še vedno ne tako slabih makroekonomskih rezultatov, res pričakujemo tako drastično ukrepanje centralnih bank? Če je odgovor za ECB verjetno da, pa za FED tega ne moremo reči, razen če povsem poklekne pod političnim pritiskom ameriške administracije, kar se v tem trenutku tudi zdi manj verjetno. Zato nevtralnega opazovalca vse bolj preveva občutek, da so vlagatelji od FED in ECB pričakovali preveč in s tem trg potisnili predaleč. Tretji pomemben dejavnik je obrat makroekonomskih kazalcev. Le ti se še naprej slabšajo, a se je tempo upočasnil in trenutno nakazujejo na možnost plitke recesije v Evropi, medtem ko v ZDA kaže predvsem na upočasnitev gospodarske rasti, recesija pa bi bila mogoča šele ob močnejši zaostritvi trgovinske vojne. Obrata trenda makroekonomskih kazalcev, ki bi podprl nadaljnjo rast delniških trgov, pa za zdaj ni na vidiku. Celo letošnje leto so se pričakovanja o gibanju dobičkov zniževala, zato lahko praktično celotno letošnjo rast cen delnic in vrednosti indeksov pojasnimo z rastjo vrednotenj, s čimer so delnice zgodovinsko gledano spet v območju, kjer jih definiramo kot drage. Kot zadnji pomemben faktor pa poudarimo mogoče regulatorne spremembe. Krepi se pritisk na spremembe obdavčevanja internetnih gigantov in v nekaterih primerih kar pozivi na njihovo regulacijo oziroma razbitje. Skupen imenovalec teh ukrepov je pritisk na profitabilnost in dobiček. Ker je prvih 5 uteži v globalnih in s tem ameriškem indeksu ameriških IT podjetjih (Microsoft, Apple, Amazon, Google, Facebook), imajo lahko spremembe pri glavnih utežeh v indeksih zelo velik vpliv na gibanje celotnega trga.

Pri tako razgretem trgu nas zgodovina uči, da previdnost ni odveč. Star ameriški borzni pregovor pravi, da je trg lahko iracionalen dalj časa kot mi solventni, a za povprečnega vlagatelja je v tej točki bolje zamuditi nekaj donosa in se s tem izogniti povišanemu tveganju.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 3. julij 2019.

Zlato se ponovno sveti

 

Naložba v zlato služi primarno kot »zavarovalna polica«, zato v obdobju vedno večje negotovosti (zgoraj sem pozabil omeniti še bitko za oblast v Veliki Britaniji, katere končni rezultat bo močno vplival na odločitev o odcepitvi Britanije) ne preseneča, da njegova vrednost raste. Pravzaprav je cena zlata konec preteklega tedna dosegla najvišjo vrednost v zadnjih šestih letih, kar odraža vedno večjo »živčnost« svetovne investicijske javnosti, ki išče varno zatočišče med ameriško-iranskimi napetostmi in ameriško-kitajsko trgovinsko vojno. Nižje obrestne mere bodo obvezniške investitorje »silile« v iskanje alternativnih virov zaslužka in večina tovrstnih vlagateljev v tako negotovem okolju ne bo naklonjena investiciji na delniške trge ali fizične dobrine, kot so materiali in energenti (seveda v nematerializirani »papirnati« obliki). V okolju nizkih obrestnih mer in poceni kreditov so investitorji radi posegali po nepremičninah. Glede na astronomsko rast nepremičninskega trga v zadnjih letih se vedno več vlagateljev sprašuje o vzdržnosti tega trenda oziroma celo, ali niso šle stvari morda nekoliko predaleč in je čas za tako imenovano stabilizacijo trga, kar v prevodu pomeni konec veselja in korekcijo. Edini večji naložbeni razred, ki je bil v zadnjem desetletju nekoliko na stranskem tiru, so plemenite kovine, med katerimi primat še vedno zavzema zlato.

         Vir: Bloomberg

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 26. junij 2019.

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima

 

A če svoj pogled iz dogajanja iz prostočasnih dejavnosti usmerimo v svet, se zdi, da je neke navidezne gotovosti vse manj. Kjer nam svetovni in regijski voditelji z nihilistično strategijo vladajo. Delovanje v kaosu je postalo modus operandus. Kot primer bi lahko navedel napovedane ameriške carine Mehiki in Kitajski, iskanje novega vodje konservativcev v Veliki Britaniji, politično preigravanje v Italiji ter problem »prikrojevanja« novic.

Vse omenjeno ima močan vpliv na vrednosti finančnih sredstev. Cene delnic, obveznic in drugih inštrumentov so namreč izpeljane na podlagi pričakovanj gibanja njihovih denarnih tokov v prihodnosti. Bolj ko je prihodnost pričakovana, večje je zaupanje v ceno danes. V trenutni realnosti pa menim, da je izjemno težko napovedati poslovanje podjetij, držav, saj se dogajajo številne sočasne revolucionarne spremembe. Od tehnoloških do geopolitičnih. Da je trg vseeno stabilno miren, pa so tu centralne banke kot zadnji branik finančne stabilnosti.

Tipičen primer je komunikacija predsednika Trumpa v primeru carin z Mehiko. Njihova napoved je prišla dokaj nepričakovano. Tudi sam »mikrotiming« je bil zanimivo izbran. Na podlagi te novice je delniški trg globalno zanihal navzdol. Sledila so zasedanja centralnih bank po svetu, ki so kot odgovor na eskalacijo trgovinskih vojn trgu sporočile, da so pripravljene spet na denarno stimulacijo. Ko je ameriški predsednik dobil, kar je hotel, pa je svojo retoriko spet na hitro omilil, kar je vodilo v rast delniških tečajev. Vse bolj se zdi, da je obstoječi predsednik bolj trobilo globalnih finančnih špekulantov kot branik ideala Amerike. Vse bolj bode v oči, da grozi predsedniku Kitajske Xiju, da bo še dodatno ocarinil blago iz Kitajske, če ne bo prišlo do sestanka ali dogovora na vrhu G20 konec meseca junija.

A v svetu prepiranja, je samo en zmagovalec. To pa je največji globalni finančni trg: obvezniški, ki v vsem tem obdobju konstantno raste. Na podsegmentu v Evropi že onkraj nekih normalnih meja. Nemčija se že zadolžuje za deset let po letni obrestni meri -0,25, kar je tudi zgodovinsko najnižji nivo. Vprašanje pa ostaja, ali je to vzdržno dolgoročno ali pa odraža samo nori strah vlagateljev. V takem času je dober finančni nasvet vreden suhega zlata.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 12. junij 2019.

Mehiška zaseda

Uvedba 5 odstotnih carin na celoten mehiški izvoz v ZDA z 10. junijem in potem dvig za 5 odstotkov vsak mesec do ravni 25 odstotkov kot odgovor na slab mehiški nadzor meje se zdi slaba šala, a je žal ukrep resničen in bo verjetno tudi udejanjen. Mehika pri nadzoru meje z ZDA ter v boju s karteli še nikoli ni bila uspešna, zato so pričakovanja, da bi jim to uspelo doseči v naslednjih treh mesecih in se izogniti carinam, precej iluzorna. Po drugi strani so napovedali enake carine predvsem na ameriške kmetijske izdelke. Če bi obe strani uvedli polne carine, bi to odneslo približno 2,5 odstotka dobička podjetij iz S&P 500. To sicer še ni dramatično, a nekatere industrije bi bile zelo močno izpostavljene, na primer avtomobilska, saj so podjetja v Mehiko sistematično selila proizvodne obrate že zadnjih 30 let. Tem panogam grozi upad dobičkov v višini 10 odstotkov in več. A težave se ne končajo tu. So širše. Problematičen nadzor meje se zdi izgovor. Vse bolj očitno postaja, da ameriška administracija pritiska na podjetja, naj preselijo proizvodnjo nazaj v ZDA. To pa zahteva izredno veliko časa, prilagajanja in stroškov. BMW je na primer ravno odprl novo tovarno v Mehiki, v katero je investiral več kot milijardo evrov. Nekateri deli tudi po 20-krat prečkajo mejo, ko jih dograjujejo, preden končajo kot končni del v avtomobilu in s tem pri kupcu. Mehiški izvoz v ZDA je lani presegel 350 milijard dolarjev, letos pa kaže, da bo Mehika nadomestila Kitajsko in postala največji ameriški zunanjetrgovinski partner.

Je to priložnost za Evropo? Ne. Trump je prejšnji mesec izjavil, a mediji niso pograbili novice, da je Evropa najhujša kršiteljica trgovskih pravil, hujša od Kitajske. To je očiten znak, da bo slej ko prej na vrsto prišla tudi Evropa, ki žal s svojo politično šibkostjo in razdrobljenostjo nima nikakršnih možnosti v pogajanjih z ZDA. Evropejci, namesto da bi se pripravljali na trgovinski napad ZDA, bodo naslednje tri ali šest mesecev v brezvladju sestavljali novo barvno koalicijo oziroma bruseljsko birokracijo, ki jo Trumpova administracija zaničuje skoraj tako kot iransko vodstvo. Očitno je, da bodo v srčiki trgovinskega spopada zopet avtomobili. Tisti avtomobili, ki predstavljajo 20 odstotkov slovenskega izvoza in ki so v preteklih letih gnali naš izvoz in gospodarsko rast. A žal tudi naše koalicije tega darila niso pospremile z reformami, ampak s kupovanjem časa. Časa, ki ga bo v naslednji krizi zmanjkalo.

Zato je vse več oči zopet uprtih v FED in ECB. Osnovni scenarij že predvideva rez obrestnih mer v ZDA še v letošnjem letu. Obvezniški trgi v ZDA nakazujejo dve znižanji, donosnost 10-letne obveznice pa se hitro približuje 2 odstotkoma. Medtem je donosnost nemške 10-letne obveznice upadla na rekordno nizko vrednost pod -0,2 odstotka. Vse to kaže, da vlagatelji bežijo iz tveganih naložb v varne in da pričakujejo, da bosta FED in ECB pospešila tiskanje denarja. A vprašanje je, ali bo enako zdravilo delovalo tudi tokrat. Trgi se zaradi poceni denarja še držijo relativno dobro, a pričakujem, da se bodo kmalu pojavile razpoke in s tem zanimive vstopne točke za dobre nakupe na delniških trgih.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 5. junij 2019.

Tehnološka vojna

Vendar so številke nekoliko zavajajoče. Če bi šteli samo prebivalce, ki živijo v mestih, bi BDP na prebivalca znašal precej več. Danes so na okoli 30 odstotkih BDP na prebivalca, če primerjamo z ZDA, v naslednjih desetih letih bodo razliko zmanjšali še za dobrih deset odstotnih točk. Vidimo, da so prišli do točke, ko se gospodarska rast ohlaja, vseeno pa še vedno rastejo z okoli šestimi odstotki. Ključ rasti naslednjih deset let je tehnološki razvoj na vseh področjih. Cilj naslednjega obdobja je vzpostaviti lastna podjetja, ki bodo primerljiva s podjetji na zahodu. Vse pa se začne pri tehnologiji in znanju ljudi. Vemo, da veliko kitajskih študentov študira v tujini in da se izboljšuje tudi domači šolski sistem. Dobivajo prva tehnološka podjetja, ki bodo v razvoju primerljiva z ameriškimi. Tehnologija pa prodira tudi v druge panoge, od avtomobilske do zdravstva in kmetijstva. Za nadaljevanje uspešne rasti potrebujejo prav to. Vse bolj se kaže, da je trenutna želja ameriške administracije, v prvi vrsti Trumpa, da poskuša ta razvoj vsaj nekoliko upočasniti. Blokada in kasneje tudi deblokada Huaweija ter vsesplošna medijska vojna kot tudi nepripravljenost na pogajanja to tezo samo potrjujejo. Američani so še vedno trdno v sedlu, kar se globalne alokacije denarja in medijskega prostora tiče. Tako so trenutno zmagovalci v tej vojni. Kitajski delniški indeks je v zadnjem mesecu padel za kar 6 odstotnih točk več kot ameriški. Prav tako podatki kažejo, da ima trgovinska ali tehnološka vojna precej večji vpliv na kitajski kot ameriški BDP. V primeru carin v višini 25 odstotkov na celoten uvoz se BDP Kitajske zniža za 1 do 1,5 odstotne točke, ameriški za okoli 0,3 do 0,5 odstotne točke. V primeru nadaljevanje spora v smislu omejevanja tehnologije pa so lahko posledice precej bolj kompleksne in težko kvantificirane. Globalna veriga je na tem področju precej bolj zapletena. Kar smo lepo videli v ponedeljek tudi na delniških trgih. Evropski polprevodniki so kljub temu, da so glede na delež prihodkov do Huaweija izpostavljeni v rangu od 2do 5 odstotkov, strmo upadli. Pretirana reakcija kaže na to, da vstopamo v komplekse izračune, ko težko ovrednotimo, kakšne so lahko posledice nadaljevanja spora s Kitajsko.

Na krajši rok se trenutno kaže, da vse niti igre držijo v rokah Američani in da bodo v svoji nameri tudi uspešni. Na malo daljši rok pa se jim bodo višje cene uvoza poznale pri nižji kupni moči. Kitajski razvoj pa bo prav tako šel naprej in po tej bitki bodo verjetno še močnejši.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 22. maj 2019.

Pričakovana donosnost se je za polovico zmanjšala

Ob omenjenih pojmih pa se prikrito nasmihajo investitorji v obveznice. Obveznice na finančnih trgih spadajo med varnejše oblike naložb. Slovenci, ko gre za naš denar, ljubimo varnost. Na neki način je zato čudno, da še nismo odkrili omenjenega naložbenega razreda. Povprečno poznamo samo depozit na banki, ki opravlja zgolj funkcijo nominalnega ohranjanja premoženja. Realno pa je že skoraj desetletje izgubarska naložba, saj donosnost ne pokriva inflacije.

Vzrokov, zakaj je tako, ni treba iskati dolgo, samo hitro je treba preleteti komunikacije naše centralne banke. Guverner Mario Draghi že dolgo sporoča, da vodi super sproščeno denarno politiko s ciljem inflacije blizu dveh odstotkov in spodbujanja evropskega gospodarstva. S ključnimi obrestnimi merami pod nič odstotki ni treba biti raketni genij, da potrdimo tezo zgornjega odstavka.

Zakaj pa so obveznice drugačne od depozitov? Obveznice zagotavljajo poleg obrestnega prihodka tudi rast kapitalske osnove. Zadnja seveda ni zajamčena, a ob vse večjih negotovostih in stagnaciji gospodarstva se povpraševanje po obveznicah zelo poveča, saj si investitorji želijo varnosti. Posledično pa spodbudi rast cen obveznic in padec zahtevanih donosnosti. Slabe novice so torej dobre novice za lastnike obveznic.

In obratno? Ne nujno, ker so na trg s svojim programom zdaj standardne nestandardne denarne stimulacije (QE) vstopile centralne banke. V kvantitativnem sproščanju namreč uspešno preprečujejo razprodaje obveznic. V zadnjem času opazujemo, koliko dobrih podatkov je potrebno za rast zahtevanih donosnosti (slabo za obveznice) in kako malo slabih je potrebnih za padec le-teh (dobro za obveznice).

Zanimiv primer je Slovenija, ki je skoraj evforično pohitela z izdajo nove desetletne obveznice na začetku leta in bo v prihodnjih letih za izposojen denar plačevala dobrih 1,15 odstotka na leto. Novice iz prvega odstavka pa so vplivale na za polovico manjše zahtevane donosnosti. V primeru nove zadolžitve bi za izposojen denar danes plačevala samo še okoli 0,55 odstotka na leto. Omenjeno bi ob prodaji danes pomenilo 6,4-odstotni donos. Seveda pa ne moremo vsega pripisati makro stanju trga. Približno tretjino znižanja donosa bi pripisali tudi izboljšanju dojemanja izdajatelja Slovenije na finančnih trgih, saj se je pribitek na obrestno zamenjavo znižal s 34 bazičnih točk na dobrih 11.

Seveda pa ni vse zlato, kar se sveti, in obveznice imajo lahko tudi svoje slabe dni. Primer bi lahko bil zadnji kvartal lanskega leta, ko so centralne banke prvič testirale okolje kvantitativnega zategovanja (nasprotje od QE), a je razprodaja na delniških trgih hitro vodila v spremembo politike. Kljub vsemu bode v oči oportunitetna izguba tičanja v depozitih tipičnih slovenskih vlagateljev. Zato je zelo smiselno razmisliti o razpršitvi svojega premoženja. Še posebno ob predpostavki, da globalne centralne banke razmišljajo tudi o precej negativni obrestni meri ob naslednji krizi.

                Vir: Bloomberg in lastni izračuni

 

Objavljeno v časniku Delo, 20. maj 2019.

Na obvezniškem trgu nič novega!

Vprašanje, zakaj se toliko opazovalcev obvezniških trgov moti, pa ostaja. Sam bi odgovore iskal v dveh kategorijah.

Prvič, ponudba in povpraševanje. Z nastopom velike recesije pred dobrim desetletjem so se države zadolžile, da so pomagale pospešiti okrevanje in sanirati svoj finančni sistem. Da pa ne bi zmanjkalo kupcev, so v igro odkupovanja vstopile centralne banke, ki so presežek izdanih obveznic nakopičile v svojih bilancah.

Z okrevanjem ekonomij se je večina držav začela razdolževati. Nemčija je znižala svoj dolg v BDP s 85 odstotkov leta 2011 na 60 odstotkov konec leta 2018. Na drugi strani centralne banke še vedno v povprečju neto dokupujejo državne papirje. S tem pa sistemsko znižujejo obrestne mere. Še najbolj se to kaže ob objavah izjemno dobrih makroekonomskih podatkih, ki bi morali voditi v razprodajo obveznic, zahtevana donosnost pa se dvigne samo za nekaj 20 bazičnih točk. Na drugi strani pa že prvi slab podatek z neverjetno lahkoto zniža prej omenjen dvig.

Drugič, teoretski koncept denarne politike. Vse bolj jasno postaja, da je obstoječa formula delovanja centralnih bank pod močnim pritiskom oziroma vprašanjem. Ideja dvigovati obrestne mere v dobrih časih in jih znižati v slabih je zelo dobro delovala v preteklem stoletju, a je žal v zadnjem času zadela ob zid, ki ga bo težko preplezati. Centralne banke so v zadnji krizi ostale brez pravega orožja, saj ni mogoče dvigniti obrestnih mer na ustrezno visoke ravni, da bi jih v recesiji spet lahko znižali, saj so blizu ničle.

Pogoj, ki bi moral biti izpolnjen, je, da bi v družbi sprejeli koncept negativnih obrestnih mer. Torej bi nam moralo biti povsem sprejemljivo, da nam banka z računa vzame tudi 6 odstotkov na leto. V tem primeru tudi obvezniški bik ni ogrožen še naslednje desetletje. A pojavlja se več indicev, kot so potencialni novi člani ameriške centralne banke, da se bližajo spremembe politike. Nekateri zagovarjajo tiskanje denarja za financiranje vlade, spet drugi zlati dolar. Vsaka resna razpoka kredibilnosti pa lahko bika v hipu ubije. Iz tega naslova je pragmatična zadržanost še najbolj smiselna in moj stil upravljanja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 15. maj 2019.

Rekord v ZDA – dvojni vrh?

Rast v ZDA je predvsem posledica napovedi bolj ohlapne denarne politike v ZDA, v zadnjem mesecu pa so štafeto rasti prevzela predvsem boljša pričakovanja o rasti ameriških podjetij ter višjih dobičkih. Optimizem potrjujejo tudi podatki za poslovanje v prvem kvartalu leta 2019, saj je po dveh tretjinah objav skoraj 80 odstotkov ameriških podjetij preseglo pričakovanja, povprečno pa so rast dobičkov presegla za 7 odstotkov, rast prihodkov pa za skoraj 0,2 odstotka. Američani kot mojstri komunikacije so sicer pred tem konec leta pravočasno znižali pričakovanja, a tudi primerjava prvega kvartala leta 2019 z enakim obdobjem v letu 2018 kaže na skoraj na triodstotno rast dobičkov in štiriodstotno rast prihodkov. To v praksi nakazuje na nekaj nižje marže, a ker je trend poslovanja pozitiven, to vnaša optimizem na borze. V luči teh podatkov tudi zadnja objava rasti ameriškega BDP za prvi kvartal v višini 3,2 odstotka ni nobeno presenečenje. A vso to idilo dobrih podatkov je prejšnji teden nekoliko zamajal FED, ki je izjavil, da za zdaj ni razlogov za znižanje obrestnih mer, kar so nekateri analitiki že naglas pričakovali. Dodatne skrbi pa je povzročil Trump minuli konec tedna, ko je tvitnil, da bo dvignil carine na 200 milijard kitajskega izvoza v ZDA iz 10 na 25 odstotkov, preostanek 325 milijard, ki za zdaj ni obremenjen s carinami pa bo »kmalu« tudi obremenjen s 25-odstotno carinsko stopnjo. To kaže na zaplete v trgovinskih pogajanjih, čeprav so bile vse novice v zvezi s pogajanji v zadnjih mesecih zelo pozitivne. Ali gre le za dodaten pritisk na kitajske pogajalce ali pa pogajanjem dejansko slabo kaže, bomo videli 10. maja. Problema nimajo le Kitajci, saj že dosedanje sankcije vnašajo nemir v ameriško politiko in še posebej med republikance, tako da bi dodatne trgovinske ovire te nesporazume le še poglobile. Mogoče pa Kitajci pričakujejo, da bo Trumpov pokerski »blef« razpadel sam od sebe.

Vmes je med kladivom in nakovalom Evropa. Čeprav so evropske delnice od začetka leta zaostale za rezultatom ameriških sestričen za približno štiri odstotne točke, pa je bil ta zaostanek eden manjših v zadnjem obdobju, poleg tega pa se je v zadnjem mesecu optimizem nadpovprečno okrepil tudi v Evropi. Rezultati poslovanja nekoliko zaostajajo za ZDA in poročala je šele polovica evropskih podjetij, a tudi v Evropi vidimo pozitivna presenečenja. Rast dobičkov podobno kot v ZDA presega pričakovanja za dobrih 7 odstotkov, prihodkov pa za 0,5 odstotka. V primerjavi z enakim kvartalom lani so evropska podjetja nekoliko slabša kot ameriška, a kljub vsemu je optimizem okrepil delniške tečaje. Še posebej v Evropi razveseljujejo boljši podatki iz finančnih družb, kjer je bil rezultat v letu 2018 (poleg tehnologije) eden glavnih razlogov za zaostanek Evrope za ZDA. A tudi v Evropi trgovinska pošast dviga svojo glavo. Nedavni tviti Trumpa na temo subvencij evropskemu proizvajalcu letal Airbusu, ki roko na srce niso neresnične, a tudi ZDA subvencionirajo Boeing, kažejo na nadaljevanje trenj. Vprašanje je, kaj lahko prinesejo prihajajoče evropske volitve. Največja skrb je, da bo zmanjšana moč dosedanjih velikih blokov v evropskem parlamentu in okrepitev nekaterih novih prinesla status quo in s tem še počasnejše razreševanje težav. S tem pa ima Evropa zelo slabe izkušnje. Zato je na tem mestu pametno ponoviti staro vlagateljsko modrost. Nihče še ni bankrotiral, če je z mize pobral del dobička. Visoke donose v zadnjih mesecih se izplača izkoristiti za prestrukturiranje portfelja in zmanjšanje tveganja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 8. maj 2019.

Spogledovanje z novimi vrhovi

Gledano s psihološkega vidika je trenutno manjša verjetnost za hiter preboj na višje vrednosti. Večja verjetnost je, da se trgi nekoliko ohladijo. To nekako nakazuje tudi nizka nihajnost, ki smo je bili deležni v začetku letošnjega leta. Ta je namreč ena najnižjih v zadnjih devetdesetih letih. Prav tako večjega padca kot dobra dva odstotka letos ne poznamo, kar je še ena redkost v zgodovinskem kontekstu. Pred nami pa sta dva meseca, ki zgodovinsko gledano nista najbolj pisana delniškim trgom. V maju in juniju namreč delniški trgi zelo težko pridobijo vrednost, vsaj tako pravi zgodovina. Nekako se nakazuje, da delniški trgi potrebujejo predah. Ali bo to tudi nakupna priložnost, pa potrebujemo še nekaj več informacij. Pogledamo lahko, kako ameriška podjetja porabljajo denar, ki ga generirajo. V letošnjem letu bodo generirala okoli 3000 milijard dolarjev prostega denarja. Okoli 26 odstotkov ga bodo namenila investicijam, okoli 12 za raziskave in razvoj. Podoben odstotek gre za prevzeme. Preostalo, v letošnjem letu je ta številka slabih 50 odstotkov, pa se vrne lastnikom podjetja. Bodisi v obliki dividend ali v obliki nakupov lastnih delnic. V zadnjem letu se pojavljajo članki, ki govorijo, da ameriška podjetja ne vedo oziroma ne vidijo več priložnosti za rast ter da posledično vračajo preveč denarja delničarjem. Če pogledamo zadnjih 13 let, pa vidimo, da je odstotek, ki ga podjetja vrnejo lastnikom, sicer res rekorden, vendar ni ekstremen. Povprečje zadnjih 13 let znaša namreč 43 odstotkov. Večje težave imajo podjetja v nekaterih drugih delih sveta, kjer prostega denarnega toka za delničarje zmanjka.

Na krajši rok se zdi, da je verjetnost za delno ohladitev najvišja. Kakšne večje drame pa glede na stanje ameriške ekonomije, vrednotenj in stanje podjetij ni pričakovati. Lahko pa se zgodi tudi takojšnje nadaljevanje pozitivnega gibanja, vendar temu pripisujem manjšo verjetnost. Na srednji rok pa pozitiven moment ostaja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 24. april 2019.