Po domače povedano, Evropska centralna banka bo še najmanj dve leti zagotavljala poceni denar oziroma skrbela za nizke obrestne mere. To seveda pomeni, da predvsem dobra oziroma željna inflacija ne dosega ciljev, gospodarska rast, predvsem v Zahodni Evropi, pa ostaja šibka. Temu lahko dodamo še negotovosti okoli brexita in takšna odločitev evropskih centralnih bankirjev ne bi smela presenetiti nikogar več. Kakšne so implikacije tega ukrepa za delniške trge, predvsem za Ljubljansko borzo?

Matematika je jasna, torej najprej zapišemo dejstva. Dividende družb, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, so se že lani sukale od 5 (Petrol) do 14 odstotkov (Telekom). Lansko poslovanje, ki se odslikava v letošnjih dividendah, je bilo še boljše. Zavarovalnica Sava je, denimo, imela kar 38 odstotkov višji čisti dobiček kot v letu 2017 in po zdaj znanih podatkih v borznem indeksu SBI TOP ni podjetja, ki bi lani ustvarilo manjši dobiček kot leto prej. Tako lahko z veliko gotovostjo zapišem, da kljub trenutno še ne objavljenim predlogom letošnjih izplačil dividende ne bodo nižje kot lani.

Petrol, ki je že sporočil predlagano dividendo v višini 18 evrov po delnici, bo tako izplačal dva evra ali dobrih 12 odstotkov več kot lani. Pri tržni ceni delnice, ki kotira na Ljubljanski borzi, to pomeni več kot petodstotni donos. In Petrol tradicionalno izplačuje eno izmed slabših dividend med borznimi blue chipi.

Če se zdaj vrnemo na začetek tega zapisa, se lahko spomnimo, da bančni depoziti danes ne prinašajo tako rekoč nobenih obresti in tako bo vsaj še prihodnji dve leti. Vendar pa ta finančna anomalija na Ljubljanski borzi ni nekaj novega, temveč je to realnost, ki traja že nekaj let. Apatija vlagateljev, ki lastnikom slovenskih delnic prinaša v primerjavi z alternativnimi naložbami nadpovprečne donose že nekaj let, je težko razumljiva racionalnim finančnikom. Na razvitih trgih se tovrstna arbitraža zapira z odkupi lastnih delnic, za katere ob takšnih izrednih okoliščinah kotirajoče družbe namenjajo tako rekoč večje zneske kot za investicije v nove proizvodne kapacitete. Odvisno seveda od razlike med tržno vrednostjo in tisto, ki jo lastniki (delničarji) ocenjujejo za pravo.

Te miselnosti na žalost v Sloveniji ni, saj ni pravih lastnikov naših paradnih konjev, manjšinski delničarji pa proti državnim lastnikom (skladom) praviloma nimajo nobene moči. Za ilustracijo lahko napišemo, da so odkupi lastnih delnic formalnopravno omogočeni, vendar se kljub takim sklepom ne izvršujejo. Žalostna primera opisanega stanja sta Petrol, še bolj pa Cinkarna Celje. Zadnja ima na bančnih računih desetine milijonov evrov, ki prinašajo negativne obrestne mere oziroma v najboljšem primeru ničelni donos. Sklep skupščine Cinkarni Celje omogoča kupovanje lastnih delnic po cenah od 250 do 300 evrov, vendar uprava skupščinski sklep ignorira. Vsak finančno celo nepismen bralec najbrž ve, da je približno desetodstotni dividendni donos, ki ga prinaša delnica Cinkarne Celje, višji od ničelne ali celo negativne obrestne mere, ki jo za svoj depozit dobi družba na banki.

Objavljeno v časniku Delo, 18. marec 2019.

Ko smo že pri negativnih obrestnih merah, lahko v Evropi opazujemo, da je to postalo kar nova normalnost. Če smo še pred časom lahko pričakovali, da bo leto 2019 leto normalizacije obrestnih mer, bi nas zdaj to že močno presenetilo. Zahtevane donosnosti različnih ročnosti, ki se v zadnjih dneh približujejo dnu, nekako sporočajo zgodbo, da bo do splošnega krčenja evropske ekonomije prišlo prej, preden bi ECB prvič dvignila svoje obrestne mere. Če je Italija zaradi političnega kaosa že zdaj v tehnični recesiji, se ji je Nemčija izognila za kakšen milimeter. Glede na evropske indekse zaupanja pa lahko v naslednjih kvartalih pričakujemo, da bo sledila še marsikatera država. V javnofinančnem smislu bi si v Sloveniji mogoče želeli, da nova vlada ne bi tako pohitela z dvigi svojega načrtovanega trošenja. Majhno odprto gospodarstvo je še toliko bolj odvisno od globalnih tokov.

Ni treba biti doktor znanosti, da razumeš, da lahko v primeru recesije naših največjih dveh trgovinskih partneric nekaj podobnega pričakujemo tudi v Sloveniji. Verjetno se marsikateri podjetnik že sprašuje, od kod padec naročil. A ko se že napovedi mračijo, lahko politiki izkoristijo svoj trenutek. ZDA, Kitajska in EU lahko dosežejo neki dogovor in za nekaj časa zaprejo poglavje trgovinskih vojn. Logični preblisk bi se moral zgoditi tudi v Veliki Britaniji, katere nadzorovani izstop iz EU (oziroma vztrajanje v Uniji) bi evropske ekonomije postavil nazaj na tirnice rasti, ki so posledično tudi garancija za mir. V tem svetu negotovosti se je še enkrat izkazalo, da staviti na enega konja ni nikoli dobro. Misliti strateško pa je modro.

V zadnjih kvartalih »dol-gor« je glavno vlogo odigral dobro razpršen portfelj, oblikovan na podlagi ciljev, časovnega horizonta in drugih omejitev varčevalca. Slednje je tudi v prihodnosti na mestu, saj daje desko (podporo) za surfanje.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 20. februar 2019

Vlagatelji v ZDA so ugotovili, da je bila slika, narisana v decembru, preveč črna. Gospodarski podatki so se nekoliko umirili in napovedi podjetij znižale, a recesija v letu 2019 je komaj verjetna. Po drugi strani je FED napovedal zaustavitev dvigov obrestne mere, kar je razmere na denarnem trgu obrnilo na glavo. Tudi Goldman Sachs je ta teden obrnil ploščo in zopet priporoča tudi nakupe delnic podjetij z bolj slabo obstoječimi bilancami, saj so se pričakovanja glede bodočih obrestnih mer temeljito znižala. Tudi ECB je znižala pričakovanja analitikov in morebiten manjši dvig obrestnih mer se odmika proti koncu leta 2019. Tudi gospodarski podatki so v Evropi slabši in so se poslabšali bolj kot v ZDA. Italija je že v recesiji, tudi Nemčiji ne kaže bistveno bolje, Francijo stiska stavka rumenih jopičev, tako da je razpoloženje vlagateljev na stari celini precej slabše kot čez lužo. Rezultate tega vidimo predvsem na delniških trgih, kjer se zopet krepi zaostanek evropskih delnic za ameriškimi. Marca nas čakajo novice o trgovinskem dogovoru med ZDA in Kitajsko. Lahko se zgodi, da bo to klasičen dogodek »kupi govorice, prodaj novice«. Se pravi, da je bil čas za nakup v začetku januarja, ko so prišle na trg prve pozitivne novice o trgovinskih pogovorih, ko bo znana vsebina pogovorov in dogovora, pa je čas za prodajo. Če pride do dogovora med ZDA in Kitajsko in se trg odzove negativno, bo to verjetno nakupna priložnost za zamudnike, medtem ko bi neuspešen dogovor znova prinesel negotovost in verjetno testiranje borznih nivojev s konca decembra. Po drugi strani bomo v Evropi priča »prestavljenemu« brexitu, kar je boljša izbira, kot trdi brexit, a vseeno prinaša le prelaganje problema v bližnjo prihodnost, kar ob obilici prtljage, ki jo vlači s seboj evropski delniški trg, ne vzbuja zaupanja.

Dogovor ZDA in Kitajske bi ob že predstavljenih makroekonomskih ukrepih Kitajske pomenil nakupni signal za trge v razvoju, še posebej Kitajske. Vrednotenja na teh trgih so privlačna, likvidnost se je zaradi ustavitve dvigovanja obrestnih mer FED močno popravila, če se razreši še vprašanje trgovinske vojne, bo to pozitiven signal tako za gospodarstvo kot tudi lokalni delniški trg. Obetata se nam dva zelo zanimiva meseca, ki bosta v borznem smislu verjetno definirala letošnje leto. A bo za lepe donose treba hitro odreagirati, saj se lahko, kot kažejo izkušnje s konca lanskega oziroma začetka letošnjega leta, stvari odvijejo zelo hitro. Zato je odgovor na naslov današnje kolumne klišejski. Oboji imajo priložnost zaslužiti, izgubili bodo tisti, ki jih sploh ne bo zraven.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 13. februar 2019.

A na človeško nesrečo se od obljub ne da živeti. Vsak sistem se na neki točki zlomi in se sreča s stvarnostjo. Dlje časa ko si zatiskamo oči, močnejši je katapult sprememb. Če se samo spomnimo razpada Sovjetske zveze. V tem kontekstu tudi kritika avtokracije, ki preprečuje spremembe že sama po sebi. Verjetno bolj na mestu je rek kuhaj žabo počasi in v tem duhu bolj demokratična ureditev oblasti, ki omogoča počasno puščanje krvi. Blago filozofsko razpravo bi zdaj usmeril v razumevanje finančnih trgov.

Dokler so bile centralne banke odločene posegati na trg, so se v večini investitorji postavili v pozicijo ne bori se proti centralni banki in investiraj z njo. Se je pa v letu 2018 zgostilo toliko človeških odločitev, ki so na eni strani dale ameriški centralni banki več razlogov za hitrejše zategovanje monetarne politike (davčna reforma), na drugi strani pa so konec leta eskalacija trgovinske vojne, kaos okoli brexita in republikanska izguba spodnjega doma parlamenta poslabšali pričakovanja trga. Ker pa Fed ni takoj prisluhnil melodiji trga in je nadaljeval dvige obrestnih mer tudi v decembru (na 2,5 odstotka), je na trgu zavladala manjša panika. A z novim letom je Fed v govorih svojih vodilnih spet uskladil svojo frekvenco s trgom in nakazal, da bi bilo mogoče smiselno za nekaj časa ustaviti cikel dvigovanja obrestnih mer. Tisti, ki smo dobro poslušali zadnjo novinarsko konferenco, pa smo lahko ugotovili, da so zdaj obrestne mere na spodnjem nivoju nevtralnih. Vsak nadaljnji dvig bi tako dejansko začel zavirati ekonomijo. Ravno neskladje trga in Feda pa je omogočilo, da so se vrednotenja delnic znižala in s tem omogočila varčevalcem bolj smiseln vstop na kapitalski trg. Ni tudi nujno, da se bodo vsa prej omenjena tveganja zgodila. Vse več se namreč bere, da Kitajska in Amerika iščeta rešitev za trgovinski dogovor, kot se tudi britanska tragikomedija počasi razpleta in se povečuje možnost za dosego nekega dogovora. V Evropski centralni banki pa se začenja bitka za nove voditelje. Mandat poteče kar trem članom predsedstva (Praetu maj, Cœuré december in guvernerju Draghiju oktobra). Če je veljal Draghi za precej avtoritarnega voditelja, bi znal novi guverner prinesti s seboj drugačno energijo in s tem tudi drugačno oblikovanje denarne politike. V tem duhu pa je smiselno aktivneje bedeti nad svojimi prihranki.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 23. januar 2019.

Tako lahko vseeno mirne duše zapišemo, da se je vlaganje v delnice leta 2018 izplačalo. Obrestne mere za depozite v bankah so namreč še vedno blizu ničle, tisti premožnejši pa morajo za večje vsote, ki ležijo na bančnem računu, celo plačati.

Pa vendar je do poletja bilo vse videti še precej boljše. SBI TOP je že do maja zrastel za skoraj 12 odstotkov in presegel mejo 900 točk. Hladen tuš pa so prinesle volitve. Zmagovita levo-sredinska koalicija tradicionalno ni naklonjena privatizaciji, dodaten šok pa so povzročile ideje o spremembi oziroma zvišanju davčnih stopenj na kapitalske dobičke. Mali vlagatelji so se jeseni tako postavili v prodajno vrsto in indeks je ubral pot navzdol.

Da pa le vse ni bilo tako črno, je novembra poskrbela prva prodaja delnic NLB. Čas prodaje je bil, kot smo že pisali, zelo slab. Turbulence na razvitih trgih zaradi ohlajanja globalnega gospodarstva in zvišanje obrestnih mer ameriške centralne banke so po letih bikovskega trenda prinesle volatilnost na borze in začetek umikanja večjih igralcev iz delnic. Kljub temu je IPO NLB uspel, Slovenski državni holding pa je zaradi velikega povpraševanja prodal večji paket od pričakovanega. Višja cena od pričakovane se je presenetljivo oblikovala, ko je delnica začela kotirati na borzi v Londonu in Ljubljani.

In kaj pričakujemo v novem letu? Do marca bo najverjetneje znano, ali bo napenjanje mišic na relaciji ZDA–Kitajska vodilo v trgovinsko vojno. Kitajsko gospodarstvo se v nasprotju z ameriškim ohlaja. To že čutijo v njihovi največji evropski zunanjetrgovinski partnerici Nemčiji, kjer je BDP v tretjem četrtletju celo malenkostno upadel. Posledično se bo to v nekaj mesecih poznalo tudi pri nas. Napovedi do leta 2020 so za naše gospodarstvo sicer še vedno pozitivne, vendar se to v globalnem okolju lahko zelo hitro spremeni.

Dejstvo je, da so slovenske delnice zelo poceni po vseh finančnih pokazateljih, dividende pa bodo tudi letošnje poletje verjetno visoke. Obrestne mere za depozite na bankah bodo ostale na podobni ravni, kot so bile lani, tako da bodo škarje donosnosti dividend na eni strani in depozitov na drugi široko odprte.

Smer borznih tečajev bodo tako narekovala pričakovanja o gospodarski aktivnosti. Zaradi ohlajanja globalnega gospodarstva mnogi pričakujejo novo recesijo v prihodnjih dveh letih. Za to trenutno ni nobenih trdnih dokazov. Seveda je glede tega utemeljen pregovor, ki pravi: Kogar je kača pičila, se boji že zvite vrvi.

Objavljeno v časniku Delo, 14. januar 2019.