Zlata doba kobalta

Pri proizvodnji litij-ionskih baterij trenutno ne poznamo elementa, ki bi bolj povečal energijsko gostoto kot nikelj, ki pa ga najbolje »stabilizira« ravno kobalt. S časom se bo zagotovo tudi to spremenilo, a kot kaže zdaj, znanstvenikom vsaj še nekaj desetletij ne bo uspelo izumiti boljšega recepta, kar pomeni, da se začenja med proizvajalci baterij prava mala bitka za (nemoteno) dobavo kobalta, ki izmed obeh navedenih elementov velja za bolj »redkega« (kobalt je po tem kriteriju še vedno zelo daleč od zlata ali platine). Smer, kako bi lahko v prihodnje izgledala dolgoročna pogodba o dobavi kobalta, bi nam lahko pokazala nedavno sklenjena terminska pogodba za dobavo kobalta, podpisana med brazilskim rudarskim gigantom Vale in kanadskima podjetjema Wheaton Precious Metals in Cobalt 27 Capital. Vale bo v zameno za (skoraj) ekskluzivno dobavo kobalta od januarja 2021 naprej od navedenih podjetij letos prejel 690 milijonov ameriških dolarjev. Večina sredstev bo namenjena širitvi rudarskega kompleksa v kanadskem Voisey’s Bayu, kjer je Valetov obrat za proizvodnjo niklja (spomnimo, kobalt je stranski proizvod pri pridobivanju niklja). Tovrstni terminski posel bi lahko postal šablona za preostale tržne udeležence. Že dlje časa je jasno, da avtomobilski giganti kot so BMW, Tesla in Volkswagen, aktivno raziskujejo podobne scenarije, s katerimi bi si, prvič, zagotovili dolgoročno oskrbo in, drugič, iz dobavne verige izključili posrednike ter tako znižali nabavne stroške.

 

Dimna zavesa

 

Pa naj bo vlada leva, desna ali pa sredinska. Če pa pustimo politikantstvo ob strani, je za javnofinančno stabilnost (in lepšo prihodnost) predvsem pomembno nadaljevanje zniževanja dolga v BDP (kljubovanje sindikatom javnega sektorja) in izvajanje reform v smeri odpiranja prostora višji gospodarski rasti (brez ekonomsko nesmiselnih velikih projektov). A kljub vsemu Sloveniji do naslednje recesije verjetno ne bo hudega. Zato bi bila kakršna koli negativna »politična« napaka, ki bi zadišala po jugu Evrope, strel v koleno.

Še posebej ob vzponu italijanskih populistov, ki so po porodnih krčih oblikovali vlado. Že ob prvih resnih omembah izhoda iz evra je na finančnih trgih nastal preplah, ki je zahtevane donosnosti poslal v nebo. Dvig obresti je bil med najmočnejšimi v zgodovini v razvitih državah. Praktično bi nadaljevanje antievro retorike vodilo v bankrot države čez noč. Strasti so se v zadnjih dneh sicer umirile, a duh v podzavesti še živi. Da gre zares, pa kažejo tudi odzivi preostalih večjih držav članic, ki so kar naenkrat pripravljene ponuditi več denarja in koncesij Italiji.

Dodatno pa olje na ogenj priliva tudi ameriška politika z uveljavitvijo carin na aluminij in jeklo tudi za Evropo. Napoveduje tudi dodatne carine na avtomobile, kar je neposredno usmerjeno v srce nemškega in tudi slovenskega gospodarstva. Manj prodanih evropskih avtomobilov brez cenzure pomeni tudi nižji standard v Sloveniji. Če pa dodamo še vmešavanje ameriških diplomatov v notranjo politiko, dobimo eksplozivni koktajl.

Na podlagi zapisanega hitro pozabimo, da bi po finančni teoriji morale biti državne obveznice netvegane. Njihova donosnost pa rezultat pričakovanj o prihodnji monetarni politiki centralne banke. Ob vsej tej zmešnjavi pa z nestrpnostjo pričakujemo naslednje zasedanje ECB v četrtek, 14. junija. Glede na to, da se je aprilska evropska inflacija z 1,9 odstotka približala cilju banke, bi pričakovali najmanj konec odkupovanj obveznic na trgu in zvišanje depozitne obrestne mere. A mediteranski duši verjetno ravno prej omenjen koktajl ustreza in ukrep zaostrovanja prestavi na naslednji sestanek.

A pustimo se presenetiti.

Polet Gorenja in izjemnih dividendnih donosov

 

V nekaj dneh so po cenah, malenkost nižjih od prevzemnih 12 evrov, kupili malo manj kot 33 odstotkov vseh delnic. Nenavaden manever, ki ga v preteklosti nismo prav pogosto videli, saj je bila v zraku očitno bojazen pred konkurenčno (cenovno višjo) prevzemno ponudbo. Ta poteza je prodajalcem delnic prinesla skupaj okoli 90 milijonov evrov, medtem ko bodo preostali prodajalci denar dobili šele po koncu prevzemne ponudbe na začetku julija.

Poletje na Ljubljanski borzi bo tako nenavadno živahno, saj bodo poleg kupnine za Gorenje vlagatelji na svoj račun dobili še več deset milijonov evrov letošnjih dividend. Zelo visoka likvidnost bo ob predpostavki mirnih globalnih trgov blagodejno vplivala na cene domačih delnic. Še posebno zato, ker so delnice v primerjavi z razvitimi trgi precej podcenjene, napovedana gospodarska rast Slovenije in naših izvoznih trgov pa ostaja razmeroma visoka.

Hiter pregled najboljših dividendnih zgodb tega poletja postavi na vrh lestvice delnice Telekoma Slovenije, ki prinašajo vrtoglavo 16-odstotno dividendo in dodatni pospešek morebitnemu začetku ponovnega prodajnega procesa leta 2019. Na drugem mestu je Cinkarna Celje, ki prinaša enajstodstotno izplačilo, in na tretjem Zavarovalnica Triglav, kjer je dividendni donos nekoliko manjši, 7,4-odstoten, a še vedno odličen v primerjavi z obrestmi za bančne depozite.

Zorni kot

 

Politična kriza v Italiji je tako še dodatno okrepila dolar in dolarske naložbe, merjene v evrih, pripeljala na nove vrhove. Še precej več kot na delniškem parketu se dogaja na obvezniškem. Italijanske obveznice so zgrmele, kot že dolgo ne, zahtevani donosi za dveletno obveznico pa so se ob pisanju članka gibali okoli 2,3 odstotka na leto. Zdi se, da je kriza še vedno omejena samo na Italijo, je pa nadaljnji razplet dogodkov glede na politične razmere, ki trenutno vladajo v Italiji, vseeno nepredvidljiv.

Za nekatere evropske vlagatelje je padec cen obveznic lahko lepa nakupna priložnost, kot je ni bilo že kar nekaj let. Če se zadeve na tej fronti razpletejo pozitivno, so že trenutni donosi za vlagatelje, ki so na kaj takega čakali, zelo lepi. Na evropskem obvezniškem trgu so nakupne priložnosti namreč zelo redke. Zavedati se je treba, da je ECB še vedno na nakupni strani in da bo vsaj še nekaj časa pri tem tudi ostalo. Izhod Italije iz območja evra pa se vseeno zdi še zelo oddaljen. Posledično so seveda padli tudi delniški trgi, najbolj je, razumljivo, padla borza v Milanu. Ta je v negativno območje potegnila celotno evrsko območje.

Zdi se, da je trenutna politična kriza v Italiji precej bliže priložnosti kot pa negativni spirali. Vseeno pa problemi Italije niso majhni, politični parket ostaja vroč in nepredvidljiv. Ampak tega smo pri njih že kar navajeni.

Italijanski pat

 

Zadnje je vodilo v kopico kompromisov. Med drugim so se odpovedali pobudi po referendumu o članstvu v evru, izvoljenem mandatarju (nominiran je pravnik Guseppe Conte) in drugim, radikalnejšim pobudam. V programu je še vedno ostalo protievropsko vzdušje in želja po znižanju davkov ter povišanju izdatkov. Vladna pogodba še najbolj spominja na Trumpovo politiko v Ameriki.

Razlogov, zakaj trg z nelagodnostjo sprejema politične pretrese, ni težko poiskati. Italija je lahko najboljši primer z manjšo napako. Investitorji namreč vedno presojamo željo in sposobnost po odplačevanju dolga posamezne države. Pri analizi Italije hitro ugotovimo, da ima velike težave z velikostjo dolga (predstavlja 131,8 odstotka BDP). Na drugi strani pa ima že dolgo dokaj varčno tekočo bilanco javnega financiranja s primanjkljajem 2,3 odstotka. Če prištejemo še strošek za obresti, vidimo, da so izdatki manjši od prihodkov. S tem potrdimo tezo, da je strošek za obresti eden najpomembnejših podatkov.

Glavna problem Italije je stagnacija. Ekonomija že dolgo nima neke materialne gospodarske rasti. Zdi se celo, da država stoji na mestu že več kot 20 let. Najdemo lahko tako zunanje (prenos industrije v Azijo) kot notranje (od restriktivne proračunske politike do mafije) razloge. To priliva olje na ogenj populistom. Od Berlusconija do Conteja. Država se je samo s kratkimi izleti obrnila v pravo smer (tehnokratska vlada Montija). Omenjeno ne dviguje kazalca višanju zaupanja po plačilu dolga.

Napaka, o kateri sem pisal zgoraj, je, da v neskladju z Ameriko Italija ne ustvarja sama denarne politike, ampak si jo deli s preostalimi članicami evrskega območja. Prav tako nima povsem zadnje besede pri oblikovanju fiskalne politike, saj Evropska komisija bdi nad realizacijo. Je pa res, da po velikosti in pomembnosti Italija ni Grčija (da bi se togost pravil lahko dosledno upoštevala) in njen glas šteje več. Tako tudi razumem delovanje prihodnje vlade, ki si bo s svojim kljubovanjem evropskim institucijam želela izpogajati večji kos pogače. Bodo pa verjetno italijanski vrednosti papirji nihali bolj kot preostali. A za zdaj govorimo bolj o vlakcu smrti kot čem resnejšem.

Finančna resničnost ni vedno enaka dejanski

 

Morebiten izpad iranskega izvoza so investitorji interpretirali kot zadostno velik izpad v agregatni ponudbi, ki bi lahko povzročil vsaj kratkoročni primanjkljaj surove nafte. Cene terminskih pogodb na surovo nafto so zaradi tega včeraj presegle triinpolletne vrhove, poleg tega pa smo zaznali rekordno število investitorjev, ki špekulirajo, da naj bi cena tekočega zlata že letos dosegla 90 dolarjev za sod.

Finančni trgi in njegovi, recimo temu akterji z (izjemno) kratkoročnim investicijskim horizontom hitro pograbijo vsako tako priložnost in tudi s pomočjo medijske aparature ustvarijo trenutno navidezno resničnost, s katero upravičijo rast izbranega finančnega instrumenta. In tako je zdaj tudi s terminskimi pogodbami na surovo nafto, ki so, poudarjam, finančni instrument, ki odraža prihodnja pričakovanja o gibanju surove nafte. V nasprotju s »finančno resničnostjo«, pa fizični trg s surovo nafto (kjer se dejansko trguje s sodi in tankerji surove nafte), kaže nekoliko drugačno sliko. Tako velikega razkoraka med trenutno in terminsko ceno surove nafte nismo videli že leta, glavni razlog pa leži v šibkem povpraševanju kitajskih in evropskih rafinerij. Trgovci prav tako težko najdejo kupce za surovo nafto, ki prihajajo iz zahodnoafriških, ruskih in kazahstanskih nahajališč. Kot vidimo, je slika v resničnem svetu nekoliko drugačna, kot nam jo slikajo finančni trgi. Trenutno kaže na to, da je ponudbe surove nafte več kot dovolj, vsaj glede na sedanji obseg povpraševanja, in da izpad iranske proizvodnje največjih svetovnih kupcev za zdaj ne skrbi. Glede na to, da je bil fizični trg s surovo nafto zgodovinsko boljši indikator kratkoročnega tržnega ravnovesja na naftnih trgih, je tako velik razkorak med dejanskim in finančnim trgom s surovo nafto lahko razlog, vsaj za razmislek, če ne za kaj bolj konkretnega. Morda bi bilo smotrno prisluhniti ljudem, ki dobavljajo fizično blago končnim odjemalcem in pravijo, da ne vidijo fundamentalnega razloga za ceno nafte nad 70 dolarji za sod, kaj šele nad 90 ali 100.

Obrestne mere, inflacija in rast dolarja

Malo pred prvim majem je donosnost ameriške 10-letne obveznice zopet presegla tri odstotke. Zadnjič smo donos na teh nivojih videli v obdobju 2010/2011, pred zadnjim ciklom »tiskanja denarja«. Pogled na dolgoročnejšo krivuljo pa kaže, da se je poleti 2016 verjetno končal več kot 30 let dolg cikel upadanja obrestnih mer. V obdobju od začetka osemdesetih let do danes so obrestne mere na omenjeno obveznico upadle s 15 % na 1,5 %. Po obratu cikla je pred nami obdobje dražjega denarja. A v zgodovinskem kontekstu se bo še vrsto let nadaljeval čas relativno ugodnega zadolževanja, saj se pričakovanja stabilizirajo na ravni med 3 % in 4 %. Več težav s financiranjem bodo na teh ravneh imela slabše stoječa podjetja in takšna, ki so danes obremenjena z velikim dolgom. Teh ni tako malo. Analize kažejo, da že nekaj let borzna rast temelji tudi na pospešenem zadolževanju in odkupovanju lastnih delnic s tem denarjem (ter seveda prevzemih). Pri tem prednjačijo ameriška podjetja, a tudi evropska ne zaostajajo prav veliko.

Rast obrestnih mer podpira tudi krepitev inflacijskih pričakovanj. Ta se je v razvitih državah nekoliko okrepila, a za zdaj še vedno zaostaja za pričakovanji, še posebej v Evropi in na Japonskem. A po zadnji močni rasti surovin in energentov se bodo višje cene počasi priplazile tudi v končne izdelke in višjo inflacijo. Geopolitične napetosti, ki predvsem nafto silijo k višku, se ne umirjajo. V času objave članka bo že jasna odločitev ZDA o jedrskem sporazumu z Iranom, a tudi če sporazum ostane veljaven, bo politična negotovost ohranjala visoke cene. Posledično se na tej točki pojavlja vprašanje privlačnosti naftnih delnic. Razlika s prejšnjim ciklom je, da ni brezglavega investiranja in metanja milijard v nove projekte črpanja nafte, tako da tudi pričakovana ponudba ostaja relativno omejena in s tem podpira višjo dolgoročno ceno energentov. Naftne delnice se na tej točki zato zdijo zanimiva, predvsem dividendna zgodba.

Tretja pomembna »neznanka« v enačbi postaja gibanje dolarja. V nasprotju s pričakovanji se je v zadnjem času močno okrepil in se premaknil z nivoja 1,25 za evro pod nivo 1,20 dolarja za evro. Razloge gre iskati v pričakovanjih hitrejših dvigov obrestnih mer v ZDA in Draghijevem trmastem vztrajanju pri ohlapni denarni politiki v Evropi. A to še zdaleč nista edina razloga. Dolar je in ostaja edina svetovna valuta. Ameriški vlagatelji imajo največ pod palcem. V negotovih časih se denar seli domov in v varnejše naložbe, kar vse govori v prid dolarju. Gospodarska klima se je v Evropi nekoliko ohladila, kar ni nič slabega, saj so prejšnje ravni kazale na pregrevanje. Politično se zopet zapleta v Italiji, kjer se nam očitno obetajo predčasne volitve. Na koncu pa šibkejši evro ustreza vsej Evropi. Izvozna podjetja se že veselijo večjega izkupička v evrih, politiki pa lahko kmalu pričakujejo kakšen Trumpov tvit, da gre za »nesprejemljivo valutno vojno«.

Višje tveganje torej narekuje bolj razpršen portfelj in večji delež manj tveganih naložb, kot smo ga bili vajeni zadnjih nekaj let, a tudi delniški trg ponuja dovolj priložnosti, da ga ne smemo povsem zanemariti.

Slovenija med najhitreje rastočimi državami v EU

 

Medtem ko se je makroekonomsko okrevanje v zadnjem mesecu v vseh večjih svetovnih regijah umirilo, v Sloveniji tega ni zaznati. Zadnja raziskava analitikov iz Bloomberga kaže, da so se pričakovanja dvignila na 4,3-odstotno rast v letu 2018, medtem ko Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) v svoji pomladanski napovedi za leto 2018, napoveduje 5,1-odstotno gospodarsko rast. Visoko, 3,8-odstotno rast napoveduje tudi za leto 2019, ključni vzrok pa bodo rast izvoza in investicij ter krepitev domače potrošnje.

Slovenijo ti podatki uvrščajo med najhitreje rastoče države Evropske unije. Letos se v povprečju pričakuje 3,8-odstotno globalno gospodarsko rast, 2,2-odstotno rast v državah ekonomske monetarne unije (EMU). Prihodnje leto pa 3,7-odstotno rast globalne ekonomske aktivnosti ter dvoodstotno rast BDP držav EMU.

Ob rastoči domači potrošnji in krepitvi trga dela ter posojilni dejavnosti Umar ugotavlja, da tveganja za slovensko gospodarstvo obstajajo predvsem v tujini. Skrb vzbujajoče so predvsem geopolitične napetosti in grožnje protekcionističnih ukrepov. Uveljavitev ameriških carin na jeklo in aluminij sama po sebi sicer nima večjega vpliva na svetovno trgovino, a če je to uvod v trgovinsko vojno le-ta lahko močno zniža globalno gospodarsko aktivnost v prihodnosti.

Dobro stanje gospodarstva pa je tudi vzrok za zaključek zelo sproščene monetarne politike v centralnih bankah, kar je lahko uvod v stabilizacijo gospodarstev ali pa vzrok za prehitro ohlajanje. V ZDA je donosnost desetletne ameriške državne obveznice aprila dosegla pomembno psihološko mejo tri odstotke. Pričakujemo, da bo Fed letos še dvakrat zvišal referenčno obrestno mero in tako poskušal preprečiti pregrevanje ameriškega gospodarstva.

Evropska centralna banka v nasprotju s tem ni zvišala referenčne obrestne mere, saj ocenjujejo, da merila osnovne inflacije v evroobmočju še ne kažejo prepričljivih znakov pozitivnega trenda, čeprav je okrevanje gospodarske aktivnosti ostalo močno in široko zastavljeno v evroobmočju, krepi pa se tudi posojilna dejavnost in pretok denarja.

 

Cikcak

 

Vidimo, da so globalni delniški trgi tam, kjer so bili na začetku leta, znotraj tega obdobja pa smo bili deležni rasti in padcev v višini plus 5 in minus 5 odstotkov. Zdi se, da lahko omenjeno vzdušje na delniških trgih traja še nekaj časa. Prvi test, ali lahko delniški trgi krenejo višje, pa so trenutne objave poslovnih rezultatov v ZDA. Doslej je svoje rezultate za prvi kvartal objavilo šele okoli 5 odstotkov podjetij, ki so zajeta v indeksu S&P 500. Pravih zaključkov tako še ne moremo potegniti, so pa podjetja, ki so rezultate že objavila, trenutne razmere opisala zelo različno. To potrjuje, da se delniški trgi nahajajo v zelo zreli fazi cikla. To seveda ne pomeni, da pozitivnih donosov ne bo mogoče doseči tudi letos, bo pa treba biti pri izbiri naložb bolj previden in tudi aktiven. Dejstvo je tudi, da bo v naslednjih petih letih izredno težko ponoviti številke, ki so jih bili vlagatelji deležni v zadnjih petih letih. Kljub temu trenutne makroekonomske razmere na globalni ravni ostajajo stabilne. Brezposelnost je nizka, podjetja in potrošniki po ostajajo zmerni optimisti. Politične poteze nepredvidljivega ameriškega predsednika lahko vedno prinesejo kratkoročno povečano nihajnost, na daljši rok pa so pomembnejši drugi podatki. Največ se letos pričakuje od ameriških podjetij. Visoka vrednotenja morajo upravičiti z rezultati in delnice ponovno narediti bolj privlačne. Te v kontekstu višjih obrestnih mer postajajo vedno manj privlačne. Še vedno pa obrestne mere niso tako visoke, da bi se denar znotraj naložbenih razredov začel prelivati. Ta meja je še nekoliko višje. Kljub vsemu se trenutno zdi, da lahko obveznice v ZDA, postanejo še nekoliko bolj privlačne, sploh če pogledamo, kaj se dogaja s ceno nafte. Geopolitične negotovosti so ceno tekočega zlata pripeljale na ravni, ki smo jih zadnjič videli konec leta 2014. Če cena v bližnji prihodnosti krene proti 80 dolarjem pa lahko pričakujemo tudi prelivanje v višjo inflacijo ter obrestne mere. To bi lahko bila ponovna cokla delniškim trgom in nadaljevanje gibanja, ki se vleče od začetka leta. Višja cena nafte pa bi lahko pomenile zagon za cene delnic, ki se pozitivno odzivajo na višje cene kot tudi višjo raven investicij znotraj naftnega sektorja. Vidimo, da trg kot celota letos ni zabeležil omembe vrednih premikov, znotraj indeksa pa najdemo posamezne delnice, ki so globoko v minusu, in nekatere, ki so lepo v plusu.

Tviterska borza

Denar je še vedno dovolj poceni in gospodarski podatki ravno prav spodbudni, da išče pot v tvegane naložbe, saj obveznice prinesejo zelo majhen donos, oziroma, v primeru Evrope, šele obveznice z vsaj 6-letno ročnostjo prinesejo zelo skromen, a pozitiven, donos. Zato se je borza prilagodila razmeram in niha v skladu s tvitanjem ameriškega predsednika. Drugače povedano, postala je povsem nepredvidljiva in odvisna od razpoloženja (enega) človeka.

Zadnje čase tviti govorijo predvsem o mednarodni trgovini ter politiki na Bližnjem vzhodu in so naperjeni proti Kitajski in Rusiji. Pretekli mesec je ameriški trgovinski primanjkljaj v trgovanju s Kitajsko zopet dosegel rekordno vrednost in ameriška administracija je prepričana, da se bo tok obrnil s protekcionističnimi ukrepi. Kitajska vrača vrača z enako mero, a po drugi strani vseeno počasi odpira svoje gospodarstvo. Ta teden so naznanili, da bodo počasi, v naslednjih petih letih, sprostili relativno zaprt trg lastništva proizvajalcev in trgovcev z avtomobili. Trenutne omejitve se zdijo za evropske razmere relativno bizarne, a so kljub vsemu omejevale globalne proizvajalce pri njihovih aktivnostih na tem trgu, ki je najhitreje rastoči avtomobilski trg na svetu. Od tod dalje se postavlja vprašanje, ali bodo evropski avtomobilisti v prednosti pred ameriškimi, saj se trgovinske vojne nikoli ne končajo samo pri črki zakona, ampak imajo vedno precej širše implikacije. Tudi lastniki kitajske tehnološke družbe ZTE nimajo najboljšega tedna. Ameriška administracija jim je zaradi kršenja sankcij proti Iranu in Severni Koreji za sedem let zaprla vrata na ameriški trg, saj so čipe ameriških podjetij vgrajevali v svoje izdelke in jih kljub opozorilom prodajali omenjenim državam. Čeprav ima poteza legalno osnovo, pa se zdi, da je naperjena s točno določenim namenom kot opozorilo proti centralni kitajski oblasti. V isti koš lahko vržemo dodatne sankcije proti Rusiji, sprejete pred 14 dnevi, ter napoved novih po raketnem napadu na Sirijo ta vikend. Z eno potezo so praktično matirali največjega proizvajalca aluminija na svetu, saj se poslovanja z Rusalom izogibajo praktično vse zahodne družbe. A ameriške finančne institucije so šle celo še dlje. Čez noč so prekinile trgovanje in poravnavo poslov na borzah z delnicami ruskih družb, tudi tistih, ki niso sankcionirane. Težko si je predstavljati vlagatelja, ki je do včeraj lahko trgoval z delnicami Sberbank ali ETF sklada, ki vlaga v Rusijo, pa danes ne more več početi preko ameriškega posrednika ali pa mu depozitarna banka (največja na svetu je ameriška) ne poravna več poslov. Odpiranje novih računov je zamudno in ni zastonj. A problem je širši. V zraku visi vprašanje, kdaj tudi preko teh novih računov ne bo več mogoče trgovati. Zato se pojavlja vprašanje, zakaj sploh investirati v Rusijo. Mogoče se pri delnicah to ne zdi tak problem, a Rusija mora refinancirati 18 milijard dolarjev dolga v naslednjih 18 mesecih. Kdo bo kupil obveznico, če se ne ve, ali bo posel sploh mogoče poravnati? Zakaj tvegati težko zasluženi denar s tako naložbo?

Tviti ameriškega predsednika so vse bolj nepredvidljivi in vse bolj lahko vplivajo tudi na posamezne naložbe. Ker izboljšanja stanja v tem letu ni pričakovati, so se tudi vlagatelji na to odzvali z zmanjšanjem tveganja. Več denarja in manj tveganih naložb se zdi primerna strategija za nepredvidljive čase. Za nami je kar nekaj let debelih krav, morda se lahko z nekaj sredstvi pripravimo, če zopet pridejo sušna leta. Če že država in naša politika tega ne zmoreta, lahko to storimo kot varčevalci in vlagatelji.