Da postavimo dogajanje na malo trdnejše temelje, poglejmo v zgodovino. Delnice finančnega sektorja sestavljajo dobrih 20 odstotkov globalnih delniških indeksov, tako ameriškega kot evropskega, s tem pa se uvrščajo med najpomembnejše sektorje. V zadnjih 10 letih (od 1.1.2007) so globalne delnice presegle tečaje izpred krize in donos globalnega delniškega indeksa je pozitiven, s 14,7 odstotka (vsi podatki merjeni v dolarjih), toda globalni finančni indeks je imel v istem obdobju negativno, 33-odstotno donosnost. Evropske finančne družbe so imele v enakem obdobju negativno donosnost, neverjetnih minus 61 odstotkov. Sektor je bil in je še vedno precej osovražen med vlagatelji, tako da so se ga izogibali v velikem loku, saj je bila vsa odgovornost za zlom borz in gospodarstev pripisana hazardiranju finančnih družb. To je seveda zelo poenostavljena zgodba in najlažje je za svoje težave kriviti drugega, a to ni namen zapisa. Posledice takega mišljenja so bile močno zaostrovanje regulative in vedno nove regulatorne zahteve, ki so omejevale posel in napihnile stroške. Po drugi strani so centralne banke s politiko nizkih obrestnih mer uničile osnovni posel kreditiranja potrošnikov in gospodarstva, saj so marže močno upadle in banke so se raje ukvarjale s čim drugim, kot s posojili. Recimo s trgovanjem na obvezniških trgih ali pa s centralnimi bankami. Vse to je povzročilo dodaten upad dobičkov in banke so potrebovale še več kapitala, ki so ga ponekod prispevali zasebni vlagatelji, ponekod pa kar države (npr. Slovenija ali Italija). Podaljšana kriza v Evropi ter težave s slabimi krediti predvsem v južnem delu Evrope so povzročile, da se Italija še danes ukvarja s slabimi terjatvami, ki smo jih v Sloveniji že leta 2013 ali 2014 prenesli na slabo banko.

Kot kaže, je točka obrata prišla lani novembra z izvolitvijo Trumpa. Napovedal je konec zaostrovanja regulative, Fed pa z dvigi obrestne mere stanje obrestnih mer počasi vrača v normalne okvire. Skok cen energentov in surovin je prinesel višjo inflacijo in s tem rast inflacijskih pričakovanj ter rast obrestnih mer na obvezniških trgih, kar si vsi razlagajo kot pozitivno za delnice finančnih družb. Zato so delnice globalnih finančnih družb od izvolitve Trumpa prinesle 10,8 odstotka, evropske finančne delnice 8,1 odstotka, globalne delnice pa pol manj, 4,7 odstotka. Glede na zgodovinska vrednotenja, leta zaostajanja za drugimi delnicami ter izboljšano prihodnjo finančno sliko se zdijo delnice finančnih družb, sploh v Evropi, vse bolj privlačna naložba. Zgodovinski podatki ne pomenijo prav veliko pri napovedovanju prihodnjih donosov, a zgodovina nas uči, da je donosneje biti na nasprotni strani trga. In trenutno finančne delnice še niso v ospredju, čeprav niso več čisto pozabljene.  
 

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Vsi donosi so merjeni v evrih, zavedati se je treba, da je tudi ameriški dolar lani pridobival vrednost. Proti evru je pridobil dobre tri odstotke. Pogledati je treba tudi lastne načrte in odločitve, ki smo jih znotraj leta sprejemali. Če smo z naložbami zadovoljni, drastičnih sprememb ne potrebujemo. Če pa s čim nismo zadovoljni, je vedno dovolj časa za spremembe. Poglejmo tudi, kaj smo lani pisali za leto 2016. Napovedovali smo močnejšo Ameriko in nadaljevanje težav znotraj EU. Na trgih v razvoju smo videli precej različnih poti. Večina napovedi se je tudi uresničila. Ameriško gospodarstvo je bilo in ostaja vodilna svetovna sila. Nizka inflacija in enotnejše reševanje evropskih težav ostajata glavna prioriteta Evropske centralne banke. Zdi pa se, da se tudi znotraj Evrope krivulje obračajo navzgor. Resda počasneje, kot bi si želeli, vendar se zdi leto 2017 znotraj EU precej optimistično. ZDA so s Trumpom postale bolj nepredvidljive, vendar imajo napovedani ukrepi pozitiven vpliv na delniške naložbe. Seveda pa lahko kakšno razočaranje prinese tudi negativne posledice. Trgi v razvoju bodo imeli različne težave in poti tudi v letu 2017. Pri izboru pravilnih trgov bo potrebno veliko dela, saj enotne smeri ne gre pričakovati.

Trenutno se zdi letošnje leto za globalne delniške trge relativno stabilno. Makrookolje bo še naprej ponujalo oporo za delniške trge. Vrednotenja so resda nad dolgoletnimi povprečji, vseeno pa nizke obrestne mere in tudi dividendni donos še vedno dajejo oporo nadpovprečnim vrednotenjem. Korekcije, tudi nekoliko večje, so vedno možne. Vendar tako kot lani v začetku leta se zdi, da bo tudi prihodnja nakupna priložnost. Negotova ostaja tudi hitrost okrevanja znotraj EU, predvsem bančnega sektorja. Vedno večja povezanost sveta in hitrejši pretok informacij ter blaga premikata mejnike in tiste, ki imajo najboljši poslovni model, premikata naprej, drugi pa hitro odpadejo. Lahko rečemo, da globalizacija razkrije težave, ki so bile prej skrite.

Vidimo, da bo tudi 2017 lahko pozitivno leto, vendar bo treba naložbe izbirati bolj premišljeno, saj so nekatera vrednotenja nad dolgoletnimi povprečji. Zato lahko končamo z nasvetom, ki smo ga podali že lansko leto. Počasi in preudarno. Vroče zgodbe pustimo, saj investiramo na dolgi rok. O svojih naložbah je treba pridobiti čim več informacij in redno spremljati, kaj se z njimi dogaja. Pa srečno!

David Zorman, upravitelj

ECB je pretekli teden že opravil zadnje letno zasedanje, a z naslovnic medijev še ne bo izginil, saj je postavil rok italijanski vladi, da mora izvesti sanacijo bank do konca leta. Pomenljiva je tudi prispodoba v duhu sanacije najstarejše evropske Banke Monte Pashi di Siena in koncepta Evrope. V Italiji populistične stranke pridobivajo moč. To je povsem razumljivo, saj njihova ekonomija že dolgo časa stagnira. A če apliciramo slovensko matriko sanacije bank na državno ekonomijo, lahko zaključimo, da »svež zrak v pljučih« finančnega sistema spodbudi gospodarsko dinamiko in s tem oslabi želje volivcev po velikih spremembah. Ohranitev evrskega območja znotraj obstoječih meja je bila po mojem mnenju glavna tema decembrskega zasedanja ECB. Ta je finančnim trgom napovedal vojno v primeru nadaljevanja sprememb političnega zemljevida Evrope in povečevanja drugih političnih ter geopolitičnih negotovosti. Predsednik ECB Mario Draghi je namreč ponovil, da bodo obrestne mere na obstoječih oziroma nižjih nivojih še dolgo časa. Hkrati pa je podaljšal odkupovanje obveznic še za devet mesecev, do decembra 2017. Sicer samo v višini 60 milijard na mesec, a še vedno je količina izjemno visoka glede na to, da se makroekonomski podatki v Evropi iz meseca v mesec izboljšujejo. še posebej je treba izpostaviti inflacijo in inflacijska pričakovanja, ki jih pri ECB ocenjujejo na nizkih ravneh, 1,7 odstotka leta 2019. Na drugi strani pa so se na naftnem trgu države Opeca dogovorile za znižanje proizvodnje nafte. To je povzročilo rast cene črnega zlata in obstaja možnost pozitivnega inflacijskega presenečenja. Tako je praktično edina razlaga, da je opazka potencialno še bolj stimulativne politike svarilo finančnim trgom.

V tem tednu so vse oči vlagateljev usmerjene na drugo stran Atlantika, kjer je ameriška centralna banka FED postavljena v bistveno bolj kompleksno situacijo kot lani, ko je Draghi povsem pripravil teren za neboleč prvi dvig. Pričakuje se zvišanje obrestne mere za četrt odstotka. V prihodnjem letu pa naj bi si dvigi postopno še sledili. Ameriško gospodarstvo okreva že nekaj časa in izgovorov za ohranjanje nizkih obresti ni več. še bolj pa bodo misli usmerjene v komunikacijo, v kakšnih časovnih intervalih in višini si bodo dvigi obrestne mere sledili v naslednjem obdobju. Ob napovedanih ukrepih novoizvoljenega predsednika Trumpa bodo težko opravičevali počasne dvige obrestnih mer. Tako se lahko zgodi, da bodo v FED presenetili z dvigi. Na drugi strani pa lahko Trump s fiskalno stimulacijo razočara, kar bo končalo bikov trend na borzi. Saj, kot pravijo, še noben »bik« ni preživel recesije. Po drugi strani pa bo kot edina še demokratska izbranka Janet Yellen v ameriški politiki posredno vplivala na volitve v senat in kongres čez dve leti in pol. Si mogoče upamo pomisliti, kje bo ameriški dolar takrat?

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Po donosu za leto 2016 spet izstopajo ameriške delnice, ki so do letošnjega decembra ustvarile donos skoraj 13 odstotkov (vsi nadaljnji podatki vključujejo tudi dividende in so preračunani v evre), medtem ko je Evropa močno zaostala in je še vedno dobre 3 odstotke nižje kot na začetku leta. V zadnjih dveh letih je ta razkorak med evropskimi in ameriškimi delniškimi trgi dosegel že 19 odstotnih točk. Del razlike gre seveda na račun močne rasti dolarja, a vseeno so razlogi za razliko predvsem v počasnem razreševanju nakopičenih evropskih težav. Nasploh kapitalski trgi kažejo, da je Evropska unija tvorba, ki ne deluje optimalno, a teh težav nam nikakor ne uspe razrešiti in postati učinkovitejši. Če pogledamo recimo donose v zadnjih petih letih (Evropa 70 odstotkov, ZDA 158 odstotkov), desetih letih (EU 32 odstotkov, ZDA 122 odstotkov) in petnajstih letih (EU 48 odstotkov, ZDA 80 odstotkov), ki zajemajo celo dve recesiji oziroma krizi, vidimo, da Evropi nikakor ne uspe izplavati iz neke permanentne krize. Res je sicer, da je večina razlike nastala v zadnjih nekaj letih, a pomembnejše vprašanje je, ali je leto 2017 leto, ko se bo ta razlika začela zapirati. ZDA so izvolile novega predsednika, ki želi nižati davke in zagnati državno potrošnjo in investicije. Koliko tega bo uspelo, bomo še videli, a dejstvo je, da so pričakovanja za ameriški delniški trg bistveno bolj optimistična kot za Evropo. Evropo v letu 2017 čakajo predvsem velike politične preizkušnje (volitve na Nizozemskem maja, junija v Franciji, septembra v Nemčiji), ki prinašajo močnejše nihanje tečajev, po drugi strani pa verjetno zmanjšujejo možnost za odločnejše ukrepanje in s tem se bo nadaljevala letargija na evropskih delniških trgih. Po drugi strani se pojavlja tveganje, da Trumpova nova politika ne bo opravičila močne rasti ameriških delnic v zadnjem mesecu, kar odpira možnost negativnega presenečenja ter padca ameriških delnic.

Zato bo pomemben predvsem individualen nabor posameznih delnic, saj se lahko zgodi, da bomo konec leta 2017 na enakih ali celo nekaj nižjih nivojih kot konec 2016. Dober individualen nabor se zato ponuja kot možnost nadpovprečnega donosa, seveda pa ta strategija nosi s seboj tudi večje tveganje. Tako v Evropi kot ZDA gre nekaterim podjetjem zelo dobro in delujejo v perspektivnih panogah, zato je tu treba iskati priložnost za zaslužek. Glavne favorite vidim v sektorjih financ, diskrecijske potrošnje, IT in deloma energije oziroma materialov. Potrebno pa bo precej živcev in potrpežljivosti, saj lahko v letu 2017 pričakujemo celo višjo nihajnost kot v letu 2016.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja