Pozitivna donosnost

Ravno ta presek trenda pa je trg nekoliko ohladil. Marsikateri investitor je pričakoval, da bo ECB predstavila še kakšno novo obliko spodbude, podaljšala odkupovanje obveznic oziroma malo bolj odločno nakazala možnost nadaljnjega znižanja obrestnih mer. še bolj pa je presenetila povečana samozavest centralnega bankirja Draghija, da kljub večji verjetnosti revizij makroekonomskih podatkov navzdol njegov cilj »nizke inflacije malo pod dvema odstotkoma« ni več tako oddaljen.

Z drugimi besedami povedano, še nekaj let lahko pričakujemo okolje z negativnimi obrestnimi merami, a zdi se, da dodatnih spodbude za oživljanje gospodarstva verjetno ne bo potrebne, ker je ekonomija na pravi poti. Na prvi pogled se zdi to dobra novica.

A za finančne trge ima ta novica povsem drugo konotacijo. Vrednotenja na finančnih trgih so namreč zaradi stimulativnih ukrepov centralnih bank praktično vsa na zelo visokih ravneh. Vsako zmanjšanje denarja »ustvarjenega iz spodbudnih ukrepov« centralnih bank, lahko hitro zniža cene številnim naložbenim razredom.

Najlepši primer je trgovalni dan po septembrskem sestanku in novinarski konferenci. Zgolj izpustitev podaljšanja evropskega QE je vodila v razprodajo nekaj najvarnejših državnih obveznic. Celo zahtevana donosnost desetletne nemške obveznice je spet pozitivna (0,03 odstotka letno). A zvišanje donosnosti je povzročilo padec cene obveznice za dober odstotek in pol. Trendu pa so sledili tudi delniški trgi z večodstotnimi padci.

Vprašanja pa ostajajo. Ali se bo treba spet navaditi na normalno tržno dogajanje (z rastmi in padci tečajev) ali pa bodo centralne banke spet preprečile padce vrednosti premoženja. Ne bo nam treba dolgo čakati, saj bo imela ameriška centralna banka FED že v sredo, 21. septembra, zasedanje, na katerem verjetno ne bo zvišala obrestnih mer in bo s tem trg nekje do novembra pomirila.

S katerega koli konca pogledamo, pa lahko ugotovimo, da bo upravljanje premoženja v naslednjih obdobjih zahtevno, saj se bo treba za pozitivno donosnost potruditi in izkoristiti tudi kakšno korekcijo na trgih v svoj prid.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Kakšni so obeti za konec leta?

Ameriška ekonomija je še naprej beležila dobre rezultate, tudi obeti za zaključek leta ostajajo dobri. V Evropi smo bili priča brexitu, dogodek je vsekakor negativno vplival na evropsko ekonomijo. Vseeno implikacije ne bodo hitre ter tudi ne tako drastične, da bi imele večji negativni vpliv na razvoj dogodkov na stari celini. Sentiment se je nekoliko skrhal in ECB je ponovno ponudil dodatno podporo trgom. Vseeno se tudi razmere v Evropi počasi stabilizirajo in zaključek leta ne ponuja kakšnih posebnosti. Umirjajo pa se tudi razmere na trgih v razvoju. Brazilija in Rusija pri trenutnih cenah nafte nekoliko lažje dihata. Obeti do konca leta pri nafti nakazujejo ceno okoli 40 do 50 dolarjev za sodček. Najpomembneje pa je, da negativnega gibanja ne gre pričakovati. še vedno neznanka ostaja Kitajska, vseeno pa se zdi, da so nekako uspeli stabilizirati razmere v njihovi ekonomiji. Se bodo pa tudi v prihodnjih letih še naprej srečevali s težavami, ki jih je prinesel ekonomski model, ki je slonel na kapitalskih naložbah. Prilagoditev na trenutne razmere pa bo za seboj prinesla določene šoke.

Vidimo, da je gospodarska slika za prihodnje mesece relativno stabilna in tudi optimistična. Politično pa bomo spremljali največji šov, ki ga Amerika ponuja. 8. novembra se bodo volivci odpravili na volišča in izvoljen bo nov predsednik oziroma predsednica. Medijsko bo kampanja verjetno odmevala kot še nikoli. Za njihove delniške trge, ki predstavljajo dobrih 70 odstotkov ekonomije, pa volitve ne predstavljajo korelacije, ki bi bistveno vplivala na varčevalne načrte investitorjev. Poleg volitev bo v ZDA na tapeti tudi Fed. še vedno čakamo drugi dvig obrestne mere v letošnjem letu. Vse bolj se zdi, da je prvi mogoči datum decembra, do tedaj pa z njihove strani ni pričakovati kakšnih pomembnejših sprememb. še najbolj pri ameriškem kapitalskem trgu skrbijo relativno visoke valuacije, ki kakšnih bistveno višjih borznih ravni v prihodnosti ne opravičujejo. Do konca leta se zdi, da razmere ostajajo relativno stabilne, visokih rasti pa ni pričakovati. Ker presenečenj ne znamo napovedati, pa je vedno treba biti pripravljen tudi na kakšen negativen scenarij.

David Zorman, upravitelj

Zamegljen pogled v prihodnost

In rezultat teh srečanj je običajno temu primeren. Letos ni bilo prav nič drugače. Sporočilo Fed je: če bodo ekonomski dejavniki ugodni, lahko pride do dviga obrestnih mer že prihodnji mesec. Če ekonomski dejavniki ne bodo ugodni, pa bo dvig poznejši ali pa ga sploh ne bo. Tudi definicija “ugodnih ekonomskih dejavnikov” je prepuščena tolmačenju posameznika. Tako kot zadnja leta se trudijo nekaj povedati, a to mora biti čimbolj neoprijemljivo, da jih nihče ne more držati za besedo.

Podobno retoriko lahko pričakujemo tudi od ECB, se pravi nadaljevanje še nekoliko bolj ohlapne monetarne politike. še najbolj se lahko zanesemo na BOJ (Bank of Japan), saj tam ukrepi “sproščanja” dokazano ne delujejo, gospodarska rast je slaba že 20 let, državni dolg je vmes zrasel nad 220 odstotkov BDP, letni proračunski primanjkljaj pa se že skoraj 10 let ne spusti pod 6 odstotkov BDP. Ker se kot fatamorgana varnega pribežališča v teh težkih časih krepi jen, je smer jasna. še več kvantitativnega sproščanja. Verjetno lahko v naslednjih 12 mesecih na Japonskem pričakujemo neko obliko “helikopterskega” denarja, se pravi zastonj denarja, ki bo šel k posamezniku, da ga zapravi. Mislim, da niti to ne bo pomagalo. Japonska je ujeta v demografski trend, iz katerega se nočejo in ne znajo izviti. Populacija se stara, starejši pa v povprečju porabijo manj (eno redkih področij, na katerih poraba raste, je sektor zdravstva ter deloma sektor široke potrošnje – turizem, luksuzni izdelki). Zato se vsa stimulacija, ki poveča razpoložljiv dohodek, nemudoma prelije v dodatno varčevanje. Večinoma v japonske državne obveznice. Tako so Japonci lastniki približno 95 odstotkov vsega svojega dolga (prej omenjena številka 220 odstotkov BDP). Zato se je BOJ po nakupih obveznic zatekel še v kupovanje japonskih delnic. S tem tempom bo v enem letu lastnik kar 50 odstotkov vseh japonskih indeksnih skladov. Slovenski politiki bi bili nad tem navdušeni. V bistvu gre za neke vrste nacionalizacijo.

Tudi ECB ni daleč zadaj. Obrestne mere so negativne. Sledili so nakupi državnih obveznic. Nato še korporativnih. V prihodnosti lahko pričakujemo še nakupe obveznic evropskih finančnih institucij (bank). Od tam do nakupov evropskih delniških indeksnih skladov pa ni več daleč. Se pravi isti recept za isto težavo, ki na Japonskem ne deluje, v Evropi pa bo? Tudi v Evropi se prebivalstvo stara in rast porabe zaostaja za željami. Sprašujem se, ali je to res nujno tako slabo?
Kaj naj v tem okolju stori vlagatelj? Predvsem uporabi zdravo kmečko logiko ter razprši premoženje. Več je bolje kot manj, saj nepredvidljivost odločevalcev močno zamegljuje pogled v prihodnost, s tem pa povečuje tveganje za negativen dogodek, ki ima lahko močno negativne rezultate v določenem segmentu investicij. Pa naj bodo to delnice, obveznice ali pa nepremičnine. Ne smemo pozabiti, da trenutno eksperimentiranje centralnih bank ter politikov nima nobene primerjave v zgodovini. Dejstvo pa je, da se eksperimentiranje velikokrat ne konča po načrtih tistih, ki so si ga zamislili.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja, KD Skladi, d. o. o.

Mirno poletje

Če samo spomnimo na lansko nesmiselno »pogajanje« bankrotirane Grčije z upniki in posledično uvedbo kapitalskega nadzora ter omejitev dviga denarja. Ali pa preigravanje republikancev in demokratov v Ameriki v zvezi z obsegom maksimalnega zadolževanja v ZDA. V Sloveniji pa tiščanje glave v pesek glede velikosti in načina reševanja bančne kapitalske »podhranjenosti« ter posledično skoraj povsem izpraznjene državne zakladnice.

Omenjene in seveda druge faktorje pa hiter oziroma vroči denar rad izkoristi v svojo smer. še posebno mu ustreza poletna odsotnost številnih zaposlenih v finančni panogi ter s tem manjša likvidnost na finančnih trgih. Tako je vsak padec tečajev še toliko bolj silovit.

Intuitivno bi bilo treba razmišljati, da je tudi eskalacija geopolitičnih napetosti pomemben faktor kratkoročnih gibanj. A v praksi se izkaže, da to vpliva bolj na dolgoročne trende. S čimer pa se trenutno spopadajo predvsem v centralnih bankah.

Na začetku letošnjega poletja se je Velika Britanija odločila, da bo izstopila iz Evropske unije. Ker je bila odločitev za finančni trg nepričakovana, je bil prvi odziv seveda negativen. So pa bile v pripravljenosti vse glavne centralne banke in so se silovito odzvale na nastali položaj

Ti ekstremni ukrepi so še dodatno napihnili tečaje. Ameriški borzni indeks je dosegel najvišjo raven v zgodovini. Po drugi strani pa so zahtevane donosnosti državnih papirjev v Evropi dosegle najnižje ravni, kar z drugimi besedami pomeni, da so se njihove cene zvišale. Nemčija se tako lahko zadolži po negativni obrestni meri do 13 let. Tudi Slovenija se lahko zadolži za deset let po rekordno nizki ceni, in sicer 0,72 odstotka na leto.

Če je politično leto v znamenju lepšanja ekonomske realnosti v Sloveniji, ni presenetljivo, da se podobno dogaja tudi v drugih državah. še posebno to velja za ZDA, kjer se bije trda volilna bitka med Clintonovo in Trumpom. Pri čemer prvi ustreza romantično in dobro ekonomsko stanje ter mirno poletje, ki je kot »nalašč« ustvarjeno za nabiranje glasov. A obstaja neka negotovost, da tudi Američani ne bodo na prvo mesto postavili ekonomskega dejavnika oziroma se bo navidezna resničnost transformirala v realnost in bo za vihravo jesenjo prišla trda zima. Tako je smiselna poostrena skrb nad prihranki in aktivno upravljanje.

 
Primož Cencelj, CFA, KD Skladi d. o. o.

Od medveda do bika v manj kot treh tednih

V nasprotju s preteklim obdobjem so danes surovinski in energetski trgi bistveno občutljivejši tudi na najmanjše novice, ki bi lahko vplivale na ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem, kar se najlepše odraža v znatnih in predvsem hitrih obratih trendov gibanja tržnih cen surove nafte. V okolju izjemno nizke inflacije, proti kateri že vse od nastopa globalne finančne krize bijejo bitko domala vse pomembnejše centralne banke, trendi gibanja cene surove nafte lahko nakazujejo prihodnja inflacijska pričakovanja ter posledično aktivnost ali pa tudi neaktivnost centralnih bank. Glede na to, da imajo centralne banke oziroma njihove politike danes morda največji vpliv na dogajanje na globalnih finančnih trgih v nedavni zgodovini, ne preseneča, da se je izjemno povečalo število akterjev, ki poskušajo predvideti njihov vsak najmanjši premik, večino teh oči pa je uprtih (in najverjetneje tudi aktivno sodeluje) tudi v dogajanje na energetskih trgih. Če k temu dodamo še del izjemno velike količine denarja (ki so ga natisnile te iste centralne banke), ki išče naložbene priložnosti zunaj tradicionalnih naložbenih razredov, kjer so možnosti za zaslužek nične, in se je sedaj usmeril v surovinske in energetske trge, ugotovimo, da se je v zadnjem obdobju najverjetneje izjemno povečalo število akterjev na surovinskih in energetskih trgih. Na ta način bi lahko pojasnili tako nenadne in znatne spremembe trenda gibanja cene surove nafte, ki smo jim priča v zadnjem obdobju. Obdobju, kjer novica, da namerava Irak povečati izvoz za 150.000 sodčkov surove nafte na dan, in ki bi jo pred leti vsi zanemarili, danes pa povzroči triodstotni padec na blagovnih borzah.

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Obrestne mere

V praksi to pomeni, da lahko poslovne banke plasirajo preseženo likvidnost (depoziti na odpoklic) po -0,4 odstotka na leto. Druge kratkoročne depozite (do dvanajst mesecev) pa po nekoliko višji, a še vedno negativni obrestni meri. Torej bi bilo normalno pričakovati, da bi profitno orientirana banka omenjeno prevalila na varčevalca. Seveda pa je računati za izposojen denar v slovenski realnosti malo bolj zahtevna operacija. Verjetno bodo banke pojem negativne obresti zamenjale s termini, kot so ležarina, opravnina za vodenje računa, dodatni administrativni stroški itd. Skratka, podobno kot država uporablja številne sinonime za davčno breme.

Razlogov, da živimo v tako norem svetu negativnih nominalnih donosov, je več. še najočitnejši je ta, da so inflacija (deflacija) ter inflacijska pričakovanja na zgodovinsko najnižjih ravneh. Občutek v območju evra je še najbolj podoben pat položaju. Četudi ima ECB izključno nalogo dosegati stabilno rast cen, je kljub monetarnim ukrepom dokaj neuspešna pri izpolnjevanju svojega mandata. še posebno, ker problemi presegajo denarno plat. ECB jih sicer sistematično poizkuša naslavljati in odpravljati. A ko rešijo en problem, se v naslednjih nekaj mesecih pokaže drug. Najprej je prišla finančna kriza, potem se je odprla prva in druga kriza perifernih držav, med katerimi je izstopala Grčija. Temu je sledila bančna kriza ter na začetku leta naftna kriza. Njej pa je sledila negotovost brexita. Kot bi neka nevidna roka menedžirala dogajanje.

Znotraj teorije finančne represije je vse dogajanje pričakovano. Vse se dogaja zaradi najbolj prikritega razdolževanja držav. Obstajajo študije, ki iz vidika državne blaginje favorizirajo počasno spuščanje krvi pred inflacijskim šokom in bankrotom države. V primeru, da danes investiramo v 30-letno državno nemško obveznico, se vnaprej odpovemo okoli 30 odstotkom realne vrednosti.

Bo pa zanimivo opazovati, kako se bodo razvijali stranski učinki omenjenih »nebolečih« ukrepov. še bolj pa, koliko časa bodo varčevalci na bankah sposobni prenašati počasno striženje prihrankov. Alternativ varčevanju na bankah pa ni več v izobilju, saj so tudi druge alternativne naložbe že kar zasoljene.

Za uspešno plavanje med čermi, pirajami, meduzami in morskimi psi pa je na finančnih trgih potrebnega veliko znanja, podprtega z najsodobnejšo tehnologijo, ki pa si jo lahko na našem trgu privošči le malokdo. Tako bi bilo kvantitativno dinamično aktivno upravljanje premoženja prva izbira.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi, d. o. o.

Je kitajsko delovno okolje še zanimivo?

Če se v temo poglobimo, pa lahko pridemo do zanimivih podatkov. Tema je dobro zajeta v poročilu, ki ga je pripravila univerza v Chicagu. Trditev, da ameriško gospodarstvo izgublja delovna mesta zaradi Kitajske, je držalo v preteklosti, v trenutnih razmerah pa se zdi, da je ravno obrnjeno oziroma, da je ameriški proizvodni delavec v zadnjih letih postal precej bolj konkurenčen. Med leti 1999 in 2011 se je vsaj 2 milijona delovnih mest preselilo iz ZDA na Kitajsko. Kitajska ekonomija je v zadnjem desetletju izredno napredovala. Prav v zadnjih letih so plače še dodatno porasle, vedno več proizvodov pa je imelo višjo dodatno vrednost. Mesečna plača se je v zadnjih treh letih zvišala za okoli 400 evrov. Stroški dela pa so postali precej višji kot v Vietnamu ali Bangladešu. Omenjena študija, ki analizira stroške dela, pravi, da so ti danes na Kitajskem podobni ali celo višji kot v ZDA. Poleg plače je treba v ozir vzeti še produktivnost, stroške energentov in vse preostale stroške. Ameriška podjetja tako zelo aktivno selijo proizvodno nazaj v ZDA. Anketa med večjimi ameriškimi proizvodnimi podjetji kaže, da kar 25 odstotkov teh podjetij razmišlja oziroma že seli proizvodnjo nazaj. Obeti za ameriško ekonomijo so na tem področju tako še naprej optimistični, število služb v proizvodnem sektorju pa bo visoko tudi v prihodnjih letih. Kitajska pa bo potrebovala več izdelkov z višjo dodano vrednostjo, da bo lahko zaposlila vse ljudi, ki prihajajo na trg dela. Ti zahtevni časi za kitajsko ekonomijo so seveda podlaga za državo, da svojim prebivalcem zagotovi višji standard življenja. Trenutno uradne statistike kakšnih težav ne kažejo, stopnja brezposelnosti naj bi znašala štiri odstotke. Če pa pogledamo podatke nekaterih neodvisnih raziskovalnih agencij, so podatki nekoliko bolj skrb vzbujajoči. Brezposelnost se lahko do konca leta približa tudi desetim odstotkom. Za zdaj kakšnih večjih bojazni vseeno ni, potrošniško orientiran del ekonomije še naprej nadpovprečno raste, proizvodni del pa čakajo veliki izzivi.

Če so v preteklosti podjetja selila svoje proizvodne kapacitete na kitajsko, je zdaj zgodba ravno obrnjena. V primeru, da posamezne države uspešno premostijo težave, ki jih proizvodne migracije prinesejo, bodo zaposleni v obeh državah lahko na boljšem.

David Zorman, samostojni upravitelj

Centralne banke nepremagljive

Videli smo močno rast trgov v zadnjih treh tednih. Glavni evropski delniški indeks MSCI Europe je pridobil 10 odstotkov, svetovni indeks MSCI World pa osem odstotkov. Čemu taka rast? Razlog je enostaven. Centralne banke. Nauk za vlagatelje je na tej točki enostaven. Ko se največje tiskarne denarja na svetu odločijo nekaj storiti, bolje, da vlagatelj ni na nasprotni strani palice, saj imajo na svoji strani tako monetarne vzvode kot podporo politike, da izpeljejo zastavljene načrte. Guverner japonske centralne banke Kuroda in japonski premier Abe sta prejšnji teden v zelo sinhronem tonu napovedala dodatne stimulativne ukrepe in tečaj jena je padel, tečaji delnic so zrastli in v enem tednu prinesli vlagateljem skoraj 6-odstotno rast, merjeno v evrih.

Če se vrnemo v Evropo, smo v dneh po izglasovanju odhoda Britancev videli zelo sinhron odziv centralnih bankirjev. ECB je zagotovila, da je pripravljena zagotoviti dodatno likvidnost, če se bo pokazala potreba. Angleška centralna banka je zagotovila likvidnost in napovedala možnost znižanja obrestnih mer. FED je premaknil dvig ameriških obrestnih mer v nepredvidljivo prihodnost. Posledično so kapitalski trgi zrasli in pozabili na negotovost brexita. Spet je vsa pozornost usmerjena v gospodarsko okolje in likvidnost, ki jo generirajo centralne banke. Ta lažen občutek varnosti bo prej ali slej spet presenetil nepripravljene vlagatelje. Rekordne borzne vrednosti, predvsem ameriških delniških trgov so posledica preobilice denarja in nizkih obrestnih mer, saj je poslovanje podjetij sicer dobro, a so rasti večinoma premajhne, da bi podpirale tako bogata vrednotenja. Tako se tudi balon na delniških trgih vse bolj napihuje in se pridružuje največjemu balonu v zgodovini na obvezniških trgih, zelo blizu pa sledi tudi nepremičninski balon. Politika nizkih obrestnih mer je največji ekonomski eksperiment v zgodovini človeštva z najbolj nepredvidljivim rezultatom do zdaj. Slaba stran balonov je, da prej ali slej počijo. Pozitivno v vsej zgodbi je, da centralne banke igrajo celotno igro zelo uigrano, kar pomeni, da vse skupaj lahko traja še dolgo časa. Ne pozabimo, eksperiment se je začel daljnega leta 1971, ko so ZDA ukinile zlati standard in od takrat dalje papirnati denar temelji na zaupanju v državo in njeno gospodarstvo.

Kaj preostane preudarnemu vlagatelju? Kot že večkrat rečeno, je treba sredstva razpršiti med več naložbenih kategorij. Slovenci imamo večino prihrankov v nepremičninah in bankah. Premalo pa obvezniških naložb in delnic globalnih podjetij. Obdobje, ko bodo depoziti ali državne obveznice prinašale nič odstotkov ali celo negativni donos, lahko traja še zelo dolgo časa. V tem obdobju so lahko zelo zanimiva naložba delnice podjetij z zelo dolgo zgodovino izplačevanja stabilnih dividend. Treba je biti aktiven, da iz svojih prihrankov iztisnemo pozitiven donos v tem zahtevnem okolju.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Po toči zvoniti je prepozno

Že leto 2015 je bilo v znamenju povečanja tako domače porabe kot tudi pozitivnega prispevka zunanje trgovine, ki je že več let bila edini sončni žarek. Letos pa je še bolj stimulativna monetarna politika Evropske centralne banke spodbudila slovenske banke k povečanju posojanja in zniževanju kreditnih standardov. Na finančnih trgih pa se je donosnost slovenske desetletne obveznice znižala pod en odstotek. Omenjeno pa se kaže v povečanju davčnih prihodkov in zvišanju bonitetne ocene države.

Zdi se, da je konec izgubljenega desetletja, ki je državni dolg povečal za slabih 60 odsotnih točk BDP. Državljanom pa povečalo davčne obveznosti pri dvigu davkov. Po vsaki naravni ujmi je smiselno narediti popis škode in izvesti ukrepe za preprečitev neljubih dogodkov v prihodnosti. Najbolj nespametno bi bilo misliti, da se naravna ujma ne bo ponovila ter denar za obnovo porabiti za dobro hrano in pijačo.

Tako bi dober gospodar razmišljal tudi na ravni države. Smiselno bi bilo presežke porabiti za zniževanje zadolženosti ter znižanje davčnega bremena. Kljub dobremu argumentu večjega davčnega multiplikatorja je argument varčevanja z »nerazporejanjem« ustvarjenih presežkov v slovenski realnosti bolj utemeljen. Pri tem pa bi sprostili državno konkurenčnost ter ustvarjali rezerve za težje čase. Posledica bi bila tudi izboljšanje bonitetne ocene, zaupanje vlagateljev ter nižja cena zadolževanja. še posebej zaradi »učinka pomanjkanja« obveznic ob kupovanju obveznic s strani ECB. Bolj kot se država približa ceni netvegane obrestne mere, boljši so kazalniki za prihodnost.

Globalna finančna kriza pustila posledice po vsem svetu in so volivci nekako siti prevlade leve polovice razmišljanja (ki temelji na logiki, analizi, dejstvih in drugem) ter svoje odločitve sprejemajo na podlagi občutij, ki je značilna za desno polovico možganov. še najbolj se je to videlo v odločitvi Britancev o odhodu iz EU. Dodatno pa je prisotno tudi v volilni tekmi v ZDA in Avstriji ter pri državnem udaru v Turčiji.

Če pa na povečano politično in geopolitično »preigravanje« pogledamo racionalno, lahko sklepamo, da je zapiranje državnih meja neposredno povezano z znižanjem globalne trgovine. To pa je največja grožnja za blaginjo odprtih gospodarstev, med katere se uvršča tudi Slovenija z deležem izvoza okoli 80 odstotkov BDP. Res je, da je večino izvoza vezanega na bližnje članice EU. A če Nemčija kihne, lahko pričakujemo, da bo Slovenija zbolela vsaj za prehladom. Tako se je treba proti toči boriti zdaj.

Primož Cencelj, CFA, upravitelj

Cena surove nafte stabilna

Drugačen razplet dogodkov v Turčiji bi lahko dobro pretresel blagovne borze. Bosporska ožina je pomembna trgovska postojanka, ki povezuje črnomorska pristanišča in kaspijsko regijo prek Sredozemlja s preostalim delom sveta. Ladijski promet, ki poteka skozi to strateško točko, prestavlja tri odstotke svetovnega pomorskega pretovora surove nafte, kar ni zanemarljiv podatek. Vsako daljše časovno obdobje motenega prehoda bi zagotovo vplivalo na ravnovesje na naftnih trgih in posledično na tržno ceno surove nafte. Zaradi poskusa državnega udara so v petek začasno ustavili vse ekonomske aktivnosti v Bosporskem kanalu, vendar se je poslovanje v soboto, ko je postalo jasno, da je »upornikom« poskus udara spodletel, nadaljevalo z ustaljenim ritmom, tako da v ponedeljek na naftnih trgih nismo videli večjih sprememb tržnih cen.

Z motnjo v dobavi se spopada tudi Libija, saj je zaradi demonstracij varnostnih delavcev v naftnem terminalu v pristaniškem mestu Hariga ustavljeno poslovanje. Demonstracije pristaniških delavcev so za to z nafto bogato državo zagotovo prišle ob nepravem času, saj se libijska naftna industrija končno začela pobirati po državljanski vojni, ki državo pesti v zadnjih letih. Libija naj bi imela največje zaloge surove nafte na celotnem afriškem kontinentu, pred vojno pa je k svetovni bilanci dnevno prispevala 1,5 milijona sodčkov surove nafte. V obdobju vojne je dnevna proizvodnja padla na četrtino tega zneska, 1,125 milijona sodčkov neizkoriščene dnevne proizvodnje pa trenutno predstavlja največjo motnjo (ne načrtovan izpad proizvodnje) v proizvodnji surove nafte v globalnem merilu. Eden izmed glavnih ciljev libijske oblasti je ponovna oživitev naftne industrije in s pomočjo »naftnih dolarjev« začeti dolgotrajno obnovo prerešetane in porušene države.

Gibanje cene surove nafte v letu 2016

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz