Gospodarska rast je negativno presenetila že v prvi polovici leta, uresničile pa so se tudi črnoglede napovedi analitikov, da se bo negativni trend nadaljeval tudi v tretjem četrtletju. Uradni podatki so še nekoliko slabši od pričakovanih, saj 0,8 odstotni padec močno presega napovedi analitikov, ki so predvidevali, da se bo japonska ekonomija v tem obdobju skrčila za 0,2 odstotka. Glavna razloga za padec BDP sta krčenje zalog in predvsem velik rez v investicijske izdatke primarno zasebnega sektorja, kjer se podjetja več kot očitno prilagajajo upadanju globalnega povpraševanja. Ko govorimo o upočasnjevanju globalnega povpraševanja, se ne moremo izogniti Kitajski in njenim trenutnim makroekonomskim težavam, ki se negativno odražajo tudi na njeni zunanji trgovini, predvsem na padcu uvoza, ki pada že 12 mesecev zapored. Zaradi obsega ekonomije ima upočasnjevanje gospodarske aktivnosti v Kitajski globalne razsežnosti, vendar zaradi geografske lege najbolj negativno vpliva prav na azijske države z Japonsko na čelu, saj Kitajska za vse predstavlja glavno trgovinsko partnerico. Da se kitajska ekonomija upočasnjuje (nekateri bi rekli, da je v procesu transformacije), je jasno že nekaj časa, zato prilagajanje japonskega izvoznega sektorja novi resničnosti ne preseneča in je po svoje tudi neizbežno. Bistveno bolj skrb vzbujajoč je podatek, da preostali del japonske ekonomije kljub izdatni pomoči japonske centralne banke, ki v obsegu svojih ukrepov prekaša celo ameriški FED, nikakor ne najde trdnih tal pod nogami. Političnim veljakom in centralnim bankirjem po še eni seriji slabih makroekonomskih podatkov sedaj ne preostane nič drugega, kot da nadaljujejo z zastavljenim načrtom in japonsko ekonomijo zasipavajo z na novo stiskanimi bankovci. To bodo toplo sprejeli zlasti (kratkoročni) vlagatelji v japonske delniške naložbe, saj je gibanje japonskega kapitalskega trga v zadnjih letih primarno pogojeno s politiko centralne banke.
 

Vir: Bloomberg

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Rast BDP so v zadnjih petnajstih letih gnale predvsem naložbe. Večino so seveda potrebovali, vendar so v zadnji fazi gradili tudi nepotrebne kapacitete, ki dandanes samevajo. Poslovni model investiranja se je končal in oblasti želijo preoblikovati ekonomijo, ki bi bila podobnejša ameriški. V ospredje prihaja potrošnik. Ta transformacija ni in ne bo proces, ki bo tekel gladko, ampak bo na trg prinesel volatilnost. To najbolje vidimo skozi delniški trg, ki se v zadnjih letih premika iz ene skrajnosti v drugo. Za pravilno vlaganje je treba pobrskati globlje in poiskati podjetja, ki bodo iz vse zgodbe izšla kot zmagovalci. V zadnjih letih smo veliko pisali, kakšen je pravilen pristop k vlaganju na Kitajsko. Kako pravilno zajahamo megatrende, ki se tam odvijajo. Spraševali smo se, ali je bolje kupiti Danone, ki tam prodaja otroško mleko, ali kakšnega lokalna ponudnika? Ali je bolje kupiti BMW ali Great Wall Motor? Enoznačnega odgovora ni. So pa zelo pomembna nekatera dejstva, kot so, da je težka industrija v težavah, kompleksnost je velika, gibanja na borzi prav tako.

Vseeno je država ogromna, tako pa tudi potencial. Vendar je lokalnih podjetij, ki bi odražala pozitivne trende, zelo malo. Zato je treba pogledati širše in iskati naložbe predvsem na zahodnih trgih. Ali take, ki tam samo kotirajo ali pa imajo nadpovprečno veliko prodaje na kitajskem trgu. Dejstvo je tudi, da je segment inovacij v tehnološkem svetu na Kitajskem trenutno v polnem zagonu. Ljudje plačujejo, potujejo, nakupujejo in tako dalje po telefonu. Ta segment bo v prihodnosti še naprej nadpovprečno rasel. Ta dejstva so potrdila tudi kitajska podjetja, v katerih so njihovi kupci potrošniki. Alibaba, Baidu, Tencent, Ctrip so samo nekateri izmed večjih, ki »jahajo« na transformaciji kitajske ekonomije. Potem je še veliko manjših, ki jim nezadržno sledijo.

Zgodba prihodnjih let na Kitajskem bo ozko fokusirana, posamezni segmentni bodo rasli izredno hitro. Tudi preostale industrije verjetno ne bodo videti tako slabo, kot se trenutno predstavlja, vendar bodo verjetno bolj stagnirali kot kaj drugega. Izbor naložb bo omejen, vseeno pa bodo določeni sektorji prinesli lepe donose.

Pri iskanju vzrokov za nastanek take absurdne situacije lahko vzamemo za izhodišče mesečno komunikacijo ECB, ki že vsaj sedem let opozarja na nujnost strukturnih reform. Da splošna evropska politika pri tem tišči glavo v pesek, kažejo prevelika brezposelnost v veliki večini evropskih držav, prepočasna gospodarska rast in globalna nekonkurenčnost mnogih evropskih podjetij, prezadolženost držav ter težave v zdravstvenih in pokojninskih blagajnah.

Evropska centralna banka z ukrepi monetizacije državnega dolga in divjega spodbujanja trošenja dela tako rekoč vse, da bi ohranila visok standard v Evropski uniji. A vprašanje časa je, koliko časa lahko tiskanje denarja ohranja bolno Evropo pri življenju. Problem nerodovitnosti evropskih žena lahko nekoliko zapolni prej selitev narodov, ki smo ji priča, zato ne preseneča mehkost evropske politike.

A s parcialno rešitvijo enega vprašanja se odpira drugo. Že omenjena slaba delovnopravna zakonodaja, ki povečuje evropsko brezposelnost, ni nič kaj spodbudna za učinkovito integracijo priseljencev na evropski trg dela. To pa ustvarja optimalno okolje za konflikte in radikalizacijo volilnega telesa, ki bi posledično začelo hromiti trgovino med državami članicami in načelo visok življenjski standard.

še najbolj se v tem času smeji državnim zakladnicam, ki brez težav financirajo proračun, in vsem, ki investirajo v bolj tvegane naložbe. Tisti, ki tičijo v depozitih pri bankah, pa bodo doživeli pravi šok, ko jim bo banka izdala račun za denar. Zato bi bilo smiselno poiskati alternative, še preden bi si lahko kdo odsvojil nogavico, polno denarja, skrito pod žimnico.

Primož Cencelj, CFA

Ta koktajl bazične resničnosti (staranje prebivalstva) in strukturnih zablod (med drugimi brezposelnost mladih) pa korak za korakom poslovne banke spreminja v parkirne hiše. Evropska centralna banka že kar nekaj časa bankam zaračunava negativne obresti za vse depozite. Zdi pa se, da banke jedrne Evrope raje prevalijo negativne obresti na svoje varčevalce, kot da bi aktivneje posojale. Na drugi strani države periferne Evrope še vedno prebolevajo travmo recesije. Tako dejansko v njihovih bankah poslovanje (»neposojanje«) vodijo zaposleni v oddelkih za obvladovanje tveganj, saj se celotne organizacije še vedno bojijo lastne sence preteklega časa.

Kljub temu, da se izjemno strogi kreditni standardi odobravanja novih posojil znižujejo, je le čas implementacije izjemno počasen. Ob domnevi, da je evropska ekonomija v prebujanju, bi lahko bile banke precej agresivnejše. Tako pa mednarodna nestabilnost, kolaps na surovinskih trgih ter ustavljanje mednarodne trgovine krhajo samozavest in megli racionalnost.

Če pogledamo na zadnje ključne makroekonomske podatke, lahko hitro ugotovimo, da bo morala ECB ponovno zavihati rokave, da bi dosegla vse bolj oddaljujoč cilj inflacije malo pod dvema odstotkoma na leto. V prvi fazi je pričakovano zgolj retorično posredovanje glavnih centralnih bankirjev, pozneje pa tudi podaljšanje nestandardnega ukrepa kupovanja obveznic na trgu vsaj do sredine leta 2017, kar trg že počasi vračunava v cene državnih obveznic.

A obstaja tudi ukrep, ki bi spet odvzel nekaj verodostojnosti ECB. Draghi je namreč v svojih številnih izjavah napovedal, da smo pri depozitni obrestni meri dosegli dno (-0,25 odstotkov letno). A na podlagi izjemno čudne stvarnosti dodatno znižanje ne bi bilo nikakršno presenečenje.

Obrestne mere pa bodo v splošnem zelo dolgo ostale nizko. Oziroma vsaj do spremembe delovnopravne zakonodaje, ki bi stimulirala najproduktivnejše v družbi in podjetjem omogočala hitro prilagajanje potreb po delu, povečanju rodnosti ter učinkovitem alociranju kapitala. Poleg tega zagon kakšnih večjih dolgoročno ekonomsko vzdržnih projektov ne bi škodil.

Finančni trgi že od začetka leta s pomočjo ECB Slovenijo umeščajo med stabilne države z relativno dobro bonitetno oceno. Letos je bila videna med ratingom BBB- in A. To tudi nekako odseva mediano ocen bolj poznanih bonitetnih agencij, ki je BBB+. Povečana stabilnost na finančnih trgih in izboljšanje ekonomskih podatkov vse bolj opogumljata tudi poznane bonitetne agencije, ki izboljšujejo napoved kreditne sposobnosti države. Zadnja v vrsti je bila ameriška hiša Fitch, ki je Sloveniji sicer ohranila nespremenjeno oceno, a je izboljšala obete. Menim, da se bo tak trend nadaljeval vsaj še nekaj časa.

Glavno vprašanje je, koliko časa je še ostalo. Najhujša tveganja »bankrota« so namreč že za državo, a številne težave ostajajo. Med drugimi strošek pokojninskega izdatka v proračunu še vedno narašča, javna uprava je še vedno preobsežna, večja podjetja so še vedno prezadolžena, banke imajo v portfeljih še zmeraj preveč slabih posojil. Tako je čas za celjenje in pragmatično, premišljeno ter celovito reševanje težav in izpeljavo strukturnih reform. Najslabše v tem trenutku bi bilo narediti strukturne napake v obliki dviga plač v javnem sektorju in zvišanje pokojnin. To bi skokovito presekalo pozitivno dinamiko in skrajšalo prej omenjeni čas. Skrbi nas lahko namreč dejstvo, da je razvoj Slovenije močno vezan na izvozno dejavnost, ena glavnih panog je namreč avtomobilska.

Ob škandalu »prekomernega izpusta škodljivih plinov« proizvajalca Volkswagen v ZDA bi lahko škodo utrpeli tudi slovenski proizvajalci polizdelkov. Slovenska podjetja namreč nemškemu koncernu izvozijo okoli 700 milijonov evrov ozirom slaba dva odstotka BDP. Če gre pri Volkswagnu zgolj za izoliran primer napake, ne pričakujemo večjih težav. Če pa gre za napoved vojne med proizvajalci avtomobilov, je to za Evropo in Slovenijo zelo slab signal.

Tako ni veliko prostora za uživanje na pozitivni strani ekonomske realnosti, saj finančni trgi začnejo hitro anticipirati vsako napako. Težka in trnova je pot vzdrževanja ugleda. Vlagatelji pa morajo imeti res veliko zaupanja, da ob tako nizkih donosih dodatno investirajo v državne obveznice.