Poletna razprodaja po kitajsko

Po dolgem obdobju zatišja je lani kitajski kapitalski trg kar izstrelilo v nebo. Zaradi hitrejšega ohlajanja gospodarske rasti je kitajska centralna banka začela izvajati ohlapno denarno politiko, veliko »cenejšega« denarja pa je končalo v delniških naložbah na največjih domačih borzah v šanghaju in šenzenu. Visoke donosnosti so sprožile pravi mali čredni nagon med domačimi vlagatelji. S Kitajske so redno prihajala poročila o novem rekordu odprtih trgovalnih računov, prav tako pa je strmo raslo število vlagateljev, ki so v želji po še večjem zaslužku na trg vstopali s posojenimi sredstvi. Od prvega reza obrestne mere, ki ga je izvedla centralna banka novembra lani, do junijskega vrha so delnice v šanghaju zrasle za 130 odstotkov (v evrih), s še višjo donosnostjo pa se lahko pohvalijo v šenzenu, kjer je delniški trg, v enakem obdobju pridobil skoraj 160 odstotkov. Kitajski delničarji so bili v sedmih nebesih, večina tujih vlagateljev pa je od zunaj nemočno opazovala, kako se veča diskont med hongkonško borzo in notranjim trgom. Danes so ti isti vlagatelji lahko zadovoljni s svojo odločitvijo, da niso izkoristili novembra lani odprte povezave med hongkonško in šanghajsko borzo, prek katere je bila prvič v zgodovini tujim (nekvalificiranim) vlagateljem omogočeno udeležba na kitajskem notranjem kapitalskem trgu.

špekulativni nakupi so v izredno kratkem časovnem obdobju pripeljali do nerazumno visokih vrednotenj, zaradi česar je večina tujih analitov že nekaj časa dvomila o vzdržnosti trenda rasti, še posebej v obdobju, ko s Kitajskega prihajajo vedno bolj skrb vzbujajoči makroekonomski podatki. Da so šle stvari na borzah nekoliko predaleč, je ocenila tudi kitajska centralna oblast, ki je v strahu pred pokom borznega balona začela omejevati vlaganje z gibljivim kritjem. Na njihovo žalost se je izkazalo, da je njihova intervencija na trgu povzročila ravno nasprotno, saj so tako s trga umaknili še tisti del udeležencev, ki je s svojimi nakupi podpiral rast trga. Omenil sem že, da se velika večina tujih vlagateljev, kljub odprti povezavi, zaradi nerazumnih vrednotenj in pomanjkanja likvidnosti ni odločila za vstop na notranji trg. Olje na ogenj je prilila tudi novica, da je v vodo padla za letos pričakovana več kot 300 milijard ameriških dolarjev velika vključitev notranjih kitajskih delnic v indekse MSCI. Brez tujega kapitala in ob odsotnosti domačih špekulativnih vlagateljev se je 15. junija začela velika poletna razprodaja kitajskih delnic. V samo treh tednih so delnice v šanghaju in šenzenu v povprečju izgubile več kot 30 odstotkov vrednosti, z borze pa je izpuhtelo več kot 4 bilijone ameriških dolarjev. Ponovno je na velika vrata vstopila centralna oblast, ki je ustavila trgovanje s četrtino podjetij, uvrščenih na borzo, katerih delnice so se znašle pod največjim prodajnim pritiskom. Poleg tega so prek posebnega državnega sklada borznim hišam in družbam za upravljanje odobrili denarna sredstva, s katerimi naj bi ti podpirali tečaje največjih domačih podjetij. Do nedavnega je kazalo, da jim je s temi dejanji uspelo stabilizirati trg, več kot 8-odstotni padec delnic včeraj pa kaže, da bo »nadzorovanje« kapitalskega trga bistveno težji zalogaj kot »zagotavljanje« ustrezne ravni gospodarske aktivnosti.

Sašo Smigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Vročina na trgu pada

Kakor koli, tudi radikalnega levega političnega voditelja Ciprasa je po dobljenem referendumu srečala pamet. Odločil se je namreč za menjavo glavnega stratega pogajanj z upnicami Varufakisa in privolil v trnovo pot do tretjega paketa pomoči institucij. Prvi korak v obliki sprejetja davčne in pokojninske reforme ter ohranitev suverenosti statističnega urada so že potrdili v parlamentu s pomočjo glasov opozicije. Sprejete reforme pa so omogočile sprostitve prve tranše premostitvenega posojila, ki Grčiji omogoča poplačilo zapadlih obveznosti Evropski centralni banki ter Mednarodnemu denarnem skladu. Izpeljava vseh korakov pa zna grško javnost še dodatno vznemirjati in pričakovati je nove predčasne volitve.

A kljub vsemu je grška normalizacija na trg vplivala blagodejno, kar se vidi predvsem na tri načine: delniški trgi so zrasli, določene bolj tvegane države so spet pridobile dostop do trga in na koncu ECB spet kupuje državne obveznice, kar jih draži. To zadnje pa pomeni nižji strošek obresti za državne zakladnice. Zdi se, da je zdaj optimalni čas za nastop letnega dopusta in uživanja vročega poletja.

A kaj, ko je odstranitev enega izmed robnih negativnih scenarijev spet osvetlila dejstvo, da makroekonomski podatki v ZDA ostajajo robustni in da se v Evropi skokovito izboljšujejo. Zdi se, da je bančni kanal začel ponovno delovati. Rast denarnega agregata M3 se počasi premika proti dolgoletnemu povprečju v Evropi. V Ameriki pa se brezposelnost še dodatno znižuje. Tako se dejansko približujemo točki, kjer se bo prva velika centralna banka odločila za dvig svojih ključnih obrestnih mer. Vse verjetneje pa je, da bo do dviga prišlo v času koledarsko hladnejših mesecev, kar bo verjetno pospešilo pulz marsikateremu investitorju.

Primož Cencelj, samostojni upravitelj

Neskončna zgodba končana?

V zameno za 86 milijard evrov pomoči oziroma prestrukturiranja dolgov je Cipras obljubil višje davke, nižje pokojnine, višjo upokojitveno starost, reforme na trgu dela, liberalizacijo in privatizacijo. Če smo povsem iskreni, bi se vse to zgodilo tudi v primeru bankrota Grčije oziroma njenega izstopa iz evroobmočja in nove valute. S tem dogovorom bodo svoj dolg prestrukturirali na kontroliran način, medtem ko bi z novo valuto zapluli povsem v neznano. Problem je, da v finančni zgodovini skoraj ni primera, ko bi država prešla na šibkejšo valuto. Primeri iz časov razpadanja Jugoslavije in menjave valut so slabi, ker smo takrat vsi verjeli, da nova valuta (tolar, kuna in tako naprej) predstavlja močnejšo in ne šibkejšo možnost v primerjavi z dinarjem. Zato je odločitev Ciprasa logična in pravilna. Veliki »blef« se ni izšel in vse druge možnosti so slabše. Grki niso računali na to, da se bo igralec na drugi strani naveličal. Ankete so kazale vedno večji delež nemških (pa tudi finskih, nizozemskih in drugih) volilcev, ki so, ko se je vsa drama vlekla, vedno bolj podpirali rešitev, da se Grke vrže iz evroobmočja.

A to je le prvi korak. Do srede mora grški parlament že sprejemati spremembe zakonodaje, da bodo potem preostale članice lahko potrdile dogovor. Če Siriza ne razpade in s tem grška vlada ne odstopi, imajo Grki možnost, da v naslednjih 10–15 letih svojo državo znova postavijo na trdne gospodarske temelje. Če želijo socialno državo in pokojnine, bodo morali zanje trdo delati in plačevati davke. Zanje ne bomo delali ne Nemci in ne Slovenci. Da bo posel stekel, morajo zmanjšati birokracijo, liberalizirati gospodarstvo in omogočiti tekmo na trgu. Osrednja točka je privatizacija. Ustanovili bodo sklad in ta bo počasi prodajal deleže v državnih podjetjih. S tem bodo podjetja učinkovitejša, manj bo izčrpavanja proračuna. Podobno kot pri nas načrt s SDH, se vse vedno znova sfiži z vmešavanjem politike v dnevno poslovanje podjetij. Ekonomske logike se ne da pretentani. Predvolilne obljube Sirize (pa tudi drugih evropskih posnemovalcev) o krasnem novem svetu z malo dela, veliko ugodnostmi in izbrisom dolgov so se izkazale za pravljico. Slaba lastnost pravljice je, da se konča, ko ugasneš luč in zaspiš.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Grška tragedija

Po drugi strani ta odpis ne rešuje ničesar, dokler Grčija ne uvede globokih strukturnih reform, saj v Grčiji javni sektor ustvari 40 odstotkov BDP, kar je rekord med državami EU, in zasebno gospodarstvo ni več sposobno financirati tako obsežnega javnega sektorja ter vse večje luknje v pokojninski blagajni. Zato se pogajanja ne premaknejo z mrtve točke, saj grški volilci ne želijo sprememb (izstopajo upokojenci, ki najbolj množično odhajajo na volišča, mladi pa odhajajo v države, kjer je več delovnih mest – zahodna Evropa, Amerika in druge), EU z Nemčijo na čelu pa ne dovoli odpisa dolga, dokler se ne sprejmejo strukturne reforme in dokler ne postane prihodnje poslovanje grške države vzdržno. Zveni znano?

Slovenska prednost je ravno v izvoznem gospodarstvu, zato blokada kakršnih koli resnejših sprememb s strani sindikatov in upokojencev (še) ni usodna, čeprav luknja v pokojninski blagajni vse bolj raste, pa tudi državni aparat varčuje evrocente namesto evrov. V luči tega so novice zadnjih nekaj tednov za Slovenijo pozitivne. Izvoz raste, letos naj bi po pričakovanjih zrasel za približno pet odstotkov. Tudi zadnje novice iz nemške avtomobilske industrije so zelo dobre, saj prodaja nemških avtomobilov v Nemčiji raste (letos BMW +3 % kot najpočasneje rastoči in Porsche +21 % kot najhitreje rastoči), prav tako prodaja nemških avtomobilov raste v ZDA (kjer bo kot kaže letos rekordno leto po prodaji avtomobilov, pa tudi gospodarske napovedi za 2. polletje so spodbudne) in tudi na Kitajskem, kjer vse močneje odžirajo trg lokalnim avtomobilskim znamkam. Vse našteto daje upanje na nadaljnjo rast ene najmočnejših vej slovenske industrije, industrija pa v zadnjih nekaj mesecih zopet tudi aktivneje zaposluje.

A brez reform zdravstvenega in pokojninskega sistema ter racionalizacije v javni upravi se bomo s to v tujini pogojeno rastjo le prebili do naslednje krize, ki bo neizogibno prišla, v naslednji krizi pa tvegamo, da končamo tam, kjer smo začeli ta članek – pri grški, oprostite slovenski tragediji. Prevečkrat namreč pozabljamo, zakaj gre Nemčiji danes tako dobro. Ker so na začetku novega tisočletja naredili boleče, a za boljšo prihodnost nujne reforme.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Kdo določa ceno za slovenski dolg?

A kot smo opazili, je v preteklih letih z gibanjem slovenskih obveznostih še nekaj, kar pojasnjuje gibanje cene za dolg. Ta nekaj pa je strah pred izgubo, ki mu pravimo kreditno tveganje. Opredelitev višine je odvisna od zmožnosti in želje po odplačevanju dolga. Zmožnost je določena z višino dolga in stroški obresti v BDP, želja pa je definirana s politično voljo. Manj ko jo je, večji je kreditni prebitek, ki državo odreže od dostopa do kapitalskih trgov. Nekaj takega smo v Sloveniji že imeli, kar je pomenilo za dva odstotka višji strošek za obresti na leto.

Da zgodbo še malo zapletemo, je ECB v začetku leta začela kupovati državne obveznice in tako podprla njihove tečaje. še posebej ob dejstvu, da se v Grčiji pošteno smodi. Grčija je katalizator prihodnjega dogajanja na kapitalskih trgih in bo imela pomemben vpliv na ceno slovenskega zadolževanja.

Ob grškem odhodu bi se slovenski dolg povečal za slabe štiri odstotke, kar bi moralo po definiciji podražiti slovensko zadolževanje. še več, mantra o večnem obstoju evra bi se zamajala in bi vsak negativen signal po zmanjšanju politične volje po odplačevanju hitro preplašil vse bolj plahe investitorje. A dokler bo tu ECB, zgodba ne bo katastrofalna. A lahko se zgodi, da bo tudi njim nekdaj pošla sapa. 


Primož Cencelj – samostojni upravitelj

Nov korak grškega sirtakija

Temu je v soboto sledil odgovor evropskih finančnih ministrov, da so pogajanja končana, v nedeljo pa odločitev ECB, da ohrani izredno likvidnostno pomoč grškim bankam na ravni okoli 89 milijard evrov, a da je ne poveča. Ker so grške banke likvidnostno popolnoma odvisne od izredne likvidnostne pomoči ECB, saj so bile soočene z visokimi dvigi depozitov prebivalstva, je bila pričakovana tudi odločitev grške vlade, da do naslednjega torka zapre banke, uvede omejitev kapitalskih tokov in omeji dvig gotovine na bankomatih na 60 evrov na dan.

Tak razplet odpira vrsto novih vprašanj, tako vsebinskih kot tudi časovnih. Danes zapade v plačilo vračilo 1,5 milijarde evrov posojila MDS, katerega neplačilo (ozirom nov odlog) bi pomenilo neizpolnjevanje obveznosti (ang. default), kar bi lahko imelo nove posledice predvsem za ukrepe ECB.

Glede vpliva na kapitalske trge in posledic preobrata v grški krizi lahko pričakujemo povečano negotovost in nestanovitnost, kar bo pomenilo visoke premike cen finančnih instrumentov. V tem trenutku je zelo težko napovedati razplet dogodkov, pričakuje pa se, da se bo začetna reakcija na trgu odrazila na rasti obveznic držav, ki veljajo za varne, in na padcu cen obveznic perifernih evropskih držav. Pri slednjih bo negativen vpliv na začetku verjetno omejen, saj pričakujemo povečano aktivnost ECB prek programa odkupovanja dolžniških finančnih instrumentov. Na delniških trgih bo zaradi povečane negotovosti in nenaklonjenosti tveganju začetna reakcija negativna.

Dogajanje v prihodnjih dneh bo v veliki meri odvisno od nadaljnjega razpleta dogodkov, tržni udeleženci bodo zelo podrobno spremljali izjave udeleženih strani in reagirali na ankete, ki bodo kazale rezultat nedeljskega referenduma. V KD Skladih še vedno ne izključujemo možnosti dogovora oziroma izkazane podpore predlaganim ukrepom na referendumu, čeprav se je verjetnost negativnega razpleta in izstopa Grčije iz evroobmočja zadnji konec tedna močno povečala.

Luka Flere, CFA, direktor naložbenega sektorja

Skupna zakladnica 2025?

Njihova strategija igranja težkega in nepopustljivega pogajalca temelji na tem, da bi si lahko umili roke nad podpisom za paket nove finančne pomoči. Ta pa pušča velike rane nad grškim finančnim sistemom in zaupanjem v gospodarstvo. Banke iz dneva v dan postajajo bolj prazne. Pokonci jih drži samo še likvidnostni mehanizem s strani Evropske centralne banke. Grški pat položaj in nefleksibilnost sta državo verjetno stala kakšni dve leti izgube standarda. Ali je bilo smiselno štiri mesece držati glavo v pesku?

Je pa zaznati, da se tudi v Grčiji stvari premikajo. Zdi se, da je scenarij grškega izhoda iz evrskega območja za zdaj preprečen in bo Grčija dosegla dogovor z državami upnicami. Tako se slovenskemu zaposlenemu davkoplačevalcu še ne bo treba odreči okoli 1000 evrom. Bo pa dogovor verjetno vseboval klavzulo korenčka in palice. Če bo implementacija reform uspešna, bo temu sledila nagrada in grška saga bi se utegnila končati v dobrem letu in pol, kot je bilo v primeru Cipra.

Težko je napovedati, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, a jasno je, da je trenutna monetarna unija relativno krhka tvorba, katere obstoj se ob vsaki težavi držav članic postavlja pod vprašaj. Grčiji, Portugalski, Irski, Cipru, Italiji, španiji in tudi Sloveniji lahko v prihodnosti sledijo tudi ostale države. Da bi odpravili številne pomanjkljivosti, bo treba na evropski ravni nadaljevati proces fiskalne in politične unije.

Tako je napoved šefa evropske komisije, da bi bilo naslednje desetletje posvečeno izdelavi in izpeljavi skupne evropske obveznice. Ta pa bi bistveno marginalizirala težave dostopa do kapitala posameznih držav in na tej osnovi bi se grški, slovenski in drugi problemi zdeli samo kot vihar v kozarcu. Glede na demografsko sliko Evrope in globalno gospodarsko dinamiko bi bilo res nesmiselno izgubljati leta zaradi ega lokalnih voditeljev.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Grška drama

Vseeno pa je potrebno na pogajanja gledati nekoliko bolj konservativno, saj je prisotno veliko »zaigrane« drame. še vedno veliko pomeni tudi volja grškega ljudstva, ki skozi različne ankete kaže, da si ne želijo zapustiti Evropske unije. Okoli 70 odstotkov prebivalstva si želi kompromisa in okoli 50 odstotkov bi rajši sprejelo dogovor, kot pa da bi zapustili območje evra. V praksi bi zapustitev evrske skupine za Grke pomenila katastrofo, kar bi njihov standard še bolj znižalo. Kupna moč bi upadla in verjetno bi to ponovno pomenilo menjavo oblasti in nestabilnost v državi. Na daljši rok pa bi bila slika odvisna od sprejetih reform in programov. Ali bi bili ti taki, ki omogočajo državi napredek in so primerljivi z razvitimi državami ali pa so primerljivi z državami, kjer napredka ni. Grška drama pa posredno vpliva tudi na dogajanja drugje po svetu. Dražje zadolževanje v celotni Evropi in nižje cene delnic na evropskih borzah so v veliki meri posledica trenutne negotovosti. Pomemben pa je tudi čas, ki ga evropski voditelji namenjajo reševanju. Ta čas, glede na težave, ki jih imajo tudi preostale evropske države, predstavlja ogromen oportunitetni finančni vložek. Če bi ta čas in energijo usmerili v preostale težave, bi Evropa lahko bila bolj primerljiva ZDA. Tam je brezposelnost rekordno nizka, makroekonomski kazalci so izredno optimistični, delniški trgi precej višje kot leta 2008, valuta je močna. Glavna tema pogovorov ostaja dvig obrestnih mer, ki je vse bolj verjeten v septembru. Po štirih letih si je ameriška ekonomija toliko opomogla, da se bomo končno premaknili iz ničelne obrestne mere. Če pogledamo zgodovinsko, kaj se je dogajalo z delnicami na ameriški borzi pred prvim dvigom obrestnih mer in po njem, vidimo, da je slika zelo optimistična. Leto dni pred prvim dvigom, takih primerov je od leta 1954 kar devet, so delnice v povprečju pridobile nekaj več kot 20 odstotkov. Po prvem dvigu pa so delnice zrasle v osmih od devetih primerov. V povprečju so pridobile okoli devet odstotkov. Kot kažejo pretekli podatki, začetek dvigovanja obrestnih mer ne predstavlja večje nevarnosti za delniške trge.

Vidimo, da so posamezne države trenutno v precej različnih stanjih in takšno je tudi trenutno dogajanje na svetovnih borzah. Kratkoročne odločitve, ki jih čakamo iz Grčije, pa bodo imeli tudi dolgoročne posledice.

David Zorman, upravitelj

Konec Velike Britanije?

V času, ko se vleče prodaja našega Telekoma kot jara kača, je DT prodal svoj del v britanskem mobilnem operaterju EE za polovico od 15 milijard evrov, se dogovoril, da svojo ameriško podružnico T-Mobile združi s konkurentom Dish ter na koncu proda, tako dobljena sredstva pa investira nazaj v Evropo, da utrdi svoj konkurenčni položaj pred vse agresivnejšimi konkurenti. Tako je pred kratkim od slovaške vlade kupil še drugo polovico slovaškega Telekoma precej ceneje, kot znaša ponudba za Telekom Slovenije, po drugi strani pa je oko vrgel na britanski »nacionalni simbol« BT, ki je bil privatiziran v več korakih, prvič že davnega leta 1984, dokončno pa 1993. S privatnim lastništvom je postala multinacionalka prisotna v 170 državah sveta. Slovenci smo uspeli z državnim lastništvom le zapraviti denar na Balkanu. DT je s prodajo EE dobil tudi 12-odstotni delež v britanskem Telekomu, sedaj pa želi to povečati na odločilen delež, saj bo le tako lahko evropskemu uporabniku ponudil vseevropsko storitev. Trend v industriji je, da morajo telekomunikacijski ponudniki ponujati fiksno in mobilno telefonijo, internet in TV. Ker cene padajo, postaja velikost vse pomembnejši faktor. Preživeli bodo le veliki. Ta trend smo videli v ZDA pred leti, z brisanjem nacionalnih ekonomskih mej pa je vse bolj prisoten tudi v Evropi.

V podobnem precepu pa je še ena »stara« panoga. Pošta oz. dostava paketov. Tudi tukaj padajo meje, zato Fedex z željo rasti v Evropi kupuje nekoč del nizozemske državne pošte – TNT. Poleg nizozemske so deloma ali v celoti privatizirane tudi nemška, avstrijska, britanska, portugalska in nekatere druge pošte. Ker je konkurenca vse močnejša, se je britanska vlada prejšnji teden odločila, da proda za dober denar (1,5-2 milijarde evrov) še zadnjo tretjino delnic v Kraljevi pošti ter zmanjša državni dolg. S tem pošta postaja vitkejša in okretnejša za tekmo z ameriškimi konkurenti. V Sloveniji pa bomo v kratkem razglasili dostavo pisma Janeza Metki za strateškega ter s tem za nacionalni interes.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Indija vlaga v infrastrukturne projekte

Iz napovedi proračunskih izdatkov za fiskalno leto 2015/2016 je razvidno, da je indijska vlada podvojila višino sredstev, namenjenih za gradnjo cest in mostov, medtem ko naj bi izdatki za izgradnjo železniške infrastrukture zrasli za tretjino. Po prvih ocenah naj bi dodatni infrastrukturni izdatki prispevali dodatno odstotno točko h gospodarski rasti v prihodnjem letu, hkrati pa v vladnem kabinetu opozarjajo, da ta ocena temelji na predpostavki, da bodo namenjena sredstva v celoti porabljena.

Zaradi prezapletenih birokratskih postopkov in pomanjkanja zanimanja zasebnega sektorja (prezadolženost največjih indijskih korporacij in nizka kapitalska ustreznost večjih bank) se je v preteklosti velikokrat zgodilo, da odobrena proračunska sredstva niso bila v celoti izkoriščena, zaradi česar je tudi zadnjo napoved o povečanju proračunskih izdatkov svetovna investicijska javnost sprejela z določeno mero previdnosti. Aprilski podatki kažejo, da se nova vlada zaveda pomanjkljivosti sistema in da pospešeno izvaja ukrepe za njihovo odpravo, saj so samo aprila porabili šest milijard ameriških dolarjev od skupno za infrastrukturne investicije namenjenih 38 milijard (15,8 odstotka). Največ pozornosti so v tej prvi fazi namenili kritičnim projektom, ki bi se morali končati pred leti, vendar se zaradi že omenjenih ovir, še niti niso začeli izvajati. Za to vrsto projektov je vlada tam, kjer ji ni uspelo najti zasebnega partnerja, investicijo financirala neposredno iz proračuna.

Z zavedanjem, da vseh projektov ne bodo mogli financirati sami, veliko energije politika usmerja v aktivnosti, s katerimi želi pritegniti zasebni kapital. Prva taka je odobritev 470 milijonov ameriških dolarjev velikega paketa državnih spodbud za zasebna podjetja, ki bodo pristopila k projektu izgradnje 16 avtocest. Prav tako je vlada namenila tri milijarde ameriških dolarjev začetnega kapitala v ustanovitev novega infrastrukturnega sklada, s pričakovanjem, da naj bi zasebni kapital vanj prispeval še dodatnih 30 milijard dolarjev. Novosti se obetajo tudi na področju pravne ureditve in birokratskih postopkov, s katerimi naj bi poenostavili pristop zasebnega kapitala k financiranju javno-zasebnih projektov.

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz