Predvsem zato, ker domači vlagatelji že nekaj časa v pričakovanju privatizacije kupujejo delnice, ki kotirajo na Ljubljanski borzi. Tako je SBI TOP od svojega zadnjega dna v oktobru 2013 do včeraj zrastel za skoraj 21 odstotkov, samo letos pa za dobrih deset odstotkov. To nas letos uvršča v sam vrh najuspešnejših evropskih držav,  za Ciprom, Bolgarijo, Irsko, Dansko in seveda Grčijo. Da je naša država trenutno v »sweet spotu«, kar se tiče borznih vlaganj, je zaslužna kombinacija več dejavnikov. Med zunanjimi dejavniki ne gre spregledati navdušenja mednarodnih vlagateljev, ki zadnje mesece usmerjajo proste denarne tokove na tako imenovane mejne oziroma frontier trge (FM), kamor zaradi majhne tržne kapitalizacije spada tudi Slovenija. Globalni vlagatelji so zaradi pretresov na razvijajočih se oziroma emerging trgih (EM) v zadnjih mesecih del denarja preusmerili v »mlajšega brata«, ki po klasifikaciji MSCI zajema predvsem države Bližnjega vzhoda in Afrike. Te države imajo podobno kot razvijajoči se (EM) trgi dolgoročen potencial rasti, a v nasprotju z nekaterimi ranljivimi trgi v razvoju (EM) prinašajo veliko manj valutnega tveganja v povezavi z zunanjetrgovinskim primanjkljajem v plačilni bilanci. Veliko držav v klasifikaciji frontier (FM) ima zaradi specifične strukture domačega gospodarstva (veliki izvozniki nafte) domače valute trdno povezane z vrednostjo ameriškega dolarja.

Lokalni dejavniki zajemajo predvsem množično privatizacijo oziroma nadaljevanje prodajnih procesov Mercatorja, Telekoma, Aerodroma, Cinkarne, Žita, Heliosa in Letrike ter s tem povezanih špekulacij malih vlagateljev, ki po dolgih letih spet trkajo na vrata borznih posrednikov. K temu je treba dodati še razmeroma solidne rezultate kotirajočih podjetij in dividende, ki bodo tako kot vsako leto izplačane poleti, dividendam pa bodo najbrž sledili že prvi odkupi delnic malim vlagateljem, ki bodo v jeseni sprejemali prevzemne ponudbe. Tako lahko jeseni pričakujemo močno izboljšanje likvidnosti na Ljubljanski borzi, ki bo tradicionalno dvignila splošno raven delniških tečajev.

Grega Meden, upravitelj, KD Skladi

Vendar pa po besedah evropskega centralnega bankirja Maria Draghija vsaka negativna vrednost indeksa življenjskih potrebščin ni deflacija v »japonskem« pomenu besede. V Evropi tako poznamo dobro deflacijo, ki je imenovana »notranja devalvacija«. V to skupino spadajo države, ki so v minulih letih zaradi hitre rasti cen postale manj konkurenčne. Tako zniževanje cen jim posledično konkretno zvišuje konkurenčnost. Omenjeno se lepo kaže v zviševanju kazalnikov indeksa zaupanja v španiji, Italiji in tudi Grčiji, ki kažejo na pozitivno gospodarsko rast.

Na drugi strani pa je negativna deflacija prisotna v primeru širšega zniževanja cen dobrin, kar povzroči začaran krog nadaljnjega zniževanja cen. Tega pa po besedah centralnega bankirja zdaj v Evropi še nimamo. Bo pa inflacija v Evropi še kar nekaj časa ostala nižja od dveh odstotkov. Velik del nižjih cen lahko namreč pripišemo zniževanju cen hrane in energije. Zgodba pije vodo vse do realizacije napovedi gospodarskega okrevanja, ki naj bi bilo posledica večjega izvoza in rasti notranje potrošnje.

Smo pa priče zaostritvi razmer na razvijajočih se trgih, ki so v tem trenutku še vedno finančne narave in ne vplivajo na obvezniške trge v Evropi. Ker pa evropske države veliko izvažajo na omenjene trge, bi vsako poslabšanje realnoekonomskih podatkov negativno vplivalo tudi na inflacijo v Evropi, ki bila v omenjenem scenariju slaba deflacija.

Vse več je torej kazalnikov, ki evropski centralni banki omogočajo nadaljnje sproščanje monetarne politike. še posebej bo treba spremljati posodobljeno napoved makroekonomskih napovedi ECB, ki bo prvič tudi narejena za leto 2016. Ob napovedi, nižji od dveh odstotkov, bi znižanje obrestnih mer pričakoval že marca.

Zavrnitev izvajanja pobiranja nepremičninskega davka v Sloveniji pa počasi povečuje pritisk na sprejemanje novih reform, ki pa bodo morale biti na odhodkovni strani proračuna. Da pa pritiski s strani finančnih trgov ne bi bili previsoki, je zakladnica izdala novi 5- in 10-letni dolarski obveznici. Bodo pa po evropskih volitvah svoj ton zagotovo zaostrili pri evropski komisiji. Tako se nam obeta še eno pestro leto.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi d. o. o.

Vprašanje rasti domala vseh glavnih vhodnih stroškov pa ni edina preglavica, s katero se srečujejo kitajska podjetja. Večina se zaradi  pretekle neracionalne uporabe kapitala sooča s presežnimi zmogljivostmi, za ovratnik pa jim dihata vedno močnejša domača kot tudi tuja konkurenca.

Odgovor na to pereče vprašanje je v rasti produktivnosti in hitrejši implementaciji poslovnih tehnologij. Za nadaljevanje kitajske pravljice je nujno, da se oba dejavnika čim hitreje integrirata v vse kotičke ekonomije. Da se te problematike dobro zavedajo državniki, je bilo vidno že na zadnjem srečanju komunistične partije, kjer so bile napovedane določene spremembe, predvsem na področjih liberalizacije, privatizacije in vmešavanja države v ekonomijo. Svoje pa bodo morala prispevati tudi podjetja sama. Glede na povečano število državnih obiskov vodstev vodilnih kitajskih podjetij v zadnjem obdobju kaže, da bodo kitajska podjetja začela še hitreje  prevzemati »najboljše globalne prakse«. Pričakujemo lahko tudi povečano prevzemno aktivnost, še posebno v primerih novih tehnologij. Imperativ dviga produktivnosti je v večini podjetij prvič v zgodovini postavil tehnološko opremljenost dela na prvo mesto. Digitalizacija in avtomatizacija obstoječih poslovnih procesov sta že začeli nadomeščati človeško delavno silo v proizvodnji. Najlepše se to vidi v »sestavljavcu« Applovih iphonov, Foxconnu, ki se je v preteklosti zanašal na obilico poceni delovne sile, ki je noč in dan čakala pred njegovimi vrati. Na račun avtomatizacije proizvodnje podjetje lani prvič ni zaposlilo novih delavcev, načrtovana vpeljava robotov pa bo v prihodnje še dodatno zmanjšala njihovo povpraševanje po tovarniških delavcih. Spremembe pa se ne dogajajo zgolj v proizvodnji, tudi v prodaji je vedno pomembnejši neposreden dostop do kupcev prek svetovnega spleta. Ne pozabimo, Kitajska se že danes lahko pohvali z največjim internetnim trgom na svetu. Za primer naj navedem, da se je konec lanskega leta prek portala kitajskega internetnega trgovca Alibabe zgolj v enem dnevu izvedlo za 5,75 milijarde dolarjev transakcij. Omenjeni znesek predstavlja približno desetino slovenskega BDP, mi pa govorimo o trgu, katerega (spletni) potencial se šele začeli dobro izkoriščati.

Uspešna implementacija poslovnih tehnologij bo zagotovo v veliki meri pozitivno vplivala na dvig produktivnosti, kar se bo odrazilo na maržah in ne nazadnje tudi dobičkih kitajskih podjetij. Glavno vprašanje pa ni, ali jim bo uspelo, ampak predvsem, kdaj jim bo uspelo.

Sašo šmigić, KD Skladi

V ZDA smo videli hitro analizo stanja bank in še hitrejšo dokapitalizacijo bančnega sistem s strani vlade, ki je do danes že dodobra realizirala visok donos na vplačan kapital ter vodila izjemno visok proračunski primanjkljaj. Ameriška centralna banka (FED) je v vsem tem času vodila kar se da stimulativno monetarno politiko. Vse v smislu ustvarjanja gospodarske rasti, ki bi potem vodila v lažje odpravljanje preostalih velikih težav.

Kitajska se je težav lotila veliko bolj načrtno in predvidljivo, z nenormalno velikim povečanjem naložb v gradbeništvo in infrastrukturo. V prvih letih je bil ta ukrep izjemno blagodejen za globalno gospodarsko rast, a se je v poznejših letih izkazal za tipično centralno plansko napako, ki se kaže v alokacijski neučinkovitosti, mestih »duhov«, visoki ravni dolga lokalnih skupnosti in posledično bančnih težav.

Nemška preračunljivost in bolj dolgoročna ekonomska politika sta pustili izjemno močan pečat na dogajanje v Evropi. Če se je vpeljava skupne denarne politike zgodila pred svojim časom, torej brez vseobsegajoče politične složnosti, je bila kriza kot naročeno primerna za nov krog harmonizacije Evrope. Seveda pa je bila posledica evropska dolžniška kriza. Ta je državam v težavah omogočila začetek reševanja prej kronično nerešljivih težav in vpeljavo strukturnih reform, ki jim bo v prihodnosti omogočila izboljšanje dolgoročne konkurenčnosti.

Na podlagi različne zgodovine imajo v tem trenutku tudi centralne banke različne programe. Ti pa močno vplivajo na obvezniške trge. FED je v decembru začel zniževati nakupe ameriških obveznic. To so v preteklem letu v zahtevano donosnost vgradili tudi imetniki ameriških obveznic. Globalni dolarski obvezniški indeks se je v preteklem letu znižal za okoli 10 odstotkov. Na drugi strani pa je obvezniški indeks v evrih pridobil okoli dva odstotka.  Evropa namreč šele počasi izhaja iz krize in zato evropska centralna banka še ne kaže znamenj monetarnega zaostrovanja.

še več, na januarski novinarski konferenci so še v močnejšem tonu poudarili svojo sproščenost. Glede na novo retoriko Maria Draghija lahko pričakujemo nizke obrestne mere vsaj do sredine leta 2016. Želijo tudi, da bazične dolgoročne obrestne mere ne bi sledile ameriškim, pa še nadaljevanje velike normalizacije obrestnih mer med severom in jugom. V primeru drugačnega scenarija so pripravljeni odgovoriti z uporabo drugih nestandardnih orodij. Glavna neznanka pa v tem trenutku ostaja: Čemu tako drag evro?

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi, d.o.o.

Trenutna rast ima sicer svoje korenine deloma tudi v poceni denarju, ki ga ustvarjajo globalne centralne banke, a rast mora prej ali slej najti oporo v realnemu sektorju oziroma rasti podjetij. Največja ameriška podjetja, ki sestavljajo indeks S&P, so v zadnjih nekaj letih uspešno poslovala, a rast je bila kljub vsemu bistveno manjša kot rast na borzah. Zato se postavlja vprašanje, v kolikšni meri borze že vračunavajo višjo gospodarsko rast oziroma močno rast dobičkov v prihodnosti. Če pogledamo vrednotenja S&P, vidimo, da za približno 10 odstotkov presegajo desetletno povprečje. To ni ekstremna situacija in v balonih so tečaji oziroma vrednotenja zrasla precej višje, a vseeno se je treba zavedati, da je večina torte že pojedene. Profitne marže so rekordne, podjetja so se reorganizirala in posledično je novih prihrankov znotraj obstoječega poslovanja malo. Pred podjetji je nov investicijski ciklus, ki nujno nekaj časa prinese višje stroške, nižje marže ter poveča negotovost, ali so sredstva investirana uspešno, vse to pa negativno vpliva na vrednotenja.

Vrednotenja v Evropi so ugodnejša, saj je zaradi strahu pred krizo, razpadom evra in Evrope nasploh delniški trg v Evropi zaostal za ameriškim v obdobju po letu 2009. Po knjigovodskih vrednostih so evropske delnice cenejše kot zgodovinsko povprečje, pri primerjavi EV/EBITDA pa so vrednotenja v Evropi nekoliko nad zgodovinskim povprečjem. To gre pripisati predvsem večji zadolženosti evropskih podjetij in različni sestavi gospodarstva (močan tehnološki sektor z velikimi presežki denarja v ZDA). Močno negativno na evropska vrednotenja vplivajo periferna gospodarstva, saj so recimo italijanska ali španska podjetja močno zadolžena, nemška pa so zgodovinsko gledano podcenjena v primerjavi z ameriškimi.

V 2014 lahko na globalnih trgih pričakujemo močnejši popravek tečajev, saj je rast iz leta 2013 nevzdržna. Bo pa zelo verjetno ta popravek – gledano skozi prizmo zgodovine – odlična nakupna priložnost. Gospodarstva so v zadnjih letih postala odpornejša proti šokom, zato ni strahu za rast v naslednjih nekaj letih.

Aleš Lokar, KD Skladi