V nasprotju z letom 2010, ko so vremenske ujme zagodle proizvajalcem bombaža in tako njegovo ceno izstrelile v nebo, smo letos priča ogromnemu presežku ponudbe, ki ga svetovna ekonomija enostavno  ne more prebaviti. Iz ZDA, največje svetovne izvoznice bombaža, prihajajo novice, da naj bi zaradi izjemno ugodnih vremenskih razmer pridelek bombaža v letošnjem letu zrasel za več kot 30 odstotkov. Verjetno je ravno zaradi tega pretekli teden ameriško ministrstvo za kmetijstvo izjavilo, da naj bi se prihodnje leto svetovne zaloge bombaža dvignile še za nadaljnjih pet odstotkov, kar bo v primeru nespremenjenega povpraševanja, še dodatno potisnilo ceno navzdol.

Dodaten pritisk na ceno bombaža predstavlja sprememba regulacije trgovanja z bombažem na Kitajskem. Ko je leta 2011 cena bombaža začela sunkovito padati iz zgodovinsko visokih nivojev, je Kitajska z namenom varovanja dohodkov manjših lokalnih proizvajalcev (na drugi strani je močno posegla v dobičkonosnost domačih proizvajalcev tekstila), na domačem trgu uvedla minimalno ceno te surovine. Glede na to, da je bila cena bombaža po letu 2011 na Kitajskem bistveno višja (več kot 50 odstotkov) od svetovne in da je hkrati Kitajska največja svetovna uvoznica te surovine, je kitajska regulacija do določene mere podpirala tudi svetovno ceno bombaža. Vzporedno z regulacijo cene se je na Kitajskem začelo masovno kopičenje zalog. Ekspanzijo zalog bombaža najlepše prikaže relativna velikost zaloge v primerjavi s potrošnjo, ki je na Kitajskem zgodovinsko znašala okoli 40 odstotkov (zaloge znašajo 40 odstotkov proizvodnje), junija pa je ta isti kazalnik presegel vrednost 160 odstotkov. Aprila letos se je kitajska centralna oblast odločila za ukinitev minimalne cene in domačim proizvajalcem v zameno ponudila subvencije, hkrati pa začela s postopno odprodajo zalog. Sprememba v Kitajski politiki je (še enkrat) več kot očitno pustila posledice na svetovnih trgih kapitala.
 

Sašo šmigić, CFA, KD Skladi, d. o. o.

Zelo mirno poslovno okolje in aktivnosti svetovnih centralnih bank sta gnali delniške in obvezniške trge na nove vrhove. Makroekonomski podatki so bili z nekaj izjemami po večini zelo spodbudni. Gospodarsko okolje se je stabiliziralo in raste, brezposelnost se znižuje. Tudi nekateri podatki, ki kažejo sliko za nekaj mesecev naprej, so večinoma optimistični. Negativnost in nepredvidljivost na trgih je tako zelo nizkem nivoju, kar nakazuje na to, da je slika, ki smo jo gledali na trgih, lahko zelo podobna tudi v prihodnjem obdobju. Na makroekonomskem področju tako večjih negativnih šokov v drugi polovici lete ni pričakovati. Razmere bodo lahko celo nekoliko boljše, predvsem kar zadeva brezposelnost. Tu gre pričakovati nadaljnje izboljšanje razmer. Če pogledamo sektorsko dogajanje v prvih šestih mesecih letošnjega leta, vidimo, da so zmagovalci energija, preskrba in zdravstvo. Najnižjih donosov pa so bili deležni vlagatelji v telekomunikacije in diskrecijske potrošne dobrine. Izpostavimo lahko skoraj 15-odstotni donos energetskih podjetij, ki so presegla najvišje vrednosti iz leta 2008. Visoka rast je posledica boljše makroekonomske slike in vrednotenj. Ne smemo pa pozabiti niti zdravstva, ki je še enkrat več pozitivno presenetilo. Tu je bila glavni generator rasti prevzemna aktivnost. 

Tudi v drugi polovici leta lahko pričakujemo stabilno in pozitivno sliko na borznem parketu, vendar prihajamo v obdobje, ko nekatera vrednotenja podjetij že prehitevajo tečaje. Prav tako je trg preplavljen s špekulativnim denarjem. Vidimo, da so najbolj iskane delnice hitro rastočih podjetij. Prav tako se denar seli v vedno bolj tvegane naložbe. Kakršno koli ohlajanje gospodarstva ali bolj konservativna politika centralnih bank pa lahko ohladi tudi tečaje. še naprej pa največja neznanka ostaja Kitajska, kjer so makroekonomski podatki izredno mešani. Tudi tukaj bomo v naslednjih mesecih dobili potrditev, na kakšni poti se trenutno nahaja kitajska ekonomija. Vsekakor se obeta zanimiva druga polovica leta.

David Zorman, KD Skladi

Spomnimo, da je pred desetimi leti, po prevzemu Leka, svež denar potiskal borzne indekse navzgor še več kot leto dni. A ostal bo grenak priokus.  Prevzem Mercatorja bi moral biti že pred poldrugim letom, ko je bila ponujena cena skoraj trikrat višja- v nominalnem znesku za dobrih 500 milijonov evrov, a ga je takratna politika preprečila. Kakor koli, na Ljubljansko borzo se spet vračajo bolj veseli dnevi, borzni posredniki pa bodo letošnje poletje imeli polne roke dela.

Minuli teden je bila prodana tudi Letrika, po Fotoni in Heliosu tretje podjetje iz privatizacijskega seznama vlade Alenke Bratušek. V naslednjih mesecih pričakujemo še prodajo Aerodroma Ljubljane, za katerega je velik interes potencialnih strateških partnerjev. Prodajalci že v naslednjih dneh pričakujejo zavezujoče ponudbe, cena na borzi pa namiguje relativno visoko vrednotenje našega letališča.

Za slovenski državni proračun in kapitalski trg pa je edina zares  pomembna privatizacija Telekoma Slovenije. Ob tej temi smo v minulem tednu lahko vlagatelji doživeli prvo mrzlo prho, saj so vsi prvaki levih strank na televizijskem soočenju grozili, da bodo ustavili prodajo. Takšne populistične izjave bomo v naslednjih predvolilnih dnevih slišali še večkrat, vendar pa smo lahko prepričani, da se bo ta retorika močno spremenila že kmalu po 13. juliju. Prodaja Telekoma je namreč ne samo obveza vlade in parlamenta do evropske komisije, temveč tudi edina pot do normalizacije proračunskih težav, ki so nastale zaradi nenormalno velike bančne luknje. Politika je tako že davno izbrala oziroma žrtvovala Telekom, da je lahko rešila banke.
 

Grega Meden, samostojni upravitelj, KD Skladi, d. o. o.

Bistvo spora leži pretežno v etnični deljenosti te bližnje vzhodne države, zagotovo pa h konfliktu prispeva delitev in nadzor nad obilnimi naravnimi viri države. Vzhodni in jugovzhodni del države je pretežno šiitski, jugozahod in zahod države pretežno sunitski, medtem ko se je na severu države izoblikovala delno avtonomna Kurdska republika (prav tako suniti). Kar dve tretjini proizvodnje surove nafte je trenutno skoncentrirane na jugovzhodnem (šiitskem) delu države, blizu meje s Kuvajtom. Na drugi strani naj bi se v severnem delu države, Kurdistanu, nahajalo eno izmed zadnjih velikih neizkoriščenih nahajališč črnega zlata. Za pravice do izkoriščanja kar 45 milijard sodčkov dokazanih rezerv v vrsti stojijo največja naftna podjetja, kot sta ameriški Exxon Mobil in francoski Total. Pričakovano je glavni razlog za naraščajočo napetost med uradnim Bagdadom in kurdskimi oblastmi nesoglasje glede lastništva pravic nad nahajališči in morebitne delitve dobička naftnih poslov. Glavnina spopadov med iraško vojsko in pripadniki ISIL se trenutno odvija na enem izmed najbolj »spornih« območjih države, ki si ga sočasno lastita uradni Bagdad kot tudi Kurdistan. Glede na trenutni razplet postaja vedno bolj očitno, da bo iz celotne situacije največ pridobil ravno Kurdistan.  Po zadnjih podatkih naj bi vrzel v predhodno omenjenem »spornem« delu države, ki je nastala po umiku iraških vojaških sil (napadenih s strani ISIL) že zasedla kurdska vojska, Kurdistan pa naj bi na vojno območje poslal več kot sto tisoč vojakov. S tem je trdno v kurdskih rokah celoten severni del države, katerega uradni Bagdad najverjetneje ne bo dobil nazaj brez odprte državljanske vojne in s tem vojaškega posredovanja. Glede na neposredno grožnjo, ki jo pomeni z zahoda hitro napredujoča milica ISIL, je odprtje nove fronte na severu malo verjetno.
    
Kljub temu, da so trenutno spopadi še zelo oddaljeni od juga države, kjer je skoncentrirana večina proizvodnje, se je cena nafte (brent) prejšnji teden povzpela nad 114 dolarjev za sodček. Bistveno večji odziv lahko pričakujemo ob morebitni širitvi bojev proti jugu Iraka, ki bi najverjetneje za seboj potegnila tako velik izpad proizvodnje, da bi to močno zamajalo svetovno ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem.

Sašo šmigić, KD Skladi

Prejšnji teden so donosi na evropskih obvezniških trgih dosegli nove rekorde, saj obrestne mere, ki so jih zahtevali vlagatelji za držanje državnih obveznic, še nikoli niso bile tako nizke. Tako so nizozemske 10-letne državne obveznice z donosom 1,6 odstotka prišle na nivo donosov, ki jih nismo videli v zadnjih 500 letih, francoske z 1,7-odstotnim donosom niso bile tako nizko že od časov sončnega kralja Ludvika XIV. pred 250 leti, španske pa vse od konca 18. stoletja. Nekoliko zaostaja Italija, kjer so bili donosi nazadnje tako nizki pred drugo svetovno vojno. Celo slovenske državne 10-letne obveznice še nikoli niso imele tako nizkega donosa, se pravi, še nikoli od osamosvojitve naprej se nismo tako poceni zadolževali kot danes. To je, kot pravi Deutsche bank, resnično »izlet v neznano«.

Na podlagi rekordno nizkih obvezniških donosov in poceni denarja delniški trgi nadaljujejo z rastjo in tako bo po pričakovanjih še nekaj časa. Vrednotenja bodo rastla, s tem pa se bo povečalo tveganje za negativno presenečenje in korekcijo, ki bo prej ali slej prišla, saj je to del normalnega borznega cikla. Pred tem se nam obeta še ena pocenitev denarja s strani Evropske centralne banke, in dokler bo na voljo veliko poceni denarja, ki išče naložbe z nekoliko večjo donosnostjo, se za rast evropskih delniških trgov ni bati. Dividendna donosnost evropskih delnic trenutno znaša nekaj več kot 3,5 odstotka in je na zgodovinskem povprečju, po drugi strani pa več kot še enkrat višja od donosov 10-letnih obveznic največjih evropskih držav, zaradi česar je neracionalno pričakovati močnejšo korekcijo delniških trgov.

Če v ta kontekst postavimo slovensko privatizacijsko zgodbo, hitro vidimo, da je čas za privatizacijo odličen, saj poceni denar in nizka donosnost podobnih naložb zagotavljata relativno visoke cene za prevzeme slovenskih podjetij. To je voda na mlin tako zadolženi javni blagajni kot tudi malim delničarjem največjih slovenskih privatizacijskih zgodb.

Aleš Lokar, KD Skladi