Aktualno
Cenovna vojna se nadaljuje
Padanje cene surove nafte se nadaljuje tudi v novem letu. Rekordni proizvodnji v Iraku in Rusiji sta spodbudili špekulacije, da naj bi se preobilje surove nafte, glavni razlog za »medvedji trend« na energetskih trgih, nadaljevalo tudi v letošnjem letu. Terminske pogodbe za ameriški WTI in severnoatlantski brent so od junijskega vrha (2014) do danes, merjeno v ameriških dolarjih, izgubile več kot 50 odstotkov vrednosti.
Preporod ameriške naftne industrije, ki smo mu priča v zadnjih letih in ki ga je spodbudil izjemen napredek v tehniki in tehnologiji, potrebni za izkoriščanje nekonvencionalnih zalog surove nafte in zemeljskega plina, je dobro pretresel globalne naftne trge. Glede na to, da povpraševanje ne sledi rasti ponudbe, se je med proizvajalci vnela prava mala bitka za stranke in se lani sprevrgla v cenovno vojno. Glavno vlogo v tej igri ima naftni kartel Opec, katerega 12 držav članic skupno proizvede več kot 40 odstotkov svetovne količine surove nafte. V drugi polovici lanskega leta so se v kartelu odločili, da kljub upadu povpraševanja ne bodo znižali ravni proizvodnje, zaradi česar je cena tekočega zlata začela strmo padati. Glede na to, da imajo glavne članice kartela bistveno nižje proizvajalne stroške od konkurence, si lahko privoščijo daljše obdobje nizkih cen nafte, pričakujoč, da bodo neugodne tržne razmere del konkurentov prisilile v izstop s trga. Strategija »dumpinga« naj bi bila predvsem usmerjena v ameriške nekonvencionalne proizvajalce, za katere se ocenjuje, da je meja rentabilnosti med 60 in 70 dolarji na sodček. Današnje cene za WTI (52 dolarjev) in brent (56 dolarjev) so že pod to mejo in samo čas bo pokazal, ali bo strategija »stradanja« obrodila sadove za Opec ali ne.
Po zadnjih izjavah iraškega ministra za energetiko nameravajo s to strategijo nadaljevati tudi v 2015. Irak, druga največja članica Opeca, bo nadaljeval lani začeto povečevanje proizvodnje in izvoza nafte. Januarja naj bi izvozili 3,3 milijona sodčkov na dan, kar predstavlja najvišjo vrednost po letu 1980. Večji delež rasti izvoza gre pripisati nedavno sklenjenemu sporazumu z delno avtonomno kurdsko regijo, s čimer se je končal več let trajajoči spor glede pravic do izkoriščanja surove nafte in posledično delitve dobička od naftnih poslov v tej severnoiraški provinci. Sporazum Kurdom sedaj omogoča izvoz največ 550 tisoč sodčkov surove nafte do sredozemskega pristanišča Ceyhan prek naftovoda na iraško-turški meji, ki ga upravlja regionalna vlada Kurdistana.
Cenovna vojna na naftnih trgih se bo zelo verjetno negativno odrazila na cenah delnic energetskih podjetij, kot tudi na makroekonomskem stanju držav, katerih ekonomija temelji primarno na izvozu energentov. Za vse ostale pa nižja cena nafte in posledično vseh drugih energentov ne bi mogla priti ob bolj pravem času. Bravo, Opec!
Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz
