Aktualno
Centralne banke stopajo na žogo superstimulacije
|Zdi se, da zalivanje finančnega trga z likvidnostjo – in s tem zviševanje kredibilnosti – ni več tako nujno.
Ob vsem prelitem črnilu okoli povišane stopnje inflacije tudi centralne banke stopajo na žogo super stimulacije. V »supertednu« 13. do 17. decembra so zasedale vse najpomembnejše. Vse bolj se zdi, da se tudi v najbolj konservativnih finančnih inštitucija krepi zaupanje v zmago človeštva nad največjo globalno zdravstveno tragedijo novejšega časa.
Na podlagi omenjenega zalivanje trga z likvidnostjo – in s tem zviševanjem kredibilnosti na finančnih trgih – ni več tako nujno.
Inflacija ni glavna nevarnost
Glavna tema v pogovorih s sedanjimi in novimi vlagatelji je namreč še vedno vprašanje, kaj se dogaja s cenami. Zdi se mi, da je globoko v slovenskem dednem zapisu ostala unikatna izkušnja hiperinflacije iz časa razpada Jugoslavije. Ljudska modrost, ki pravi, da ko te enkrat piči kača, se bojiš tudi zvite vrvi, ima težo tudi v tem času. Letno povečanje cen za 2.762,7 odstotka v letu 1989 marsikoga spodbode, da ob besedi inflacija pomisli na ta čas in nato na nakup nepremičnin.
A v tem trenutku so stvari precej drugačne. Naj vam predstavim tri razloge.
Prvič, trenutni dvigi cen so po svojem bistvu prehodne narave. Rasti na trgu surovin, materialov in energentov so se v zgodovini izkazale za ciklične. Četudi si predstavljamo najtemnejši scenarij, bi lahko pomenil še nekoliko višje cene, ki pa se bodo na neki točki umirile in nato zaradi negativnega vpliva na gospodarstva začela upadati. Tudi ozka grla v logistični verigi se bodo razširila in pomanjkanje polizdelkov (čipi in podobno) se bo odpravilo. Vse to pa bo verjetno negativno vplivale na cene.
Trendi se ne ustavljajo
Drugič, supertrendi se ne ohlajajo. V času, ko se Industrija 4.0 šele dobro postavlja na noge, je pričakovati nadaljevanje digitalizacije in robotizacije. Če pomislimo na robota, imamo v mislih predvsem proizvodnjo. Od umetne inteligence do robotske administracije in digitalne zdravstvene diagnostike. Srednjeročno tuni na strani potrošnje ne moremo pričakovati pozitivne spremembe, saj je staranje prebivalstva v zahodnem svetu težko ustaviti. Ta sprememba pa je deflacijska, saj generacija zlate jeseni troši v povprečju manj kot v svojem delovno aktivnem času.
Tretjič, v nasprotju z jugoslovanskimi časi številne delovnopravne pogodbe v zahodnem svetu ne vsebujejo inflacijske klavzule. Tako se morajo zaposleni ali pa sindikati vsako leto ločeno pogajati za povišice. To pa je sila težavno, ker na podjetja pritiskajo višji stroški iz prve točke. Hkrati pa si mnoga podjetja ne želijo povsem prevaliti višjih stroškov na svoje stranke. Tako je vgrajevanje trenutne inflacije v svoja pričakovanja izjemno težavno. Ni pa povsem nemogoče. V tem grmu pa tiči zajec.
In tudi strah centralnih bank, da povsem izgubijo kredibilnost. Tako je britanska centralna banka Bank of England prva v zahodnem svetu dvignila obrestne mere (25 b.t.) in se oddaljila od nezaželene ničle. Ameriški Fed je povečal zniževanje odkupov in posredno napovedal dvige obrestnih mer v naslednjem letu. Kot zadnja v trojčku je tudi ECB predstavila plan umikanja covidne stimulacije v naslednjem letu, pri čemer bi svoje dodatne nakupe zaključila šele v oktobru 2022. Na višje kratkoročne pa bo zelo verjetno treba počakati vsaj še naslednje leto.
