ECB je za akcijo!

V začetku novembra je Evropska centralna banka znižala obrestno mero za 25 bazičnih točk. S tem je dosegla novo zgodovinsko najnižjo vrednost pri 0,25 odstotka na leto. Trg se je na to odločitev odzval z velikim začudenjem, saj je bil rez za mnoge povsem nepričakovan.

Nepričakovan je bil tudi odziv. Če smo v preteklosti lahko opazovali, da so se inflacijska pričakovanja dvignila po znižanju obrestne mere centralne banke, je novembra prišlo do njihovega nadaljnjega zniževanja. še bolj skrbi nadaljnji upad rasti denarnega agregata M3, ki je zrastel za skromnega 1,7 odstotka.
Zdi se, da je znižanje obrestne mere izzvenelo v prazno. Ni pa vse samo črno. Pozitivne posledice bodo verjetno imele tiste banke, ki del svojih virov financiranja pridobivajo od centralne banke in ki se jim je cena še znižala. Po svoje naslavlja tudi boj za znižanje korelacije zahtevane donosnosti med ameriškimi in evropskimi državnimi obveznicami. Uspešnost tega bomo videli verjetno šele v prihodnjem letu.

Pred decembrskim zasedanjem imajo v ECB tako številne probleme. Verjetno se tiha želja, da bi aktivacijo dodatnih nestandardnih ukrepov prestavili v prvi kvartal naslednjega leta, z znižanjem obrestne mere ni izpolnila. Tako so spet močno v ospredju pričakovanja po uvedbi: a) negativne depozitne obrestne mere, ki naj bi banke spodbudila k posojanju realnemu gospodarstvu; b) dolgoročnega poceni posojila (v)LTRO, ki bi bankam omogočilo poceni dolgoročno financiranje in s tem financiranje realnega gospodarstva; c) kupovanja državnih obveznic, ki bi znižalo obrestne mere problematičnih držav in banke spodbudilo k posojanju realnega gospodarstva; d) drugih ukrepov, ki bi aktivirali kreditno rast.

Skratka, Evropa v duhu družbeno najcenejšega razdolževanja zelo zamuja predvsem v vodenju višje inflacije ter hitrejšega usmerjanja kapitala v problematične dele ekonomije – financiranje majhnih in srednjih podjetij. Na drugi strani je zelo aktivna v implementaciji zakonskih omejitev (Basel III in Solvency II), ki v preferenčni status postavljajo državne obveznice in vpeljavo bančne unije. Njihove negativne eksternalije se kažejo v  potrebi bank po svežem kapitalu.

Verjetno bo na decembrskem zasedanju ECB težko poiskati konsenz za nadaljevanje akcije. Tako se bo pozornost svetovne investicijske javnosti usmerila na novinarsko konferenco Banke Slovenije, ki bo verjetno 13. decembra 2013  »končno« predstavila, kakšna metodologija je bila uporabljena pri iskanju luknje v slovenskem bančnem prostoru. Poleg novega računa za slovenskega davkoplačevalca bo predstavljena metodologija predvsem pomembna za modifikacijo planov kreditne rasti pri evropskih bankah.

Zdi pa se, da se končno dvigamo iz močvirja.  

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi