Aktualno
Energetska kriza in naši portfelji
|Zadnje tedne se vse več govori o podražitvah na energetskih trgih. Dražita se predvsem plin in elektrika, a ker sta oba energenta osnova v večini drugih gospodarskih aktivnostih, se z njima draži tudi vse drugo. Pa naj bo to premog, ki ga načeloma nihče več ne mara, plastika ali pa aluminij in dostava paketov ter pošte. Kam smo torej prišli in kaj to pomeni za naše portfelje?
Zadnja leta je bila energija, če ni bila zelena, zelo zapostavljena. Utež vseh energetskih podjetij, tako tistih s področja nafte in plina, kot tudi tistih s področja oskrbe z električno energijo, je v zadnjih desetih letih do korone upadla na dobrih pet odstotkov svetovnega gospodarstva. Marsikatero IT-podjetje za prevoz ali razvoz hrane je postalo vrednejše od večine energetskih podjetij. Ta se hkrati ubadajo z nepriljubljenostjo, saj predstavljajo tistega, ki onesnažuje okolje, pa čeprav vsa IT-podjetja uporabljajo elektriko in naftne derivate, proizvedene v teh energetskih podjetjih. A to je ta krasni novi svet, kjer je vse v marketingu in percepciji. Do neke točke.
Leta smo zanemarjali in premalo investirali v nove vire in vzdrževanje starih. Hitro zapiranje nukleark v Nemčiji, pa težave, ki nastanejo, ko sonce ne sveti dovolj in veter ne piha takrat, ko ga potrebujemo, ali ko spremembe v dežnih režimih, tudi zaradi podnebnih sprememb, prinesejo dež tja, kjer ga ne potrebujemo ne pa tja, kjer imamo hidroelektrarne, ki so letos povzročile pomanjkanje energije.
Sistem je bil že pred korono nevzdržen, odpiranje po koroni ga je samo hitreje potisnilo na rob. Hitra rast porabe v Aziji, predvsem na Kitajskem, je ob sočasnem precejšnjem omejevanju »umazanih« virom pomenila močno rast cen elektrike in plina kot čistejšega vira. Zato so redukcije in omejevanje porabe v nekaterih delih Kitajske prisotni že nekaj časa. Partija vsem udeležencem sporoča, da morajo za vsako cene zagotoviti vire energije. Ker je svet v globalizaciji povezan, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo to pljusknilo v Evropo. Zima oz. strah pred zimo to še pospešuje. Cena elektrike na nemški borzi za dobavo v novembru je prvič prebila 200 evrov za megavatno uro (MWh). Cena je v zadnjem letu zrastla za približno 500 odstotkov.
Podobno je s plinom, saj je cena v zadnjem letu poskočila za podobno številko. Pred desetimi dnevi, ko smo se v okviru borzne konference z nemškimi podjetji pogovarjali z nemškim energetskim gigantom E.On, so bili ti zelo zadržani pri komentiranju prihodnosti. Kakršno koli predvidevanje je nemogoče, je bilo slišati. Ko gre za elektriko in plin, je zelo pomembna zanesljivost dobave. Pred ceno. Ko eno največjih energetskih podjetij pove, da ne morejo razmer predvideti niti za šest mesecev, veš, da je nekaj šlo močno narobe. Zeleni viri so super, a so nepredvidljivi. To nedeljo je cena elektrike v Nemčiji za dobavo v istem dnevu nihala med 153 evri in -2,10 evra za MHw. Da, -2,10 evra, kajti v nedeljo dopoldne je prehodno močno zapihalo in vetrne elektrarne so ustvarile presežek na dan, ko industrija počiva. To dogajanje kaže, da smo še naprej močno odvisni od fosilnih virov energije in da je zelena energija prihodnost, a te prihodnost še ne bo to zimo. To zimo se bomo še naprej greli večinoma s fosilno energijo. Upajmo da je bo dovolj.
V luči zgoraj povedanega gledamo tudi dogajanje na kapitalskih trgih. Globalni vlagatelji so zanemarili energetske delnice in delnice elektropodjetij iz panoge oskrbe. Čeprav so seveda te delnice v zadnjih tednih že nekoliko poskočile, pa ocenjujem, da so še vedno privlačne za posameznega vlagatelja, saj poleg nizkih vrednotenj, gledano skozi prizmo zadnjih 15 let, prinašajo nadpovprečne dividendne donose. Obenem nam ponujajo nekaj zaščite, če se uresničijo črni scenariji in cene energije ostanejo na visokih ravneh tudi v letih 2022 in 2023. Obe panogi ponujata tudi solidno zaščito pred inflacijo, za katero zdaj centralni bankirji pravijo, da bo povišana dlje, kot smo pričakovali poleti. Pravijo da postaja »lepljiva«. A glej ga zlomka, na drugi strani še naprej množično »tiskajo« denar. Že v Jugoslaviji smo izkusili, kaj pomeni, če ustvarjaš vedno več denarja in ga potiskaš v omejeno količino dobrin. Drugega kot inflacije ne moreš dobiti. Zato zadnje dni vse pogosteje slišimo besedo stagflacija.
