Generacijski prepad

Najštevilnejša generacija v zahodni hemisferi je zagotovo povojna oziroma tako imenovana baby boom. Predstavniki omenjene generacije so se v času svojega življenja srečali z dvema povsem nasprotnima dobama. V otroških in mladinskih leti je bilo vsega premalo, na finančnih trgih pa je prevladovalo obdobje višanja cen. V delovno aktivnih letih je ponudba začela slediti povpraševanju in obdobje je bilo v znamenju padajoče inflacije. Zlata era za investitorje v obveznice.

Res pa je tudi, da je bila njihova realna plača najvišja ob vstopu na trg dela in se je nato naslednjih 30 let zniževala, saj se je velik del proizvodnje začel premikati proti Vzhodu. Da pa potrošništvo v posameznih gospodinjstvih ne bi preveč trpelo, so poskrbeli v bankah, saj so omogočili veliko zadolževanje posameznikov.

Z nastopom globalne finančne krize so se dejstva malo bolj izčistila. Najmočnejša generacija se namreč poslavlja s trga dela in iz tega lahko sklepamo, da zdaj vstopamo v novo dobo. Torej je ponudba veliko večja od povpraševanja, kar bi po prej opisani analogiji vodilo v deflacijsko okolje.

Seveda pa ob tej besedi centralne bankirje močno strese in se iz dolgočasnih uradnikov spremenijo v kralje živali na finančnih trgih. Izpad povpraševanja je treba nekako nadomestiti: najlažje tako, da dvignejo cene finančnih naložb. Višje cene delnic, obveznic, plemenitih kovin in nepremičnin dodajo neki optimizem in ljudje tako trošijo več.

A storiti bo treba mnogo več. Najnižje obresti, ki jih sedaj plačujejo države za svoj dolg, kažejo, da na trgu še vedno še vedno obstaja prepričanje o šibkih gospodarstvih. Za oživitev realnega trošenja bo namreč treba ustvariti nova delovna mesta na eni strani in povišati realno plačo na drugi strani. Optimalna izbira med dohodkovno enakostjo in neenakostjo je za vsako družbo ključnega pomena.

V ZDA se omenjenega problema že močno zavedajo. Profitabilnost, marže in stanje denarja pri ameriških podjetjih je na najvišji ravni v zadnjih desetletjih. Na drugi strani pa je še vedno veliko ljudi pod pragom revščine,  zato je vse več diskusij o krepkem povišanju minimalne plače. Na žalost pa imamo v Sloveniji povsem nasprotne probleme, ki bi se jih dalo nasloviti s povsem drugačnimi odločitvami.

Kljub povedanemu bo morala realna ekonomija slediti finančni. Zato smo lahko v veselem pričakovanju, da bo Evropska centralna banka začela aktivno sodelovati pri kreditiranju majhnih in srednje velikih podjetij. Nova evropska komisija pa bi lahko zagnala kakšen velik vseevropski investicijski projekt. Nato pa lahko pričakujemo višje donose na obvezniških trgih in s tem manj stresa za evropske zavarovalničarje.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi, d. o. o.