Aktualno
Kaj pomeni kratica ETF?
V zadnjem desetletju so se ETF-ji dokončno uveljavili v svetu financ in postali eden izmed najbolj priljubljenih naložbenih razredov. Kratica ETF je okrajšava za exchange traded fund, kar bi v slovenščino dobesedno prevedli kot »borzno trgovalni sklad«. Gre za sklad, ki podobno kot vzajemni skladi, združuje denarna sredstva večjega števila vlagateljev in jih alocira med različne vrednostne papirje. Pri tem se za razliko od vzajemnih skladov, z ETF-ji trguje na borzi.
Razlaga kratice ETF
Za ETF-e je značilno, da sledijo določenemu tržnemu segmentu oziroma borznemu indeksu. Prav indeksu 500 največjih ameriških borznih družb, tako imenovanemu indeksu S&P 500 sledi prvi uvedeni ETF – SPDR S&P 500 ETF, ki je bil ustanovljen leta 1993. Zamisel za ETF se je porodila kot odgovor na potrebo trga po produktu, ki bi združeval lastnosti delnic in vzajemnih skladov. ETF-ji namreč, tako kot vzajemni skladi, vlagateljem nudijo razpršitev in izpostavljenost velikemu številu različnih delnic v enem naložbenem produktu, po drugi strani pa se z ETF-ji enako kot z delnicami trguje na borzi, kar vlagateljem omogoča, da lahko kadarkoli kupijo oziroma prodajo svoj delež.
Med leti 2003 in 2022 se je število ETF-jev, ki kotirajo na različnih svetovnih borzah, iz 276 povečalo na 8754 (statista.com), skupna tržna kapitalizacija, torej skupna vrednost vseh izdanih delnic podjetji, ki jih je mogoče kupiti v sklopu ETF-jev, pa je narasla na 9,5 milijarde ameriških dolarjev, kar je nekajkrat več od tržne vrednosti največjih svetovnih borznih družb kot so Apple, Microsoft in Amazon (podatki veljajo za leto 2022).
Rast investicije v ETF-jih skozi čas
Osnovne značilnosti ETF-jev
ETF-je delimo na pasivno in aktivno upravljane. Cilj pasivnih ETF-jev je strogo slediti bodisi širšem borznem indeksu kot je S&P 500, bodisi indeksu specifičnega segmenta trga. Na drugi strani so aktivno upravljani ETF-ji še precej bolj podobni vzajemnim skladom, saj upravitelji tovrstnih ETF-jev ne zgolj zasledujejo sprememb v strukturi izbranega indeksa, temveč portfelj aktivno upravljajo s ciljem preseči donos primerjalnega indeksa. Temu primerno so tudi stroški aktivno upravljanih ETF-jev so višji. Velika večina (približno 96 %) ETF-jev na trgu je pasivno upravljanih.
Glavne prednosti, ki so botrovale k hitrem razvoju in priljubljenosti ETF-jev med vlagatelji so:
- Razpršenost: Namesto da bi vlagali v posamezno delnico ali obveznico, z nakupom ETF-ja učinek razpršitve dosežemo prek nakupa ene naložbe.
- Likvidnost: z ETF-ji se trguje na borzi, kar pomeni, da jih lahko podobno kot delnice kupimo ali prodamo kadarkoli med trgovalnim časom. Visoka likvidnost omogoča, da vlagatelji hitro in enostavno vstopijo in izstopijo iz svoje naložbe v ETF-ju.
- Stroški: pasivno upravljani ETF-ji ponujajo razpršitev naložb med različnimi podjetji in sektorji z eno samo transakcijo, kar v praksi pomeni nižje stroške v primerjavi z nakupom posameznih delnic. Prav tako imajo ETF-ji običajno nižje upravljavske stroške v primerjavi z različnimi vrstami aktivno upravljanih investicijskih skladov. Ne smemo pa pozabiti na nekatere druge stroške pri vlaganju v ETF-je, ki jih vlagatelji pogosto spregledajo – najpogosteje gre za transakcijske stroške pri nakupu in prodaji ter stroške odprtja oziroma posedovanja trgovalnega računa. Pomembna prednost je tudi raznovrstnost ponudbe ETF-jev. Sledijo lahko namreč različnim naložbenim kategorijam in sektorjem. Najbolj razširjeni so že omenjeni indeksni ETF-ji.
Vlaganje v ETF-je
ETF-ji vlagateljem torej omogočajo, da razpršitev portfelja dosežejo na veliko bolj enostaven način kot z nakupom posameznih delnic, stroški upravljanja v primerjavi z različnimi tipi aktivno upravljanih skladov pa so nižji. A investiranje v ETF-jih skriva tudi pasti, na katere se zlasti manj izkušeni vlagatelji radi ujamejo. Proces investiranja v ETF-jih bomo strnili v 5 osnovnih korakov.
- Odprtje računa pri brokerju: Prvi korak je odprtje naložbenega računa pri borznem posredniku (brokerju). Ta račun vlagateljem omogoča dostop do borz, na katerih se trgujejo ETF-ji.
- Poznavanje stroškov: Pred vlaganjem se je nujno seznaniti s stroški, ki so povezani z vlaganjem v ETF-je. Manj izkušeni vlagatelji pogosto spregledajo, da tukaj ne gre samo za stroške upravljanja, temveč tudi transakcijske stroške pri nakupu in prodaji ter stroške odprtja oziroma posedovanja trgovalnega računa.
- Izbor pravega ETF-ja: Vlagatelji se morajo odločiti za ETF, ki ustreza njihovim naložbenim ciljem in strategiji. Proces ustreznega izbora vključuje raziskavo trga, sektorjev in podjetij, ki jih izbran ETF pokriva ter ustrezno implementacijo ETF-ja v celoten portfelj naložb.
- Spremljanje gibanja: Vlagatelji morajo sami spremljati gibanje vrednosti svojih naložb v ETF-jih in izbrati primeren čas za nakup in prodajo. To od vlagatelja terja poznavanje tržnih trendov in razumevanje vpliva gospodarskih gibanj in dogodkov na vrednost ETF-ja.
- Prilagajanje portfelja: Glede na spremenjene tržne razmere ali naložbene cilje je morda potrebno prilagoditi svoj naložbeni portfelj. To vključuje prodajo deleža enega ETF-ja in nakup drugega, ki bolj ustreza trenutnim ciljem, strategiji ter razmeram na trgu.
Podobnosti med ETF-ji in vzajemnimi skladi
Donosnost ETF-jev
Donosnost ETF-jev je tesno povezana z uspešnostjo indeksa, sektorja ali trga, ki mu posamezni ETF sledi. To pomeni, da se donosnost ETF-ja odraža v gibanju vrednosti naložbe glede na splošno uspešnost tržnega segmenta, ki ga ETF pokriva. Ker se uspešnost trgov neprestano spreminja, se spreminja tudi donosnost ETF-jev. Povprečna letna donosnost indeksnega ETF-a SPDR S&P 500 od ustanovitve je okrog 10 %. To pomeni, da se donosnost ETF-a in indeksa S&P 500 dejansko razlikuje samo za stroške povezane z ETF-jem.
Pomembno je tudi upoštevati davek na dobiček. Enako kot pri naložbah v delnice se tudi pri prodaji deleža ETF-ja sproži davek na kapitalski dobiček. To vpliva na skupno donosnost. Različne dobe lastništva lahko privedejo do različnih davčnih obremenitev.
Primerjava z vzajemnimi skladi
ETF-je se pogosto primerja z vzajemnimi skladi. Obe naložbeni možnosti namreč vlagateljem omogočata razpršitev v enem samem finančnem instrumentu. Kljub podobnostim, pa gre za različne naložbene produkte, ki so primerni za različne vlagatelje.
Ko govorimo o ETF-jih, govorimo o naložbenih skladih, ki se kot delnice trgujejo na borzah skozi ves trgovalni dan. So izredno likvidni, kar omogoča vlagateljem takojšnje kupovanje ali prodajo po trenutni tržni ceni. ETF-ji so zasnovani za izkušene vlagatelje, ki želijo aktivno upravljati svoj portfelj, redno analizirati trg in so pripravljeni vlagati večje zneske. Poleg tega je potrebno upoštevati, da se ob vsaki prodaji deleža v ETF-ju plača davek na kapitalski dobiček.
Na drugi strani so vzajemni skladi odlična izbira za manj izkušene vlagatelje in tiste, ki nimajo časa ali želje po aktivnem upravljanju svojega portfelja. Vzajemni skladi imajo pomembno prednost tudi iz davčnega vidika. Prehajanje med skladi znotraj krovnega sklada je namreč neobdavčeno.
Razlika med ETF-ji in vzajemnimi skladi
Če želite izkoristiti prednosti vlaganja v vzajemne sklade, se lahko prijavite na brezplačen prvi posvet s finančnim svetovalcem, ki vam bo pomagal pri sestavi ustreznega portfelja in prvih korakih v svetu investiranja na kapitalskih trgih.
Pogosta vprašanja
Kaj pomeni kratica ETF in kako se razlikuje od vzajemnih skladov?
Kratica ETF označuje »exchange traded fund« ali v slovenščini »borzno trgovalni sklad«. Za razliko od vzajemnih skladov se z ETF-ji trguje na borzi. Medtem ko obe možnosti vlagateljem omogočata razpršitev v enem instrumentu, so ETF-ji bolj likvidni in primerni za izkušene vlagatelje, ki želijo aktivno upravljati svoj portfelj.
Kakšna je razlika med pasivno in aktivno upravljanimi ETF-ji?
Pasivni ETF-ji strogo sledijo določenemu borznemu indeksu ali segmentu trga, medtem ko aktivno upravljani ETF-ji portfelj aktivno upravljajo s ciljem preseči donos primerjalnega indeksa.
Kako tesno je donosnost ETF-ja povezana z gibanjem trga oziroma indeksa, ki mu ETF sledi?
Donosnost ETF-ja je neposredno povezana z uspešnostjo indeksa, sektorja ali trga, ki mu posamezni ETF sledi. Ko se vrednost indeksa ali sektorja poveča, se običajno poveča tudi vrednost ETF-ja, ki temu sledi, in obratno. Zato vlagatelji v ETF-jih, ki sledijo določenim indeksom ali sektorjem, dejansko vlagajo v uspešnost tega indeksa ali sektorja kot celote, ne pa v posamezne vrednostne papirje.
