Aktualno
Kako doseči najboljše donose
|Vsi smo že slišali, da je pri varčevanju pomembna razpršenost naložb in s tem povezana večja varnost. Z razpršitvijo naložb zmanjšujemo tveganje. Glavni poudarek razpršenosti je ta, da lahko s primerno kombinacijo večjega števila naložb dosežemo večjo povprečno donosnost pri zmanjšani tveganosti celotnega portfelja kot s katerokoli posamezno naložbo znotraj portfelja.
Cilj je doseči najboljše donose z investiranjem v različne regije, panoge in finančne instrumente, ki na isti dogodek na trgih ne reagirajo na enak način. Čeprav ne more izničiti možnosti izgube, jo lahko pomembno zmanjša. Skladi so s svojim portfeljem avtomatska razpršitev naložb.
Veliko posameznikov namreč meni, da če sredstva razdelijo na več različnih skladov znotraj istega sektorja ali geografske regije ali naložbenega razreda, so s tem dosegli primerno razpršenost. Pomembno je, da v portfelj vključite naložbe, ki so med seboj nekorelirane ali pa je ta medsebojna korelacija majhna. V nasprotnem primeru vas še tako razpršen portfelj ne bo obvaroval pred negativnimi dejavniki.
V primeru, da bo šlo npr. na delniškem trgu kaj narobe, to še ne pomeni, da bodo temu sledili tudi drugi trgi. Z ustrezno sestavo portfelja lahko sredstva razpršite in s tem preložite tveganje na več različnih segmentov. Ko razmišljate o razpršitvi naložb, je treba upoštevati kar nekaj kriterijev, in sicer: (1) naložbe naj bodo geografsko razpršene, (2) pomembno je, da imajo različno stopnjo nihajnosti, seveda še vedno sprejemljivo za vlagatelja, (3) njihova korelacija naj bo čim manjša ali celo negativna. Kljub temu se moramo zavedati, da na vse dejavnike, ki vplivajo na donos vrednostnih papirjev, žal ne moremo vplivati.
Preden se lotite prilagajanja portfelja, se vprašajte, kakšen vlagatelj ste ter določite svoje kratkoročne in dolgoročne cilje. Na podlagi tega sestavite strukturo, ki bo vključevala čim več zgoraj naštetih predlogov. Iluzorno je pričakovati, da bo povprečen vlagatelj lahko vsakič ujel najvišje in najnižje vrednosti.
V splošnem na donos vsakega vrednostnega papirja vplivata dva dejavnika. Prvi izhaja iz ekonomskega okolja in situacije, v kateri se gospodarstvo nahaja. Med te dejavnike štejemo inflacijo, obrestne mere, menjalne tečaje, ceno nafte, gospodarski cikel in podobno. Nobenega izmed teh makroekonomskih dejavnikov ni mogoče napovedati z gotovostjo, vendar vsi tako ali drugače vplivajo na donos posamezne delnice. Temu tveganju je izpostavljeno celotno gospodarstvo in imenujemo ga sistematično tveganje ali tudi tržno tveganje. Ne glede na diverzifikacijo portfelja se le-temu ni moč izogniti.
Drugi dejavnik, ki vpliva na uspešnost podjetja, imenujemo nesistematično tveganje. Med te dejavnike štejemo raziskave in razvoj podjetja, stil vodenja in filozofija podjetja, zadolženost ipd. Za to vrsto tveganja je značilno, da ga je možno z diverzifikacijo izničiti. Z razpršitvijo na naš portfelj namreč vplivajo skupni dejavniki in seštevek specifičnih vplivov posameznih delnic, ki pa so različni. Statistično gledano so ti vplivi neodvisni med seboj in nekatere delnice na portfelj delujejo negativno spet druge pa pozitivno. Rezultat je portfelj, ki je kot celota manj tvegan od posamezne delnice.
