Aktualno
Že veste, kaj je finančna represija?
Po dolgem času so se na začetku meseca na trgu spet pojavile špekulacije o možnem znižanju obrestne mere s strani Evropske centralne banke (ECB). A je njen predsednik Mario Draghi na novinarski konferenci umiril vse tiste, ki so stavili na znižanje. Kljub temu je nadaljeval podobno retoriko, kot jo slišimo od Ameriške centralne banke (FED). Napovedal je, da bo ECB nadaljevala z izjemno spodbudno monetarno politiko toliko časa, kolikor bo potrebno.
Nadaljnja znižanja obrestne mere bodo odvisna od dogajanja v realni ekonomiji v prihodnjih mesecih, saj vprašalniki o pričakovani ekonomski aktivnosti kažejo na vse več optimizma v Evropi. Pozitivna pričakovanja na eni strani kljub recesijskemu stanju evropskih ekonomij na drugi strani še ne upravičujejo znižanja.
Trenutno smo v okolju stabilne inflacije, ki je glede na srednjeročne napovedi bolj na spodnji meji razpona želje ECB (ciljna inflacija pri malo manj kot dveh odstotkih). Bančne inštitucije pa počasi predčasno vračajo triletna posojila, kar spet kaže na stabilizacijo na medbančnem trgu in zmanjšuje argumente tistih, ki govorijo o neomejenem tiskanju denarja in s tem napeljujejo na inflacijo, znano iz časov nekdanje Jugoslavije.
Vse to pa je znamenje, da centralne banke uspešno vodijo politiko tako imenovane »finančne represije«. Za doseganje zniževanja dolga v BDP morajo poleg centralnih bank tudi številne druge institucije sodelovati in izvajati ustrezne ukrepe. Državne blagajne morajo imeti nizek primanjkljaj, še bolje presežek. Državna zakladnica mora izdajati obveznice s čim daljšo ročnostjo. Na drugi strani pa morajo biti kupci motivirani za njihov nakup. To se trenutno dogaja v okviru spremembe zakonodaje, ki jo poznamo pod imenom »Solvency II« za zavarovalnice in »Basel III«, ki dajeta bistveno prednost naložbam v državne papirje, od katerih pa trenutno vsi v povprečju prinašajo realno negativne donose.
Za stabilizacijo določenih trgov, ki po definiciji niso zaželeni, centralne banke uporabljajo bodisi termina, kot je »usmerjanje kapitala«, ki ga FED uporablja za kupovanje nepremičninskih obveznic, oziroma »napačno razporejen kapital«, ki ga uporablja ECB za nakup obveznic robnih evropskih držav.
Vsi ti ukrepi vodijo v sanacijo javnih financ in okolja, kjer se zaradi realno nizkih donosov stimulira investiranje v bolj tvegane naložbe. To pa pomeni v prihodnosti več kapitala, namenjenega v delniške naložbe, in v končni fazi tudi za podjetja. Tako cenejši dostop do kapitala omogoča večje razvojne možnosti, kar pa bo oživilo gospodarsko rast v depresivni Evropi.
Seveda smo države ljudje in stvari niso tako enostavne, saj lahko že ena napačna politična odločitev zavleče izpeljavo zgoraj opisanega in s tem poveča stroške, ki jih moramo državljani plačati. Nekaj takega smo videli na primeru Italije in nejasno izražene volje državljanov, ki vodi v politično negotovost in možnost novih predčasnih volitev.
Primož Cencelj, CFA, KD Skladi
